Pot na goro

Od vseh dolžnosti, ki pridejo čez dan, lahko spet vsaj nekajkrat na teden odidem na goro nad mestom. Od vznožja do vrha in nazaj potrebujem slabo uro. Pot mi pomeni moj čas, mir, razmišljanje, krepitev duha in telesa. Opazujem naravo v vseh letnih časih, v vsej njeni lepoti, raznolikosti in bogastvu.
Odidem po mehki stezi med mladimi iglavci, do uhojene kamnite poti po pobočju gore. V dolini je skoraj mrak, tu pa me še božajo zlati sončni žarki. Slišim žuborenje studenca v globeli in zadnje speve ptic. Opazujem raznovrstnost trave, grmovje, cvetlice in njihovo razkošje barv in oblik. Dan se počasi umirja. Pridem skoraj pod vrh gore. Tu na razpotju, kjer vodi pot po koreninah strmo na vrh ali pa daleč okoli, počasi – skoraj lahkotno, do vrha, je v duplino mogočnega starega drevesa nekdo postavil podobo angelov.
Kraj za počitek, razmislek, odločitev?
Vem, da nekoč nisem zmogla tiste strme poti. Teža bremen, ki mi jih je naložilo življenje, je bila prevelika, da bi si izbrala krajšo in zahtevnejšo pot. Odšla sem daleč okoli, se odpočila ob lepem razgledu na mesto in zeleno reko, ki teče mimo njega, in vseeno dosegla vrh. Pogostokrat pa sem gor niti nisem mogla ali zmogla.
Danes se spet odpravim strmo po koreninah, ki iščejo oporo in svoj življenjski sok med kamenjem, više tudi med skalovjem. Drevje je vedno redkejše in trdnejše, sem ter tja zadeto od strel, a živi in raste naprej. Malo pod vrhom se pot zravna, in ko pridem na cilj, si že oddahnem. Kratek postanek, nato pa hitro nazaj, domov do tistih, ki me čakajo in potrebujejo.
Ko se vračam, razmišljam, da je pot na goro lahko podoba naše življenjske poti. Utrujeni od številnih dogodkov se moramo včasih ustaviti in najti počitek ali izbrati lažjo pot. Prihajamo na razpotja, kjer se moramo odločiti. Ali se odločimo prav, ali se precenimo in ne zmoremo? Znamo sprejeti nemoč, ovire, zmote, počakati ali se celo vrniti ter znova poskusiti? Ali vemo, da moramo doseči vrh in končati pot, ki nam je bila ponujena in dana? In višje ko gremo, težavnejša je pot.
Včasih smo kot korenine, ki iščejo oporo in pest zemlje in nemalokrat ranjeni kot viharniki kljubujemo globokim ranam in silnim preizkušnjam.
Vse v življenju ima svoj namen, svoj smisel in svoj pomen. Naša dolžnost pa je, da dano sprejmemo, razumemo in izpeljemo do cilja - vrha, ker nam je za vse nekdo odmeril in dal čas, moč in pogum.
Metka

Poletni meseci so tu. Meseci dopustov, počitnic, prostega časa. Izposodil sem si tvoje »pismo«, ki je bolj literarni sestavek, kot pismo z vprašanji, kot podlago za razmišljanje o tem, kako se ne zavedamo lepot, ki so pred našimi očmi, ker se enostavno ne znamo ustaviti in opazovati. Moram priznati, da sem tudi sam med tistimi, ki se ne privoščijo sprehoda v naravo z izgovorom »nimam časa«. Morda je vzrok temu tudi nekaj pomanjkanja daru za občudovanje. Čeprav nisem tako umetniško navdahnjen kot ti, mi velikokrat pridejo na misel besede psalmista: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139, 14).
Velikokrat sem slišal, posebno mlade, po prvem navdušenju, da so prišle počitnice, da se dolgočasijo, da nimajo kaj delati, da nimajo prave družbe, da se ne vedo kam dati. In se premikajo kot sence od naslonjača pred televizorjem, do kavča in mize s športnimi časopisi ali z rumenim tiskom. Res je škoda dragocenega časa, če ne vedo, kako ga uporabiti. Še slabše pa je, da visijo za šankom in se nacejajo z alkoholom. Tvoji napotki bodo morda koga pritegnili, da bi te posnemal. Ne bi bilo slabo! To bi pomagalo razmišljati ali po latinsko meditirati. Hvala Bogu, v tem času mnogi gredo na duhovne vaje, tiste ta prave, s premišljevanji in tišino, ali pa bolj lahke, zlasti za mlade, to so »srečanja« raznih vrst. Družina, Ognjišče in drugi verski časopisi imajo obilico oglasov z takimi ponudbami. Tudi na internetu ni težko najti kaj primernega. Lepo je, če si že vnaprej naredimo načrt, kako bi lahko najkoristneje porabili čas dopustov in počitnic. Prav na teh srečanjih se boste lahko naučili gledati božje stvarstvo »z novimi očmi«. Treba se je odpočiti, spremeniti običajen ritem življenja, vendar vse to lahko naredimo, ne da bi zapravljali čas ali lenarili.
Včasih je bilo bolj težko »napolniti« prosti čas in tudi ga ni bilo tako veliko. Potem je Gutenberg izumil tisk (premične črke) in svet se je napolnil s knjigami, časopisi, tiskom. Danes je poplava tiska, dobrega in slabega, za nekaj drobiža. Veliko tega tiska je neprebranega. Pa vendar, koliko je zanimivega in koristnega. V počitnicah je več časa za to. Seveda je treba izbirati, kot izbiramo hrano. Lahko se hraniš zdravo, ali ješ samo to, kar ti bolj prija in si boš pokvaril prebavo. Imamo razum za to, da znamo izbirati. Menda 40% Slovencev prebere samo eno knjigo na leto, ne bodi med njimi tudi ti. Zlasti pa ne bodi med temi, ki berejo karkoli. Ali ne bi bilo koristno, da si narediš sezam knjig, ki jih boš prebral v počitnicah ali na dopustu? Koristno izbiro ti nudi tudi ta številka Ognjišča. Naše knjige so poceni, da cena ne bi bila ovira za tvoje branje. Lepo pa bi bilo, če bi si sam ustvaril »svojo« knjižnico.
Sovražnik branja je »gledanje«. Pa tudi na televiziji lahko najdemo zelo koristne stvari. Čudovite nadaljevanke za spoznavanja našega sveta, zgodovinske, arheološke, umetnostne, znanstvene oddaje. Potrebno je samo to, da vnaprej pregledaš sporede in si zapišeš, kaj boš gledal. Da o internetu in DVD-jih ne govorimo. Če se boš tako izobrazil, boš tudi vedel kaj govoriti v družbi, službi, šoli. Temu se pravi imeti široko izobrazbo.
To je nekaj pobud, ki so mi prišle na pamet ob branju Metkinega pisma. Če ti je od tega kaj všeč, poskusi, bom vesel, prav tako tudi Metka in tisti, ki so ti blizu.
Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2010, leto 46, št. 7, str. 6-7