Ali se res vsak dan nekaj novega naučimo?

Začeti je najtežje. Tako je pri skoraj vseh stvareh in pri vsakem posamezniku. Kot je vsaki osebi težko začeti nekaj na novo, obrniti novo, sveže poglavje knjige svojega življenja ali pa vnesti v svoj vsakdan le nekaj sprememb, tako sem tudi jaz zelo počasi in težko začela pisati tole. Sèm, na list papirja, izlivam svoja razmišljanja in ugotovitve, ki se mi čez dan porajajo. Pred meseci sem imela zelo zanimiv pogovor s sošolcem, ki mi bo, se mi zdi, za vedno ostal v spominu, pogovarjala sva se o znanju. Od nekdaj sem imela v svoji zavesti znanje kot eno izmed najpomembnejših vrednot, vendar ne tako znanje, ko po štiriletnem izobraževanju pogledaš nazaj in znaš vsebino skoraj vseh učnih gradiv, ki so bila obvezna, ampak znanje, ki ga, ja, dobiš tudi z učenjem iz obveznih gradiv, vendar tudi znanje, ki ti nudi pomoč v življenjskih situacijah, ki te izoblikuje, na čemer si nekako ustvariš svoja načela in vrednote in seveda znanje, ki te naredi krepostnega. Ravno v tistem času pa sem bila zelo zasedena z izpiti. Bila sem živčna, nejevoljna in nezadovoljna s sabo, ker se kakšen dan preprosto zaradi lenobe nisem nič učila. Pa sem dejala sošolcu, da me občutek, ko se zvečer zleknem v posteljo, vedoč, kako v prazno je šel dan, da se nisem nič novega naučila, spravi v negativno razmišljanje in posledično slab spanec, mi je zelo dobro odvrnil, da se vsak dan vendarle česa novega naučimo. Mogoče sedaj to zveni dokaj klišejsko, oziroma dolgočasno in tako sem sprva tudi sama mislila, pa vendar se v tem stavku skriva nekaj globljega. Osebno mislim, da človek res vsak dan nekaj novega spozna, pa naj bo zavedno ali nezavedno. Človek je zelo zapleteno bitje. Od drugih živih bitij ga loči njegov razum. Kar je v našem razumu, je seveda zavedno, obstaja pa, kot vemo, tudi svet nezavednega.
Koliko je rastlin in živali, za katere (še) ne vemo, oziroma jih še vedno odkrivamo. Vesolje je neskončnost galaksij, in se nam niti ne sanja, koliko jih je. Koliko je stvari, ki jih človeštvo še ni in jih mogoče tudi ne bo nikoli spoznalo, čeprav vemo, da je naš um v teku zgodovine odkril in iznašel toliko novega, Naš um je veličasten, je božanski, saj smo ustvarjeni od Boga. Vendar pa smo ljudje omejeni. Nezavednega dela razuma človek ne more spoznati, kaj šele nadzorovati. Preprosto rečeno, še lastnih zmožnosti oz. svojih razumskih sposobnosti ne poznamo dobro!
Kdor hoče začutiti Božjo navzočnost in biti deležen Božjega kraljestva, mora znati poslušati božji glas in se vsak dan znova kaj naučiti. Ljudje se premalo zavedamo, da so nam dnevi podarjeni a hkrati tudi šteti. Moje sporočilo v tem razmišljanju je: bodimo Bogu hvaležni za naš prečudoviti um in čimbolj odprti za nova spoznanja vsak dan znova, saj je vsak dan priložnost za zbližanje z Bogom.
Špela

Danes govorimo o permanentnem, to je, nenehnem izobraževanju, pri čem ne mislimo samo na šolsko izobraževanje, ampak mnogo širše. Prav si napisala: »znanje je ena najpomembnejših vrednot«, kot je razum tisto, po čemer se ločimo od živali in nam omogoča, da napredujemo, se razvijamo, ustvarjamo, izumljamo, se izpopolnjujemo, česar druga živa bitja ne zmorejo. Še ne tako davno je bilo izobraževanje mogoče samo določenemu čisto ozkemu krogu. Od mojih sošolcev v osnovni šoli nas je bilo za prste ene roke takih, ki smo šli na univerzo. Danes je povsem drugače, saj je študentov zelo veliko. Vendar tu ne govorimo toliko o formalni izobrazbi, ki je lahko samo kos papirja, pač pa o obogatitvi duha.
Tvoje iskreno priznanje, da te vest peče, kako v prazno je šel dan, ker se en dan zaradi lenobe nisi učila, ne velja samo za študenta, za tistega, ki se mora nekaj »napiflati«, ker sicer ne bo znal odgovarjati na izpitu, ampak za tisto razgledanost, ki jo da »permanentno učenje«, predvsem branje. Najbrž se bo sčasoma način učenja spremenil, vendar brez branja v papirnati ali elektronski obliki ne bo šlo. Branje pa zahteva določen napor. Z razumom spoznavamo, kako čudovito smo ustvarjeni, da smo sposobni občudovati svet okrog nas, to je dejansko občudovanje Stvarnika. Koliko »čudežev« je že v našem telesu. Od oči, ki so najbolj popolne snemalne kamere, ušes, ki nas povezujejo z okoljem in soljudmi, do možganov, ki so najpopolnejši računalnik, živčnim sistemom, ki se lahko kosa z vsako električno in telefonsko ali internetno povezavo. Pa se vseeno še najde kdo, ki trdi, da je vse to nastalo »slučajno«, da ne potrebujemo Boga, Inženirja, ki je položil v naravo vse te zakonitosti, ki se skozi tisočletja razvijajo. Ali je slep ali pa noče gledati, kar je eno in isto.
Tvojemu razmišljanju sem dodal še nekaj svojega, da bi vsaj tisti, ki imajo željo in voljo, da bi videli, spregledali.

BOLE, Franc. (Pismo meseca), Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 6-7.