Cerkev mora priznati svoje (čeprav redke) grehe, (...)

Za seboj imam strogo krščansko vzgojo. Do štiriindvajsetega leta sem redno hodila k maši in verouku oziroma na meditacije in duhovne obnove. Potem pa sem nekega dne šla k spovedi in duhovniku povedala, da sem v cerkvi večkrat slišala laži oziroma polresnice, da sem zaradi laži sprejela odločitve, zaradi katerih hudo trpim, in da nikoli več ne prestopim cerkvenega praga. In sem šla. V nobeno stvar nisem več verjela. Niti v Cerkev niti v Boga. Kakšno leto sem se iskala, potem pa spet pristala pri možu. Rodili sta se nama dve hčeri.
Ko sem bila stara malo manj kot štirideset let, je mlajša hči, takrat stara dobro leto, na smrt zbolela. Iz psiholoških razlogov je z možem nisva dala v bolnišnico in mi jo je v treh do štirih mesecih pozdravila bioenergetičarka. Hči je ozdravela, jaz pa sem postala verna. Šele takrat mi je kljub strogo pravoverni vzgoji, ki je v veliki meri temeljila na strahu pred Bogom, postalo jasno, da jo je pozdravil Bog, ki je velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča. Ki je povsod in za vse ljudi.
Vi ste pred časom pisali o govoru Lare Jankovič v Dražgošah. Ona je pač obsojajoča in ima slab spomin. Pa kaj? Pozabila je omeniti povojne poboje. Ampak tudi Cerkev, ki je sicer pozitivna institucija in je naredila ogromno dobrega, tudi za malega človeka, ima slab spomin. Svete inkvizicije nikoli ne omenja. Pa tudi nasilnega pokristjanjevanja ne.
Hvala Bogu, da so ta nasilna obdobja mimo. Ampak bila so. Moramo jih priznati. Tako kot moramo priznati povojne poboje.
Vsako nedeljo (že približno leto in pol) sedim pri sedmi maši. V cerkvi je na vsaki strani po 21 klopi. Vedno preštejem vernike. Komaj kdaj jih naštejem po enega za v vsako klop.
Kaj pa, če mora Cerkev priznati tiste svoje (čeprav redke) grehe že zato, da se njene klopi ob nedeljah spet napolnijo? Kaj pa, če mora Cerkev prva ponuditi roko drugače mislečim? Ali ni Kristus govoril o tem, da je treba ponuditi drugo lice, če te nekdo udari po enem?
Polona

Spoštujem vašo sposobnost, da v drugih gledate dobro. Prav tako spoštujem vaše trpljenje, ki ste ga prestali, zlasti ob hčerkini bolezni. Bodite prepričani, Bog ga je videl. Verjamem vam, da vas je ta izkušnja pripeljala k Bogu. To niso lahke stvari in kdor jih ni doživel, jih bo težko razumel. Številne ljudi trpljenje in preizkušnje pripeljejo k Bogu. Ni pa nujno, da trpljenje privede k Bogu. Nekateri se prav zaradi lastnega trpljenja ali trpljenja najbližjih odvrnejo od Boga. “Če bi bil Bog, bi takega trpljenja ne dopustil,” trdijo.
Morda samo nekaj o ‘grdi’ Cerkvi, ki je tako sovražna do drugače mislečih. Kot razberem iz vašega pisma, ste razgledani. Zato gotovo veste, da je Cerkev in da smo kristjani v naši družbi prej žrtve sovražnosti in nestrpnosti. Koliko laži in koliko gnojnice se zlije v medijih na nas. Tudi v Dražgošah je bilo tako, kar ste sami omenili. Na take izlive sovraštva je treba reagirati in tako sovraštvo je treba razkrinkati. Tudi Jezus je velikega duhovnika, potem ko ga je njegov služabnik po krivici udaril, vprašal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). Visokemu predstavniku judovske vere je odločno povedal, da ne dela prav. Seveda je bilo to pogumno dejanje, s katerim je tvegal smrtno kazen. A ne glede na to je vztrajal pri resnici in pravici.
Krivico in laž je treba poimenovati kot laž in krivico in ne sodelovati pri krivici in laži! Samo to sem želel storiti. Upam, da ste podobno pismo, kakor ste ga napisali meni, napisali tudi govornici v Dražgošah. Poimenovati stvari s pravimi imeni, to je reči laži laž in krivici krivica, nas ne odvezuje od dialoga z ljudmi, ki mislijo drugače. Dialoga ne moremo razumeti kot kimanje drugače mislečim. Ne, dialog zahteva, da se stvari poimenujejo pravilno in mora temeljiti na resnici. Jezus od nas zahteva še nekaj: da odklanjamo laž in zmoto, toda ne sovražimo tistega, ki se moti. Zavračamo greh, a ne zavračamo grešnika. Tako moramo razumeti njegove besede o ljubezni do sovražnikov (prim Mt 5,44), predvsem pa njegov zgled, ko ni obsodil prešuštne žene, obsodil pa je njena grešna dejanja (prim Jn 8,1-11).
Morda samo še o tem, da se v Cerkvi ne govori o inkviziciji in nasilnem pokristjanjevanju itd! Strinjam se, da je treba vse nasilje in sovraštvo, tudi ali zlasti, če je storjeno v imenu vere, obsoditi in ga obžalovati. Toda glede inkvizicije in ‘nasilnega pokristjanjevanja’ – bojim se, da gre tudi tukaj za precej pavšalne trditve, ki nimajo vedno podlage v zgodovinskih virih. Tudi vi ste jim nekoliko nasedli in obsojate (tudi krivično) Cerkev, čeprav po pravici napišete, da je Cerkev v zgodovini storila tudi mnogo dobrega. Ne podlegajmo propagandi, ampak se držimo zanesljivih zgodovinskih virov. Npr. ‘nasilno pokristjanjevanje’ Slovencev, ki ga tudi vi omenjate in je zapisano tudi v Prešernovem Krstu pri Savici. Vemo, da je veliki pesnik jemal snov iz nezanesljivega zgodovinskega vira in da pokristjanjevanje naših prednikov ni bilo niti malo tako krvavo. Ta vir je umetniško obdelal, saj se krst izlije v čudovit spev krščanski veri, krščanskemu darovanju in hvalnico Bogu ljubezni, (“Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, /da ljubi vse ljudi, svoje otroke.”), kakršen je tudi vam blizu, kakor izhaja iz pisma. Toda v nečem imate prav. Tudi če bi se v imenu Boga samo enemu zgodila krivica, kaj šele umor, je to vredno obsodbe. Tudi v Prešernova pesnitev graja ubijalskega Valjhuna, ki “ravna po svoji slepi glavi /po božji volji ne, duhovni pravi”.
Papež sv. Janez Pavel II. je v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za krivice, ki so jih naredili ljudje iz Cerkve. Pri posebnem obredu so prebirali besede kesanja in papež je pokleknil (takrat že z veliko težavo) pred Kristusa na križu in tudi na ta način prosil odpuščanja Njega in ljudi. Dejanje, vredno svetnika! Vem, da se je takrat opravičil tudi naš škof v Kopru, da so se večkrat opravičili drugi škofje. Nekatera opravičila so zbrana v knjigi Resnici na ljubo, v kateri so zbrana opravičila ljubljanskih (in slovenskih) škofov. In kako je na to odgovorila javnost? So se ljudje zaradi tega množično vrnili v cerkev, kakor mislite vi, če bi to Cerkev naredila? Niso se. Ste se takrat, leta 2000, vrnili v Cerkev vi zaradi te prošnje za odpuščanje? Niste se! Vrnili ste se šele po izkušnji neskončno ljubečega Boga, ki je ozdravil vašo hčerko.
Prav je, da imate o veliko stvareh svoje stališče in predvsem, da znate v drugih videti tudi dobro, kar ni ravno odlika slovenske javnosti, zato vam želim, da tudi v prihodnje iščete resnico in se še naprej bližate Bogu, čigar dobroto ste izkusili v življenju.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 6-7.