Je Cerkvi res vseeno, na kakšen način pridobi svoje člane – samo da jih pridobi?

Cerkev ima jasna stališča glede ločencev, čeprav jih mnogo ni ločenih po svoji krivdi, ki ponovno zaživijo svoje partnersko življenje. Najhujšo omejitev v tem primeru vidim pri omejevanju oz. prepovedi prejema obhajila. Nadaljnjo omejitev vidim pri izbiri botra za krst in birmo. Duhovniki velikokrat poudarjajo, da mora biti boter zgleden kristjan, ki hodi k maši. Kdo pa je zgleden kristjan? Tisti, ki se je ločil (ne po svoji krivdi) in si je po mnogih letih našel partnerja za skupno življenje, ali tisti, ki na zunaj živi zgledno krščansko življenje, ki redno obiskuje mašo in prejema obhajilo, pa živi dvojno življenje – ima ljubico in po možnosti z njo celo otroka – se pravi, da ima dve družini. Poznam primer, ko ima tak na zunaj zgleden družinski oče še eno družino z ljubico. Pa ne samo to – tega izvenzakonskega otroka je dal krstiti in bil ob krstu celo pri obhajilu! Mar je Cerkvi vseeno, če nekdo celo življenje greši – mogoče gre k spovedi, prejme obhajilo, potem pa nadaljuje s svojim življenjem, kot da je vse lepo in prav? V enem od Ognjišč ste zapisali, če nam je žal, da smo ukradli album z interneta in si priznamo, da je bilo narobe, to ni zadosti, če bomo naslednji dan storili enako. Napisali ste, da je v takem ravnanju gotovo nekaj hinavščine. Kaj pa v primeru, da imaš ljubico in jo dan za dnem obiskuješ? Mislim, da je to še večji greh, in da bi morala Cerkev takšne ljudi izločiti iz svoje srede, ne pa da jim daje nagrado, da krsti njihove otroke, čeprav se zavedam, da otroci niso krivi za napake svojih staršev. Menim, da je takšno ravnanje matere ali očeta skrajno nemoralno in neodgovorno. Nemoralno ravna tudi Cerkev, ki ji je čisto vseeno, na kakšen način pridobiva svoje člane – samo da jih pridobi. Za Cerkev je očitno pomembna ‘zunanja primernost’; kakšno pokvarjeno dušo imajo ti ljudje, pa jih ne zanima. Če to primerjamo z ločenimi in ponovno poročenimi, ni pravično.
Konkretno me zanima, kakšno stališče ima Cerkev glede tega, da ima nekdo, ki je poročen, poleg svoje družine še otroka z nekom drugim? Ali je takšnim osebam dovoljeno prejemati obhajilo, ali ne?
Janez

S svojim pismom ste opozorili na resno zadevo, ki je vredna obravnave – vztrajanje v grehu. Ne maram vzbujati vtisa, da so ločeni in ponovno poročeni idealni, drugi zvesto poročeni, pa hinavci. Tak je podton vašega pisma. Seveda to ne odgovarja resnici. Iz enega primera, ki ga omenjate, in je obsojanja vreden, ne smemo posploševati.
Popolnoma se strinjam z vami, ko navajate zapis v naši reviji, da je hinavščina, če grešimo, drugi dan gremo k spovedi, naslednji dan pa spet enako grešimo. Spoved mora vsebovati tudi trdni sklep, da se poboljšamo in to v kesanju pred Bogom tudi obljubimo: “trdno sklenem, da se bom poboljšal!” Res je, da smo ljudje slabotni in vedno znova grešimo, a to ne sme biti opravičilo, da se ne bi resno potrudili za poboljšanje. Tudi zato je prišlo do predpisa, da ločeni in ponovno poročeni ne morejo iti k spovedi in prejemati obhajila, ker tega ne morejo obljubiti, ker živijo v ‘grešnem razmerju’.
Pri ločenih in ponovno poročenih je to očitno, saj pač vsi vidijo, da ta dva človeka živita skupaj. Napačno pa bi bilo zaradi tega sklepati, da Cerkev ‘gleda skozi prste’ na grehe, ki jih ljudem uspe prikriti. Lahko jih prikrijejo pred ljudmi, pred Bogom nikoli! Če kdo greši na skrivnem, njegov greh ni nič manjši kot če bi grešil očitno. Tudi če nam uspe velike grehe skriti pred ljudmi, ne smemo prejemati obhajila. Eden prvih krščanskih spisov Nauk dvanajsterih apostolov ali Didahe pravi o prejemanju obhajila: »Kdor je svet, naj se približa, kdor ni, naj se spokori!« Podobno svarilo srečamo tudi v kasnejših spisih, kar priča, da je to, kar velja danes, veljalo že v prvih časih krščanstva.
Obhajilo ni nagrada za naše vzorno krščansko življenje, ampak je nezaslužen dar. Tega daru pa ne smemo nevredno prejemati. Nevredno ga prejme, kogar teži velik greh. Sveti arški župnik Janez Vianej je dejal, da obhajila nismo vredni (ne zaslužimo ga s svojim življenjem), smo ga pa potrebni. Iz njega prejemamo moč za krščansko življenje. Z njim se posvečujemo. Kdor pa nevredno prejema obhajilo, se z njim ne posvečuje, ampak ga prejema v svojo obsodbo, tudi če ga prejema navidez zelo pobožno.
Naj se še nekoliko ustavim ob vašem vprašanju, ali lahko nekdo, ki ima otroka z drugo žensko, prejme obhajilo, je odgovor da in ne. Če prizna svoj greh in je zvest svoji zakonski ženi, potem lahko. Če pa bi vztrajal v grehu, imel še naprej odnose z drugo žensko in pri tem zapostavljal svojo družino, ne sme in ne more vredno prejemati obhajila.
Tukaj gre tudi za razlikovanje med grešnim dejanjem, ko človek enkrat pade v greh, se spreobrne in se vrne nazaj na pravo pot, in med grešnim stanjem, vztrajanjem v grehu. To papež Frančišek imenuje pokvarjenost in pravi: grešnost da, pokvarjenost pa ne! On stalno ponavlja, da je grešnik (in da smo grešniki), obenem pa nenehno kliče k spreobrnjenju.
Ne morem pa se strinjati z vami, da bi “morala Cerkev takšne (grešne) ljudi izločiti iz svoje srede”. Cerkev grešnikov ne izključuje, ampak jih kliče k pokori. Tudi Sveto pismo nas uči, da Bog noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi (prim Ezk 18,23). Podobno tudi ločenih in ponovno poročenih Cerkev ne izključuje iz svoje srede. Tudi oni so člani Cerkve, Bogu ljubi in dragoceni. So pa tudi oni, kakor smo vsi, poklicani k neprestanemu spreobračanju. Cerkev grešnikov ne izključuje, ampak jim omogoča spreobračanje. Ločeni in ponovno poročeni ne morejo prejemati obhajila, a to ne pomeni, da so iz Cerkve izključeni.
Prav tako Cerkev ne odreka krsta otrok grešnim staršem. Nenazadnje smo vsi ljudje grešniki. Strinjam se s tem, kar ste zapisali, da otrok ni kriv za grehe staršev. Zahteva pa Cerkev moralno zagotovilo, da bodo starši otroke krščansko vzgajali. To morajo obljubiti pri krstu. Krsta Cerkev nikomur ne vsiljuje. Krst je prvi in temeljni zakrament, zaveza ljubezni z vsakim človeškim bitjem, ki v moči Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja postane Božji otrok.

Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 5, str. 6-7