Če hočejo otroci kaj pomagati, je prav, ne smemo pa tega od njih pričakovati.

Spoštovani oče urednik, Franc Bole. Že pred časom ste v Pismu meseca odgovorili zakoncema, ki sta se pritoževala glede otrok. Ne strinjam se niti z njima, niti z vašim odgovorom. Najprej odgovor staršem: starši imajo svoje otroke radi, otroci so Božji dar in jih nimamo zato, da bi nam pomagali, ampak preprosto zato, ker jih imamo radi.
Če nam hočejo kaj pomagati, je prav, ne smemo pa tega od njih pričakovati. Svoje otroke sprejemamo brezpogojno in ne pričakujemo nič v zameno. Ljudje imamo velika pričakovanja in smo potem razočarani, ampak smo za to sami krivi, ker preveč pričakujemo. Če ne bi pričakovali, nas ne bi bolelo. Starša navajata, da sta delala cele dneve in sta zgradila dom. Ampak v to jih je vabila sama ljubezen do lastnih otrok. Resda so v prejšnjih časih otroci skrbeli za starše na domu, ampak avtomatično, ker so mislili, da morajo to početi, ker je pač tako v življenju. Čutili so notranjo stisko in so morali mnogi prehitro odrasti in privzeti breme odgovornosti. Ves čas so bili v skrbeh, kako bodo morda tudi materialno preživeli svoje starše. Imeli so slabo vest, ko se vedeli, da starši nekaj pričakujejo od njih v zameno. To je že daj – dam, kar pa ni dobro.
Če otroci vedo, da njihovi starši nič ne pričakujejo od njih, se življenje obojih bistveno poenostavi in je bolj sproščeno. Starši jih sprejmimo take, kot so, in jih ljubimo z vsem svojim srcem in so za nas nenadomestljivi in edinstveni. V nadaljevanju pisma mama navaja, da z možem z veseljem pazita na vnuke in da morata biti vedno na razpolago. Otroci pa ne morejo zanju skrbeti, pa tudi niso pripravljeni denarno pomagati. Starša, oziroma mama, v isti sapi pove, da z veseljem popazita vnuke, ker jih preprosto imajo radi. Starša v zameno pričakujeta, da jim lastni otroci pomagajo tudi denarno.
Vi, oče urednik, ste še bolj rigorozni in greste v še večjo skrajnost: »To je prvovrstna sebičnost! Ko sta vidva garala za lepšo hišo in za njihovo preživetje, šolanje ... mar oni niso dolžni ničesar vračati?« Kaj naj vračajo? Sama pričakovanja in razočaranja na strani staršev. Svoje otroke ljubimo tudi če nas oni morda odrivajo od sebe. Vedno morajo čutiti,
da so zaželeni, sprejeti, ljubljeni ... Ali nam kaj nudijo, pomagajo, ali ne, ni pomembno.
Pomembni so nam otroci, saj so, kot sem že zapisala, Božji dar. Gospa navaja, da se tudi sin, ki je doma, brani tega, da je to zanj breme. Sin gotovo čuti stisko in ve, da pač ni kos nalogi, ki je pred njim. In tako je tudi prav. Starša bi to morala sprejeti iz ljubezni do sina. Tudi če gresta v dom, je tako prav in če otroci ne prispevajo nič denarja. Važno je, da svojih otrok ne izkoriščamo in nismo finančno odvisni od njih, če se le da. Bolj pomembno je, da je otrok sit, tudi če je mama lačna. Ni večjega bogastva za otroka, kakor da čuti, da je sprejet in zaželen, ne glede na njegove morebitne pomanjkljivosti. Tak otrok je preprosto srečen. Starševska ljubezen je za otroka najboljša popotnica v življenje.
Otroci niso naša last, so nam samo posojeni. So samostojna bitja, pustimo jim živeti tako, kot sami želijo, ne silimo jih v nekaj, česar sami ne želijo. Preprosto jih imejmo radi!
Zvesta bralka

Vaše pismo se nanaša še na pismo, na katero je odgovarjal urednik Franc Bole in bom za lažje razumevanje povzel pismo staršev in urednikov odgovor. Starši – v njunem imenu je pismo napisala mama – v pismu pravijo, kako so se žrtvovali za otroke, sedaj pa čutijo, da otrokom ni veliko do očeta in matere. Čeprav so vsi otroci v službah in niso revni, se izgovarjajo, da ne bi mogli skrbeti zanju, če bi obnemogla. Sta pa oba že v letih in ju tako obnašanje otrok boli, tudi zato, ker sta onadva skrbela za svoje starše, ko so obnemogli.
Urednik, ki je še pred pol leta odgovarjal na pisma, je v svojem odgovoru napisal, da je res, da so starši dolžni skrbeti za svoje otroke, da na primer stari starši tudi varujejo svoje vnuke (konkretno tudi pisca omenjenega pisma), da pa so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše. Z njegovo trditvijo se strinjam tudi jaz. Lahko sicer oporekate kakšni urednikovi formulaciji, a osnovna misel, da so tudi otroci dolžni skrbeti za svoje starše, izhaja iz osnovnega in najvišjega moralnega zakona, ki ga ima človeštvo, iz četrte božje zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Zanimivo, da je to edina božja zapoved z obljubo blagostanja in posredno tudi z obljubo ‘grožnje’, da otroci, ki ne spoštujejo svojih staršev, nimajo sreče v življenju. Spoštovanje staršev se po božji zapovedi ne omeji samo na to, da jih ubogamo in poslušamo, dokler smo otroci. Spoštovanje in ljubezen velja tudi pozneje, ko odrastemo.
Seveda ta zapoved obvezuje tudi starše, da spoštujejo svoje otroke in skrbijo zanje, toda starša, ki sta napisala pismo, sta to izpolnjevala, saj sta vzgajala otroke, jim zgradila dom, pomagala do poklica in jim še stojita ob strani ...
Z večino trditev iz vašega pisma, kako morajo starši ljubiti svoje otroke in iz te ljubezni zanje vse narediti, se je mogoče strinjati. Kdo pa se ne bi strinjal, da morajo starši ljubiti otroke? Toda ljubezen ni slepa in ne razvaja. Ljubezen vidi dlje in več, zato ve, da mora otroke tudi vzgajati, da ne sme otrokom vsega dopustiti, da je treba od otrok tudi kaj zahtevati. Slabo doto bi dali otrokom tisti starši, ki bi jim vse dovolili, od njih pa ne zahtevali nič. Vaše besede bi kdo lahko tudi tako razumel. Otroci, ki bi bili deležni tako popustljive vzgoje, bi v življenju ne uspeli ali malo dosegli, ker ne bi bili vajeni napora in reda.