Ta otrok je bil družinska svetinja

Sem mama že v letih, imam otroke, fante in eno dekle. Pri fantih je bilo vse v redu. Lepo so odraščali in bili zdravi. Nekoč jim pri večerji povem, da bomo dobili dojenčka. Takrat sem bila stara štirideset let. Morda so si mislili vsak svoje, nobeden pa ni izrekel kakšne besede neodobravanja. Od takrat so mi še bolj pomagali pri težjih delih. Porod je bil normalen in dobili smo deklico. Še danes, po tolikih letih, čutim, kako sem bila srečna, ko so mi dali to malo čudo na prsi. Nisem se je mogla nagledati! Ko sem odhajala iz porodnišnice, so prišli vsi ‘fantje’ – sinovi in mož – in jo hoteli videti. Ta otrok je bil družinska svetinja. Vsi smo pazili nanjo. Rada je hodila v cerkev. V obhajilni oblekici se mi je zdela kot angelček. Ob birmi je bila že luštno dekle. Nato pa srednja šola: do drugega letnika je še kar šlo, potem pa je spoznala fanta, v katerega se je resno zaljubila. Kar je rekel on, je bilo sveto. K maši ni več hodila, ker je to ‘brez veze’, jaz pa sem molila, da bi dobila takega fanta, ki bi jo pripeljal na pravo pot. S težavo je končala srednjo šolo. Potem je rekla, da gre na faks. Začela je, pa tudi hitro končala. Nato nas je doletela nenadna smrt mojega moža. Joj, kako sem bila žalostna, ona pa še bolj svobodna! Dela samo občasno, sem pa tja najde kakšnega prijatelja. Nič resnega. Preveč, vse preveč smo jo imeli radi in jo razvajali. Sedaj to vem. Ampak jaz še vedno molim zanjo. Ko je pred nedavni prišla domov, je rekla: »Sedaj sem spoznala še kar v redu fanta. Ima samo eno napako: je zelo pobožen.« Mene je tako zabolelo, mislila sem, da mi bo srce kar počilo. Sedaj jo opazujem in zdi se mi, da je malo drugačna, boljša. Kljub temu še vedno molim, da bi dobila fanta, ki bi jo osvojil in spravil na pravo pot. Mogoče pa se bo to zgodilo. Da bi se le! Dragi urednik, ali naj jo kaj sprašujem, ali je bolje, da jo pustim pri miru? Končno je toliko stara, da sama zase odgovarja. A kaj, ko smo mame take, da ljubimo svoje otroke vedno.
Andreja

In prav je, da jih ljubite, ker so vaše ljubezni zelo potrebni. Sama z bridkostjo ugotavljaš, da so danes ‘čudni časi’. Zlasti mladi so zbegani, ker imajo toliko slabih zgledov in slabo družbo. Če pride vmes še slepa ljubezen, je polomija še večja. Včasih pa se zgodi, da je ljubezen lahko odrešujoča. Vedno bi morala biti odrešujoča! Tista prava ljubezen, ki želi ljubljeni osebi dobro, resnično dobro. Danes pa se žal ljubezen pogosto enači s spolnostjo brez odgovornosti, kar bi lahko imenovali ‘sebičnost v dvoje’.
Uspeh v življenju je odvisen od truda, ki ga vložimo, da dosežemo neki cilj. Ta cilj je lahko nekaj omejenega, nekaj, kar zadovolji naše čute: lahko je nekaj višjega, kar zadovolji našega duha, naš razum, ali pa še bolj plemenitega, kar zadovolji našo dušo. Ti si v svojem življenju iskala višje vrednote, zato si svoje otroke vzgajala v veri. To je prineslo največje zadoščenje tebi in tudi tvojim ‘fantom’ (sinovom in možu). Ljubezen do hčerke je tudi bila na tej lestvici plemenitih ciljev in želja. Očitaš si, da ste tej vaši deklici izkazovali preveč ljubezni, da ste jo razvajali, ker je bila toliko mlajša od sinov. Modra vzgoja ne dopušča vsega, kar si otrok želi, treba ga je navajati k odpovedi. Življenje je sestavljeno iz prijetnih in neprijetnih stvari. Na to se mora že otrok naučiti, kot si se naučila ti sama, da si svoji družini lahko nudila varnost in sinovom z zgledom vcepljala smisel za žrtve, brez katerih ni mogoče doseči nobenega višjega cilja. Tega tvoja punčka ni razumela ali ni hotela razumeti. Ko je malo odrasla, je hotela uživati čimprej in čimveč. Razvajena je bila morda prav v tem, da ji nisi znala dopovedati te življenjske enačbe: če hočeš prejemati, moraš tudi dajati. Tega ji niste znali razložiti, pokazati. Te enačbe ne razumejo premnogi, zlasti mladi, pa tudi nam odraslim ne uspe vedno. Zato je potrebno, da spoštujemo in upoštevamo božje zapovedi, da hodimo v cerkev, prejemamo zakramente, beremo Sveto pismo.
Vsega tega se ne da ukazati, mogoče je le pokazati z zgledom. Sprašuješ, ali jo lahko kaj vprašaš, ali je bolje, da jo pustiš pri miru. Svetujem ti: skušaj se pogovoriti z njo, prijateljsko, brez očitkov ali ‘pridig’, ki jih seveda ne bi prenesla. Poišči trenutek, ko sta si bolj ‘blizu’, in ji povej o svojih življenjskih izkušnjah, predvsem pa ji prisluhni. Tvoja molitev bo še vedno potrebna in nujna, ker Bog najprej usliši matere, ki molijo za svoje otroke. Morda se sadovi ne bodo pokazali takoj ali v kratkem času, vendar zaupaj. Mladi mislijo, da je življenjski način, kot smo ga v mladosti živeli mi starejši, danes ‘brez veze’. Življenje jim bo pokazalo, da ni tako. Če bi se tvoja deklica potrudila in začela na faksu redno študirati, najbrž danes ne bi bila tam, kjer je: brez službe, nezadovoljna s svojim življenjem. Ne bi iskala kratkih avantur. Ni še vse izgubljeno, če bo dovzetna za ‘šolo življenja’.
Pred nami so velikonočni prazniki. Prav Jezusovo trpljenje in vstajenje nam odkrivata to modrost življenja: do sreče, veselja in zmage pridemo po poti odpovedi in žrtve. Sodobni človek ne sprejme te resnice, zato si sam nakoplje toliko trpljenja – sebi in drugim. Z begom pred trpljenjem še globlje pada vanj. Nemški bogoslovni pisatelj Romano Guardini je zapisal, da na naše trpko vprašanje: čemu trpljenje? ve odgovor le križ, ki govori: »Vse naše trpljenje, naše darovanja in naša smrt je božja setev. Če smo združeni z božjo voljo, požene iz nje življenje, bogato življenje za nas in za druge.« Veselje velikonočne ‘aleluje’ dosežemo samo, če gremo z Jezusom tudi po križevem potu.

oče urednik Franc Bole, Ta otrok je bil družinska svetinja. (Pismo meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 6-7