Ločitev je ena najtežjih življenjskih preizkušenj

pismo meseca 01 2018bLočitev je nedvomno ena od najtežjih življenjskih preizkušenj, saj pade poslanstvo, ki je bilo z obljubo pred Bogom določeno za trajnost z besedami “dokler naju smrt ne loči”. Zlo, ki se hrani iz tega razdora, pripomore, da se družina razdvoji, premoženje gre na pol, življenjski stroški pa se podvojijo, in če se zadeve zapletajo na sodiščih, je finančna izguba še večja. Občutek sramu in krivde zaradi razveze je velik, dokler ne sprejmemo tega križa in ga nosimo z Jezusom. Mnogi razvezani tako ostanemo v Cerkvi kot tisti, ki ne moremo živeti brez osebnega odnosa z Gospodom in brez del v ljubezni, ki blažijo našo stisko, bolečino, žalost. Mogoče zgleda, da je Kristus nekakšen nadomestni mož in dobra dela klic po tem, da bi bili sprejeti in potrjeni v svoji dragocenosti. Deloma je res, je pa tudi veliko več kot to. Neželena samskost pritisne kot hudo breme na srce razvezanega, saj je duhovna potreba “podariti se nekomu” temeljno človeško hrepenenje. Na telesni ravni je intimno izražena preko spolnosti, javno pa v dobrih delih z držo videti najprej dobro drugega. Karitativno prostovoljno delo, sodelovanje pri bogoslužju in raznih župnijskih dogodkih je nedvomno način, ki osmisli zapovedano samskost poleg močne poglobitve osebne vere. V zgodovini Cerkve je sveta Fabiola Rimska zgled takega ravnanja. Po ločitvi od prvega moža, nasilneža, ki jo je tudi varal, se je ponovno poročila in povzročila veliko pohujšanje v tistih časih. V drugem zakonu je ostala vdova, povsem je spremenila svoj nekdanji način življenja in se posvetila dobrodelnosti ter s svojim velikim bogastvom pomagala cerkvam, siromašnim, bolnikom in ljudem v stiski.
V Svetem pismu beremo predvsem o vdovah in njihovem posebnem mestu v družbi, saj so bile ločitve izredno redke in obsojane kot prešuštvo, pogosto prikazane kot ženska krivda. Še vedno velja, da so vdovci deležni splošnega sočutja cerkvenega občestva, ločeni pa nemalokrat obsojani ali celo izločeni. V nekaterih župnijah kriterij pričakovane ‘popolnosti’ pri izbiri bralcev beril ločenim preprečuje sodelovanje in prav tako vsako javno izpostavljanje. S tem se zapira vrata ljudem, ki smo preko hudega trpljenja našli edino trdnost ter Ljubezen v Kristusu in s tem tudi pripravljenost konkretno odgovoriti na potrebe, ki jih sedaj kot ‘preizkušani’ z večjo mero empatije opažamo v Cerkvi.
Krista

pismo meseca 01 2018aV božičnem času veliko premišljujemo o družini. Na nedeljo po božiču obhajamo praznik svete družine. Jezus, Božji sin se je hotel roditi v zavetju človeške družine. S svojim učlovečenjem v sveti družini je tako posvetil vse človeške družine. Tudi tiste, ki so se znašle v težavah in v katerih ljudje trpijo.
V našem času pa ne moremo mimo razmišljanja o družinah, kjer sta se zakonca ločila. Zavedamo se, da je trdnost družbe in naroda odvisna od trdnosti družin in odgovorni voditelji bodo podpirali politiko, ki bo podpirala družine. Enako velja tudi za Cerkev, ki ji je Stvarnik zaupal, da hrani in varuje njegovo zamisel o družini. A hkrati se Cerkev zaveda svojega poslanstva v novih razmerah, da je treba “posebno sposobnost razlikovanja ... posvetiti pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih” (RL 242), kakor je zapisal papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Radost ljubezni.
Hvala Bogu za papeža Frančiška, ki pa ni prvi papež, ki je Cerkvi naročil skrb za razvezane. Je pa v svojem slogu skrbi za ljudi na robu to skrb še poudaril. V preteklosti so bili razvezani in ponovno poročeni v Cerkvi na neki način zaznamovani. Morda so nekateri predstavniki Cerkve ob skrbi za poudarjanje nerazveznosti zakona in skrbi za družine pokazali premalo sočutja za njihove skrbi in stike. Morda so bili gluhi za trpljenje, ki so ga doživeli. So zakonci, ki niso krivi za ločitev, a nosijo težke posledice ločitve. Zato je vaše pismo dragoceno, ker je izpoved žene, ki je doživela ‘izdajstvo’ sozakonca in je sama izkusila, kako težko je biti razvezan. Tudi v Cerkvi.
Tudi zaradi besed in zgleda papeža Frančiška so se razmere v Cerkvi spremenile. Z že omenjeno spodbudo Radost ljubezni je sprožil v Cerkvi in izven nje veliko govora o problematiki razvezanih. Zanimivo, da je nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Ludwig Müller, ki je po pisanju nekaterih medijev veljal za ‘nasprotnika’ papeža Frančiška, napisal uvod v knjigo filozofa Rocca Buttiglioneja. V njem kardinal zapiše, da pri vrednotenju krivde lahko obstajajo olajševalne okoliščine in dodatni elementi neurejenega sobivanja, podobnega zakonski zvezi, obenem pa poudari, da papež v omenjeni apostolski spodbudi nikjer ne zapiše, da je mogoče pristopiti k evharistični mizi, kakor in kadar posameznik želi. Zdi se mi, da je odločilna papeževa drža neobsojanja in sprejemanja razvezanih. Ta drža naj postane tudi drža vseh pastoralnih delavcev.
Del te drže je tudi skupnost Srce (Skupnost Razvezanih v CErkvi), ki deluje v okviru duhovnega središča sv. Jožefa v Ljubljani. Več informacij o njej najdete na spletni strani: http://srcerazvezani.si/. Obstajajo pa tudi druge skupine razvezanih, ki se zbirajo v okviru Cerkve. V cerkvi sv. Jožefa je oktobra 2017 potekalo tudi vseslovensko srečanje ločenih z namenom, da bi nastalo več skupin za samopomoč, ki bi pomagale ločenim skozi travme ločitve in k novemu življenju. Mašo ob srečanju je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.
V svojem nagovoru se je dotaknil obhajila razvezanih in dejal, da nekateri odrekajo obhajilo vsem razvezanim, kar ne drži: »Kdor doživi brodolom svojega zakona, pa kljub temu še naprej živi svojo zakonsko zvestobo ... in ne vstopi v novo zvezo, pač pa po svojih najboljših močeh živi obljube, dane pri sklenitvi svetega zakona, sme povsem upravičeno prejemati tudi obhajilo«. O neprejemanju obhajila ponovno poročenih pa je nadškof navedel besede kardinala Ouelleta, ki pravi, da ti v trenutku, ko ostanejo v klopi, lahko postanejo vzgojitelji vseh sodelujočih pri maši za spoštovanje discipline zakramentov. »Če ljudje po eni strani poznajo vaše prizadevanje za povezanost z župnijo, po drugi strani pa vedo za brodolom vašega zakona in vašo ponovno zvezo, jim bo vaše ostajanje v klopi, medtem ko drugi pristopajo k obhajilu, postavilo vprašanje: “Ali sem sam res boljši kristjan, bolj zvest in predan Kristusu, bolj zvest v svojem zakonskem življenju, kot pa je ta par, ki ostaja v klopi?” Postali boste tudi vzgojitelji duhovnikov za zvestobo in zavzetost.«
Razvezani, samski, zakonci, skratka vsi člani Cerkve se lahko učimo drug od drugega in skušamo drug drugega razumeti in podpirati, saj nam je namenjeno “veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo, ... da se je rodil Odrešenik” (Lk 2,10-11). Zato naj ne bo od tega veselja nihče izvzet!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 6-7.

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh