Sin ne gre v nedeljo k maši, ker pravi, da ga ‘Bogec’ ne ljubi

pismo meseca 10 2018bSem mama štirih otrok, ki jih preživljam sama, moje življenje je bilo eno samo trpljenje, gorje, polno bolečin in solza, a še nisem izgubila vere v Vsemogočnega, čeprav se včasih sprašujem, če res obstaja in zakaj takšno trpljenje. Tudi moja bivša tašča je kar naprej v cerkvi in moli, a je največji peklenšček na tej zemlji. Mene ni nikoli sprejela kot ‘ta mlado’. Vedno je med menoj in svojim sinom, torej mojim možem, posegala tako, da je ‘sinek’ nosil denar k njej domov, najini otroci pa so živeli v pomanjkanju. Sodu pa je tašča izbila dno, ko sem jaz rodila četrtega, oziroma devetega otročička, saj sem jih pet izgubila. Ta najmlajši se je rodil hudo bolan v 25. tednu nosečnosti in zaradi bolezni je na vozičku. Tašča pa je pregovorila svojega sina, da sem zagotovo tega otroka dobila z drugim, ker on ne more biti oče invalida, oziroma pohabljenca ali spake, kot ga imenuje lastna babica. Tako se je moj mož ločil od mene. Uradno sem na sodišču – z analizo DNK – dokazala, da je otrok njegov. Tudi zaradi mame mi bivši mož ne plačuje preživnine. Dobro je le, da ne živimo skupaj in so kar daleč od nas. Babica vnukov ni videla že več let in jih niti ne želi videti. In sedaj k mojemu vprašanju. Vse otroke vzgajam v veri, hodimo k maši in na romanja.
Otrokove besede “Mami, zakaj me Bogec nima rad?” so me zelo prizadele. Izrekel jih je najmlajši sin ob koncu letošnjega veroučnega leta, ob podelitvi spričeval in pohval pri verouku. Moj sin rad obiskuje nedeljske maše. Letos je bil več kot 60 krat pri maši, zelo redno obiskuje verouk in šmarnice. Do verouka ima zelo daleč, kar 45 minut na eno stran z avtom. Tako je večkrat čakal tudi po dve uri. Tudi redno veliko bereva Slomškovo domače branje. Vse lepo in prav. Letos januarja je moral na rehabilitacijo, a je vse manjkajoče ure nadoknadil. Celo katehistinja mu je zadnjih 14 dni pred koncem rekla, naslednjič ti ni treba priti, saj imaš še ‘višek’ ur. Vse naloge opravlja redno. Zaradi težav s pisanjem mu vsa vprašanja za teste napišemo mi, on pa se jih nauči in odgovarja ustno. Na pamet zna tudi vse molitve. Zato je bil ob koncu zelo vesel in srečen. A zadnjo uro verouka se mu je podrl svet. Ko je katehistinja podeljevala priznanja za reden obisk verouka, ga moj sin ni dobil. Žalosten jo je pogledal: “A jaz ne dobim pohvale?” jo je vprašal.
“Ne, ti si bolan,” je bil hladen odgovor katehistinje. Sin me je pogledal z najbolj žalostnim pogledom in v očeh se je opazilo razočaranje nad krivico. Žalostno je vprašal: » Zakaj me Bogec nima rad? Kaj sem mu storil, da me tako kaznuje? Zakaj moram ravno jaz biti tako bolan? Zakaj moram umreti, da bi se me vsi rešili?« Vprašanj ni bilo konca.
Zato vas sprašujem, kako naj zaradi besed katehistinjine “ker si bolan” in ker ni dobil pohvale, potolažim sina in mu povrnem voljo do verouka in obiska maše, ko do sedaj ni izpustil niti ene? Tudi v bolnišnici se je udeleževal maše. A sedaj? Bojim se, da bo tako kot pri drugih otrocih. Redno so hodili k verouku in k maši, a zaradi poniževanja in velikih razlik, ki jih delajo kateheti, da se morajo eni vse učiti in jih sprašujejo potankosti, eni pa neredno obiskujejo verouk in so na koncu pohvaljeni ... Moj sin mi je v nedeljo izjavil, da ne bo vstal k maši, ker ga Bogec nima rad in zato tudi k maši ne gre.
Božena

pismo meseca 10 2018aSeptembra smo začeli novo šolsko in veroučno leto, a za vas to ne bo vesel dogodek. Toda pojdimo po vrsti. Najprej vaš odnos z možem in taščo. Prav v tem primeru vidimo, kako je pomembna priprava na zakon in to, da se bodoča zakonca pred poroko dogovorita, kakšen odnos bosta imela do svojih staršev in mnoge druge stvari. Očitno je vaš mož najslabša oblika maminega sinčka, ki je celo denar za vzdrževanje družine nosil k mami. Sedaj, ko ne živite več z možem, bi na vašem mestu denar za vzdrževanje otrok po sodni poti izterjal od moža. Ta denar ne pripada njegovi mami, ampak vašim otrokom!
Verjamem, da vas zelo boli odnos, ki ga ima tašča do vašega sina, ki je na vozičku. Vsak mesec obiščem vsaj enega invalida in ga predstavim v Ognjišču, zato mi je vaše pisanje seglo toliko bolj do srca. Kako lepo je obiskati družino, kjer je prizadet otrok ljubljen in koliko gorja je tam, kjer tega ni! V Šoli za zakon, ki bi jo priporočil vsem mladim v pripravi na zakon, se morajo udeleženci pogovoriti o več vprašanjih. Enega, odnos do staršev, sem že omenil, drugo vprašanje pa je: Kako bi sprejela prizadetega otroka? Številnim težavam v zakonu se izognemo, če se zakonca na poroko pripravita in se dogovorita, na kakšnih osnovah želita graditi skupno življenje.
Če je katehistinja vašemu sinu dejala, da ne dobi priznanja, ker je bolan, je s tem pokazala, da ni razumela Kristusovega sporočila. Jezus je namreč posebej ljubil odrinjene in bolne. Njegovi učenci smo poklicani, da delamo enako. V tem imamo lep zgled v papežu Frančišku. Popolnoma razumem, da je otroka to prizadelo in da je prizadelo tudi vas. V trenutku prizadetosti je vaš otrok izrekel besede, da ga Bog nima rad, ker ni dobil priznanja, toda če mu je katehistinja naredila krivico, to nikakor ne pomeni, da ga Bog nima rad. Božja ljubezen je brezpogojna in neizmerna in ni odvisna od dobre volje katehistinje. Tudi ni res, da Bog kaznuje sina, ker je bolan. Bolezen ni božja kazen, čeprav sem že srečal ljudi, ki so tako menili. Še manj moremo imeti za božjo kazen bolezen, ki prizadene komaj rojenega otroka. Kakšen greh pa je naredil tak otrok, da bi ga Bog zanj kaznoval? Zgovorne so Jezusove besede, ko so k njemu privedli sleporojenega in ga vprašali: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela.« (Jn 9,2-3). Sinu morate jasno povedati, da ga Bog ljubi, čeprav ga nekateri ljudje ne ljubijo in so do njega celo krivični.
Seveda bi ob neprijetnem zapletu s katehistinjo bilo najbolje, da bi se z njo pogovorili. Ona bi vam znala odgovoriti, zakaj sinu ni dala priznanja. Morda je šlo za kakšen nesporazum, ki bi ga v pogovoru z njo lahko takoj rešili. Na njenem mestu pa bi jaz vašemu sinu dal posebno priznanje, ker je kljub temu, da je na vozičku, prihajal k verouku in k maši in se naučil molitev ter vse drugo, kar je potrebno.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 10, str. 6-7.

Zajemi vsak dan

Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo.

(Janez Zupet)
Torek, 11. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh