Iskanje svoje poti

Pogovori z Brankom Cestnikom ob prihajajoči sinodi, 4. del

- V prejšnji številki sva končala pri potrošništvu – novodobnem skritem sovražniku, ki mlade razceplja, saj jih s svojo zunanjo ponudbo vleče v umetno ustvarjene želje in potrebe. V pripravi na sinodo mladih je ravno v tej točki velik poudarek, kako naj mladi v procesu iskanja svoje lastne poti prisluhnejo glasu Svetega Duha; kaj je njim lastno in kaj je njihova pot.
Ustvaril se je paradoks – po eni strani smo visoko individualizirana družba in se individualno zelo poudarja. To lahko vidimo v mnogih oglasnih sporočilih, ki nas nagovarjajo, da če želimo biti posebni, unikatni, naj uporabljamo ta in ta produkt, vozimo ta in ta avto. Poudarja se edinstvenost, nagovarjajo nas, kako bomo s to kozmetiko, s temi napravami izstopali, bili posebni. S tem pritiskajo na naš gumb enkratnosti, posebnosti. Po drugi strani pa smo v neki obliki novega kolektivizma. Gre za brezoblično maso, ki jo oblikuje potrošniški svet; ta svet gradi porabniški kolektivizem in hkrati ga v tej brezobličnosti izčrpava.
V glavnem vidimo, da danes le malokdo zna izstopiti iz te mase. Svež primer iz mojega okolja: McDonalds je na severu Celja odprl drive možnost – se pravi, da lahko z avtom prevzameš hamburgerje za na pot. Ko se je to zgodilo, so otroci in najstniki začeli jesti več te hrane, saj jo starši na poti iz Celja iz avta z lahkoto naročijo in pripeljejo domov. Da zdaj jedo več hitre hrane, je bilo zaslediti iz njihovih pogovorov. Ne gre za to, da bi spraševal, kaj jedo, temveč da je prišlo do tega, da so mladi med seboj ustvarjali razlikovanje, kdo je to pripeljano hrano dobil domov in jo jedel in kdo ne. Tisti, ki je še niso užili, so bili na udaru, češ kako to, da je še niste jedli, pa veste, kako dobra je itd. Pritisk potem naredi, da še tisti, ki jim je malo mar za tovrstno hrano, omahujejo v svojem prepričanju in navsezadnje zaradi pritiska okolice popustijo in gredo po tisti hamburger, da ne bodo črne ovce.
Kako malo je potrebno, da vsi kakor piščanci letijo v eno smer, kjer nekdo potrosi samo malo otrobov po tleh. Zanimivo je, kako se okoli navadnega prehrambenega produkta zasuče njihovo življenje, njihove želje in medsebojna hierarhija. Sprašujejo se in primerjajo, kdo vse je že dosegel to stopnjo življenjskih izkušenj, užitkov in kdo je še ni. V tem je potrošniškemu svetu uspel veliki met: prodrl je v duše ljudi in jih oblikuje, še posebej mlade.

- Kako pa je pri mladih s presojanjem glede tega? Jih lahko kako pomagamo oborožiti s kakšnimi orodji, da bi vseeno znali razločevati, kaj je v tem svetu umetno ustvarjena potreba, kaj je privlečeno za lase?
Človek bi v takšnem svetu moral imeti izoblikovan zelo močan občutek svoje edinstvenosti; ljubosumen bi moral biti na lastno svobodo. Na prejšnjem primeru to pomeni, da se vsak sam neodvisno od pritiskov in mnenj drugih odloči, če in kdaj bo šel v tisto restavracijo s hitro prehrano na hamburger, ne pa, ko nanj pritisne okolica ali reklame. Tudi reklame moramo jemati samo kot obvestila, saj moramo ohraniti toliko svobode, da neobremenjeno rečemo da ali ne. Ni greh početi nekaj, kar počne tudi večina okoli tebe, vendar naj odločitev za nekaj temelji na lastni presoji, če je to zame dobro, če to res želim, če to res potrebujem itd. Oblikovati si moramo prostor svobodne izbire in to mora biti cilj tudi pri mladih, če jih želimo duhovno oblikovati.