Mami, kje si, tako te pogrešam!

Pravkar sem odprla novo številko Ognjišča z namenom, da ga samo prelistam, če je kaj »posebnega«. Za daljše branje zdaj ni časa, saj je toliko drugih večernih opravkov ... Pa mi je že ob naslovu Pisma meseca kar malo zastalo srce: Ali je človek, ki je bolan in nemočen, res tako breme ... Ta hip me prešine: »Mami, kje si? Kako te pogrešam!
Pred seboj zagledam tvoje od bolezni utrujeno, drobceno in popolnoma paralizirano telo, tvoje oči, ki mi le še s težavo sledijo, usta, ki bi tako rada govorila, roke, ki jih ne moreš niti premakniti in so v krču potegnjene k drobnim prsim, noge, ki jih je pravkar krč potegnil k trupu, pa jih ne zmoreš stegniti, ker ti telo tega več ne dopušča, ker je v teh nekaj kratkih letih odpovedalo, postopoma, zato pa toliko bolj kruto. Zagledam brizgo, s katero te bolj ko ne po sili hranim, in plenico, s katero ti obrišem slino. Vendar pa v tvojih očeh zagledam, ne, začutim še vedno dovolj jasno misel in dovolj jasen razum, da veš in občutiš vse. Vse! Vse, kar se ti dogaja, vse, kar ti govorim, ti pa moraš samo poslušati, prepuščena si na milost in nemilost meni, ki zate skrbim, in bolezni, ki te je v petih letih iz krepke, močne, odločne in ljubeče žene priklenila na posteljo v težki, kruti obliki.
Pred letom in pol sem ostala doma. V službi so, čeprav z vprašanjem; »Ali boš zmogla?«, sprejeli mojo odločitev, da ostanem doma in skrbim zate kot družinski pomočnik na tvoji trnjevi poti, v bolezni, ko nihče ni prav vedel, kako bo potekala.
Vedeli smo, da si ti, mami, ne želiš v dom, bala si se, da boš sama. Tako strah te je bilo, kaj vse ti bo prinesla ta bolezen. Ko so ti odpovedovale roke in noge, ko se ti je jezik zatikal in odpovedoval govor, si si želela umreti. Padala si in, če ni bilo koga pri tebi, si kdaj tudi več ur ležala na tleh, ker se nisi mogla več pobrati. Telefoniranje je bilo zate že podoba nekega drugega časa. Ko si bila na vozičku (in vendarle pri meni), si veliko časa presedela pred tipkovnico, kjer si po nekaj urah s težavo napisala nekaj stavkov, saj si le tako še lahko povedala, kaj te teži, česa si želiš, česa te je strah. Vsi smo se vedno znova spraševali: »Ljubi Bog, zakaj takšno trpljenje? Pa komaj na začetku svojih šestdesetih let. O Bog, zakaj?«
Veš, mami, v tem letu in pol, ko sva bili skupaj 24 ur na dan, veš, mi je bilo lepo. Res, mami! Zdaj to vem. Bili so dnevi, ko se je zdelo, da bo vse lepo in prav in da bo sonce še dolgo sijalo. Bilo je lepo, ko smo se zbrali vsi in preživljali trenutke povezanosti in hvaležnosti za to, da smo skupaj in da se imamo radi.
Uživala si, kadar so si vnuki vzeli minutke zate in ti pripravili kakšno presenečenje. Ko je deda mogočno zapel Marija, skoz življenje in smo vsi počasi pritegnili, se je v tvojih očeh, ki so se le še s težavo odpirale in zapirale, zasvetila solza. Bila si z nami! Ob tebi sem spoznavala vse svoje slabosti. Pogumno sva stopali po poti, ki se je bližala cilju. Toliko je bilo dobrih ljudi, ki so naju spremljali. Celo trikraljevski koledniki so prišli prvič 15 kilometrov daleč, da so ti zapeli kolednico! Oh, kakšen ponos je to pri nas, če ti koledniki pridejo zapet. In ti si jih priklicala. Zadnji večer so se zbrali vsi »najini«, da smo skupaj, prebirali jagode rožnega venca (veseli del!). Oh, mami, kako dolga je morala biti tvoja zadnja noč, čeprav sem dremala zraven tebe in ti prigovarjala, kadar si se s stokom oglašala.
Ne gre mi več pisanje. Tu se ustavi. Ustavi se ura »najine dobe«. Ustavi se čas, ko sva obstajali »midve«. Vedeli sva zanjo. Čakali sva jo. Še nekaj dni nazaj sem ti rekla, da bom srečna zate, ker boš na boljšem ... Enkrat. Takrat sem tako mislila. A ko pride ura ...
Mami, oprosti mi. Oprosti mi za vse, kar nisem naredila, pa bi morala. Oprosti mi za vse, kar sem storila, pa ne bi smela. Obstajajo trenutki, ob katerih ne najdeš besed, v srcu ostaja molitev. Edino, kar sem tiste zadnje minute lahko naredila, je bila prošnja: »Jezus, prosim te, sprejmi jo. Prosim te, Ti daj mami roko, pomagaj ji, prosim, jaz ne morem več! Prosim te, Jezus, ne pusti je same v tej temi! O, Jezus, sprejmi jo k sebi, prosim te!« Veš, mami. Zrušil se je svet, pa čeprav je bil zelo težak.
Ne pravijo zastonj, da Bog že ve, komu naloži trpljenje. Mislim, da sva v tistem hipu obe pretresljivo jasno prepoznali, srečali Jezusa. Trpečega, zavrženega, ... In vem, da je vstali Jezus tebi podal roko! Zdaj razumem njegove besede: »Odhajam, da vam pripravim prostor.«
Hvala ti, mama. Hvala ti za to, da si nas rodila. Hvala ti za vsa leta skrbi, ljubezni in pomoči. Hvala ti, da si nas imela rada. In Tebi, Gospod, hvala, ker smo jo imeli.
Irena

Mama med blaženimi se ti smehlja. Zdaj ni več skrčena, z negibnimi udi. Zdaj ima dušo zazrto v Boga in v njem vidi svoje drage, čaka na novo telo, ki bo po sodnem dnevu poveličano. Apostol Janez je zapisal: »Videl sem novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila« (Raz 21,1).
Ko preberemo tako pričevanje, kot je tvoje, malo bolje razumemo, kako človekov duh neskončno presega telo. In sreča, ki jo občutiš, ko se žrtvuješ za ljubljeno osebo, presega telesne užitke in dobrine, čast ali denar. Ti si pustila službo, da si stregla materi. Posvečala si ji ves svoj čas, vse svoje moči, do onemoglosti. V tem je veličina človeka, da to zmore, da ga ob vsem trpljenju in telesni slabosti to osrečuje.
Te človečnosti danes med nami tako manjka. Obdarovani smo z mnogimi materialnimi dobrinami, tako da pozabljamo na mnogo večje dobrine, to je na duhovne, na ljubezen, tisto ljubezen, ki izhaja od Boga in nam jo je razodel Jezus s svojim trpljenjem in smrtjo. Žal se v naši družbi ne ceni ta ljubezen, ki edina lahko prinese popolno srečo in veselje. Zato je toliko nesrečnih mladih ljudi, družin in še posebej ostarelih ljudi. Tebi je ta ljubezen dajala moč, da si bila pri mami 24 ur na dan. Kako bi bili ostareli, očetje in matere, žareči od veselja, da so jih obiskali njeni dragi, da še nekaj pomenijo, da niso odpisani, da niso »odveč« na tem svetu, kot se počutijo mnogi ostareli, pa ne samo ostareli, ampak tudi mladi in zdravi.
Mnogi, zlasti naši oblastniki in tisti, ki ustvarjajo javno mnenje, mislijo, da je vzgoja za take vrednote nepotrebna, da bi bil greh proti »naprednosti« imeti verouk v šolah, priznati pozitivno vlogo vere, dobrodelnosti ... Tudi mnogi starši pod temi vplivi ne skrbijo, da bi njihovi otroci hodili k verouku, maši, zakramentom. In seveda tudi sami ne hodijo. Zgleda in verske vzgoje, ki so nam ju dali naši starši, številni mladi starši ne dajo več. Kaj bo z otroki, ki vzgojeni brez teh vrednot? Kako bodo šele njihovi starši osamljeni in zapuščeni. Zgrozim se, ko na to pomislim.
Velika noč je prehod skozi trpljenje v vstajenje. To je pot, ki nam jo je začrtal Jezus. To je nujna pot, edina, ki nas zares osreči že tukaj na zemlji in nam zagotavlja, da bomo po smrti z vstalim Jezusom deležni večne gostije.

Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2010, leto 46, št. 4, str. 6-7