V marsičem ne soglašam z načeli katoliške Cerkve

Oglašam se vam, čeprav dvomim, da boste moje pismo objavili. Zakaj? Zato ker v marsičem ne morem soglašati z načeli katoliške Cerkve. In v čem je moj problem? Ja, več jih je, eden od najbolj perečih v zadnjem času pa je ta, da sem že kar nekaj let ločena (civilno) – se pravi sama z dvema otrokoma, ker si je mož ustvaril drugo družino. Pa ni problem samo v tem, da sem ločena, problem je v tem, da v današnjem času enostarševske družine težko preživijo tako v duhovnem kakor tudi v materialnem smislu. Pri tem mislim predvsem na mame samohranilke, kakršna sem tudi sama, kjer je vloga očeta samo na papirju in v plačilu minimalne preživnine za otroka. Kljub visokošolski izobrazbi delam za nizko plačo. Res je, da bivši mož plačuje majhno preživnino in res je tudi, da dobim otroški dodatek, pa vendar se vsega skupaj ne nabere za eno pošteno plačo – vsaj 1.000 €. Potem je potrebno s tem denarjem pokriti osnovne stroške, kar ostane, je enostavno samo za hrano in kakšen kos oblačila. Res je, da obstajajo razne organizacije, ki nudijo hrano, oblačila (Karitas, Rdeči križ ...), ampak jaz preprosto ne morem iti prosit. Ko pomislim na to, si vedno rečem, kakšna mama pa sem, če ne morem sama preživeti svojih otrok, po drugi strani pa mi srce krvavi, ko si nihče izmed nas ne more nič privoščiti ... Začarani krog! Po drugi strani katoliška Cerkev priporoča oz. propagira, kako naj bodo mame doma z otroki, kako je to dobro zanje. Kako naj si to privoščim? Tudi jaz bi bila rada doma z otroki, ne pa da delam cele dneve – najprej v službi, potem pa se še izobražujem ob delu, da bi nam vsaj nekoč bilo malo lepše ... Tako mi največkrat zmanjkuje časa za pogovor z otroki, za druženje z njimi, za ... Sedaj se približuje čas dopustov: kako naj si ga privoščimo? »Normalne« družine, ki imajo po tri ali več otrok, dobijo regres za dopust v enkratnem znesku – kdo ga da pa nam mamam samohranilkam?
Ob vsem tem premišljevanju in vsakdanji skrbi za preživetje mi je že večkrat »padlo« na pamet, da bi bilo lepo imeti nekoga ob sebi – za druženje, za prijateljstvo, za delitev veselja in skrbi – pa mi katoliška Cerkev tudi to prepoveduje s svojim zelo ortodoksnim pogledom na svet – češ, kar je Bog združil, tega naj človek ne loči. Nisem ne vem kako verna, pa vendarle upoštevam ta nasvet, čeprav si zraven velikokrat mislim, da v končni fazi bolj velja rek: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Morda bo res najboljše, da si najdem prijatelja (čeprav ima pri tem pomembno vlogo srce), da z njim delim dobro in hudo, pa tudi stroške, kajti prepričana sem, da se bodo z delitvijo stroškov, zmanjšale tudi skrbi – vsaj kar se tiče preživetja iz meseca v mesec. Po drugi strani pa se že vnaprej bojim obsojanja nekaterih ljudi in tudi ne vidim več smisla, zakaj bi še hodila k maši – kajti če imaš (oz. ko imaš) prijatelja, menda ne smeš več k obhajilu – s čimer te katoliška Cerkev spet izloči iz svoje sredine oz. ti jasno in glasno pokaže, da ne delaš prav ... Najboljše bo, da se več ne zmenim ne za Boga in ne za Cerkev, kajti mogoče mi bo potem kaj lažje. Mogoče? Ali pa tudi ne!
Andreja

Tvoji dvomi, ali bom tvoje pismo objavil, niso bili utemeljeni. Morda si tako mislila zato, ker si kritična do Cerkve in njenega nauka. Jasno je, da tvoji nazori niso takšni, kot jih zastopa katoliška Cerkev. Vprašanje je samo, ali so utemeljeni ali ne. Drugi vatikanski cerkveni zbor je postavil kot osnovo za merilo naših dejanj človekovo vest. Mora pa biti ta vest oblikovana po možnostih, ki jih ima posamezen človek. Drugače je oblikovana vest kristjanov, ki imamo Sveto pismo, zlasti Jezusov nauk in nauk Cerkve, drugače je oblikovana vest nekega muslimana, spet drugače vest pripadnika kakšnega afriškega plemena ... Vsi pa imamo vest, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne, kaj moramo narediti in česa ne smemo. Med ljudmi, ki se nimajo za verne, imamo veliko plemenitih duš, ki se žrtvujejo za svoje družine, za bližnjega. Podzavestno verujejo v Boga, ki bo poplačal njihova dobra dejanja in kaznovali slaba. Sveto pismo uči, kaj je osnova za naše zveličanje: »Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo« (Heb 11,6). Če to velja za vsakega človeka, koliko bolj za kristjana, ki je po veri poučen. Ne moreš potem reči: »Najboljše bo, da se več ne zmenim za Boga in ne za Cerkev, kajti mogoče mi bo po tem kaj lažje« Prav si končala z vprašajem: »Mogoče? Ali pa tudi ne!«.
Tvoje pismo preveva mišljenje, ki je, žal, danes prevladujoče: da je važno to, kako boš čim mirneje preživel teh sedemdeset ali osemdeset let svojega življenja na tem svetu, drugo pa ni važno. Ti vero v Boga imaš, le da si nedosledna. Tako kot tvoja okolica misliš, da je važno samo tisto, kar boš »užila« na tem svetu. Prav v tej luči te skrbi za tvoje otroke. To se že na tem svetu izkaže kot velika prevara. Če je tako, potem, bomo rekli, ni nič narobe, da te je tvoj bivši mož zamenjal za svojo novo ljubezen. Krivica, ki jo je naredil tebi in tvojim otrokom, ni važna, važno je, kako se ima lepo sedaj, tudi če so drugi zaradi tega nesrečni. Misliš, da se imate ti in tvoji otroci lahko lepo, samo če imaš ti več kot tisoč evrov vsak mesec v žepu, da si lahko »privoščite« najnujnejše? Si res prepričana, da je samo to potrebno, da boš srečna ti in tvoja otroka? Danes, ko toliko ljudi izgublja službo, morda celo oba zakonca, in ne vedo, kako bodo preživeli, pa ne obupajo, se jim tvojih tisoč evrov zdi pravo bogastvo.
Mislim, da ne razmišljaš v pravo smer. Jezus je dobro vedel, kaj zahteva od nas, ko je rekel : »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči«. Ali res misliš, da so danes, ko se pri nas loči tretjina parov, ljudje bolj srečni, kot takrat, ko so znali potrpeti drug z drugim in niti milili niso na ločitev, ker so verjeli v trdnost družine. Tudi na »tem svetu« se računica: »samo, da je enim lepo«, ne izide. To si sama okusila na lastni koži. Še vedno misliš, da je dovolj imeti tisoč evrov dohodkov, da ste srečni? Ne iščeš morda sreče na napačnem kraju? Tudi če si ločena, ne pomeni, da ti ni treba iti ob nedeljah k maši. Še bolj si je potrebna! Cerkev ne »izloči iz svoje sredine« niti civilno poročenih, kaj šele tebe, ki si sicer ločena brez svoje krivde, nisi pa sprejela »prijatelja«, o katerem razmišljaš, in kar ti Cerkev odsvetuje. Načela Cerkve so razlaga Jezusovega nauka. On je poznal človeka do globine. Vedel je, kaj zahteva od nas, da bi bili srečni na tem svetu. In da se ta sreča ne bi končala tu. Se ti ne zdi, da bi morala malo premisliti, kdo ima prav: Jezus ali ti.
Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2009, leto 45, št. 7, str. 6-7