Za nedeljsko mašo med počitnicami

Ob koncu šolskega in veroučnega leta je župnik pri maši ‘prosil’, naj tudi med počitnicami prihajamo k sv. maši, posebno otroci! Žal smo vsi, tudi običajni verniki, RAZOČARANI ob zelo slabi udeležbi šolarjev pri nedeljski maši.
Uganka so mi starši, ki svojih otrok obvezno ne pošiljajo redno k nedeljski maši.
Dovolijo, da se sošolci med seboj pohujšujejo, lenarijo in podcenjujejo sveto mašo.
V moji družini smo vsi obvezno in z veliko ljubeznijo hodili (peš) k maši, razen v bolezni in ob zelo slabemu vremenu.
Strah me je. Kam to pelje?! Kakšna je prihodnost katoliške vere pri nas?!
Gabi

S svojim pismom ste se dotaknili izredno pereče teme. V mnogih župnijah šoloobvezni otroci med počitnicami v zelo skromnem številu obiskujejo mašo. Žal ni tako samo med počitnicami. Župniki in kateheti bodo vedeli povedati, da tudi med šolskim letom številni veroučenci ne obiskujejo nedeljske maše. V nekaterih župnijah so veroučenci, ki jo obiskujejo, celo v manjšini. K sreči imate še tako vestnega župnika, ki spodbuja starše in otroke k obisku nedeljske maše tudi med počitnicami.
Pišete, da starši “svojih otrok ne pošiljajo k nedeljski maši”. Bolj kot to, da jih ne pošiljajo, bi rekel, da starši ne gredo z otroki k maši. Nikakor ni dovolj, da starši ‘pošiljajo’ otroke k maši, ampak se je morajo tudi sami udeleževati. Menim celo, da je bilo to, da so starši ‘pošiljali’ otroke k maši, prva stopnja oddaljevanja od Cerkve. Ko sem pred dobrim četrt stoletjem nastopil duhovniško službo, so nekateri starši pripeljali otroke z avtom do cerkve. Tam so jih pustili, da so šli k maši, čez slabo uro so jih prišli iskat. Kakor smo po eni strani lahko pohvalili pripravljenost staršev, da skrbijo za to, da gredo otroci k maši, pa so po drugi strani otrokom dajali slab zgled: sedaj, ko si majhen in še hodiš k verouku, obiskuješ mašo. Ko boš odrastel kakor mi (natančneje, ko boš prejel zakrament birme), pa ti je ne bo treba več obiskovati. To je bila prva stopnja. Druga stopnja pa je današnje stanje, ko številni starši ne poskrbijo več, da otroci redno obiskujejo mašo, nad čemer ste vi zgroženi.
Seveda je logično, da otroci ne bodo šli k maši, če starši ne bodo poskrbeli za to in če ne bodo imeli v starših lepega zgleda. Opažam, da imajo danes številni starši neki strah, da bodo oni in njihovi otroci nekaj izgubili, če bodo hodili k maši ali resno vzeli vero. Tem bi namenil zgodbo z naslovom Vera je za stare ženice:
Bila je nedelja in oče in sin sta se odpravila delat. Sin je takrat dejal očetu: »Oče, ne bi smela delati. Nedelja je in tretja božja zapoved pravi: Posvečuj Gospodov dan. Morala bi iti maši, ne pa delati!«
Oče je pogledal sina in nekoliko ironično, posmehljivo dejal: »Daj no, zapovedi so za stare ženske. Njih naj duhovniki učijo take neumnosti. Sedaj si že velik fant in se ti ni treba ukvarjati s takimi neumnostmi in otročarijami!«
Sin je tedaj očetu rekel: »Če torej ne velja tretja božja zapoved, potem ne velja tudi četrta, ki pravi: spoštuj očeta in mater. Torej tudi ta zapoved spoštovanja staršev in uboganja staršev velja samo za stare ženske in za majhne otroke in meni, ki sem že velik fant, je ni treba več spoštovati, ubogati in poslušati staršev. Torej tudi tebe ne?« Oče je v tistem trenutku spoznal, kako nespametno je učil svojega sina.
Strah staršev, da bi njihovi otroci ‘preveč’ resno vzeli vero, je odveč. Otroci bodo v veri tudi našli smisel in oporo v življenju. V sušnih dneh sem opazoval, kako suhe so rastline, ki imajo plitve korenine. Tiste, ki imajo globlje korenine, je suša manj prizadela. Vera da ljudem globino, globoke korenine. Prednost teh pa opazimo prav v času ‘suše’ in viharjev življenja.
Starši, ki želijo otrokom dobro, jim bodo posredovali vero. Seveda je za globoko vero treba tudi nekaj narediti, med drugim tudi redno sodelovati pri maši, saj z mašo ohranjamo in poglabljamo svoj odnos z Bogom. Opuščanje maše je zato znamenje, da nismo osebno povezani z Bogom in da je naša vera šibka. Ob prvem življenjskem viharju bomo kot drevo s plitvimi koreninami, ki ga izruje viharni veter.
Tako je ‘rešitev’ za obisk maše treba iskati v poglabljanju vere in vzgoji k osebni veri. Sami ugotavljate, da otrok ni več k maši ‘iz tradicije’. Potrebna bo torej osebna zavestna odločitev za vero in za Kristusa in iz te vere bodo starši obiskovali mašo ter bodo potem v tej veri vzgajali tudi otroke.
Lepo ste zapisali: “V moji družini smo vsi obvezno in z veliko ljubeznijo hodili (peš) k maši, razen v bolezni in zelo slabemu vremenu”. Komur je maša velika vrednota in velika vrednota mu bo, ko bo imel osebno in živo vero v Boga, se je bo redno udeleževal.
Kdor bo imel globoko vero, bo za obisk maše tudi kaj žrtvoval. Iz študentskih let se spominjam gospe na vozičku, ki je redno obiskovala maše v stolnici. Videl sem jo, kako težko je s posebnim mehanizmom poganjala voziček. Pa ji ta žrtev ni bila odveč, ker ji je bila maša vrednota. Za ceno truda in žrtve je redno prihajala tudi k delavniškim mašam. Videl sem jo tudi v snegu in slabem vremenu. Nič ni bilo zanjo ovira. Pravo nasprotje številnim ljudem, ki se imajo za kristjane, pa s tako lahkoto opuščajo mašo.
Obisk nedeljske maše je za katoličane dolžnost. To nam zapoveduje cerkvena zapoved. Ljudje, ki iz vere živijo, poudarjajo, da maša ni dolžnost, ampak potreba. Kaj to pomeni? Ob nedeljah (taki ljudje tudi ob delavnikih) gredo k maši ne zato, ker je to zapoved, ampak tudi ker brez maše ne morejo živeti, ker je maša njihova potreba. Župniku ni treba prositi, naj pridejo k maši, ker so sami spoznali vrednost evharistične daritve. Lep zgled tega so mučenci iz Abitinije v severni Afriki. Pred več kot 1600 leti so jih rimski vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije). Ker je bilo v rimskem cesarstvu krščansko bogoslužje prepovedano, so bili obsojeni na smrt. Njihovo mučeništvo je zgovoren zgled, kaj so žrtvovali za praznovanje in posvečevanje nedelje z mašo. Zasliševalci so gospodarju očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje ‘svetih skrivnosti’. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši.
Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali mašo. So nekakšni “mučenci nedeljskega obhajanja evharistije”. Oni so iz maše črpali moč za krščansko življenje in celo za mučeniško smrt. V začetku veroučnega leta se priporočimo tem mučencem, da bi tudi mi resnično živeli iz maše in da bi v tej veri vzgajali tudi mladi rod.

Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 9, str. 6-7