Delodajalec se nemogoče obnaša

K pisanju me je spodbudila kriza delovnih mest, ki jo v Sloveniji čutimo že dlje časa. Tudi sama sem pred kratkim na lastni koži občutila izsiljevanje ravnateljice, da če želim obdržati delovno mesto, naj pač opravim, kar mi naložijo. Ko sem jo prosila, naj razume, da ne zmoremo vsi enako in naj nas ne preobremenjuje z nadomeščanjem drugih delavcev, če so za to druge možnosti, sem dobila odgovor, da je danes za službo treba marsikaj potrpeti in da kdor hoče, lahko dela po več ur. Če ona lahko dela cele dneve, lahko tudi mi, če ima ona dovolj štiri ure spanja na noč, ga imamo tudi mi. Bila sem ogorčena in besna nad takšnim odnosom in vse bolj razumem delavce, kaj vse doživljajo in preživljajo marsikje na delovnih mestih.
Ob vsem tem je treba povedati, da se ima ta ista ravnateljica za zelo verno osebo in sem jo tudi sama imela za dobrega človeka. Marsikdo mi pravi, kako sploh upam kaj reči, ko pa je danes tako težko dobiti službo. Saj zato pa delajo z nami, kar hočejo, ker se nihče ne upa upreti. Včasih so komunisti odločali o tem, kdo ima pravico živeti in kdo ne, danes ‘novodobni komunisti’ odločajo o tem, kdo sme imeti službo in kdo ne. So mar več vredni kot drugi ljudje? Je človek tako malo vreden, da mora klečeplaziti pred šefom, če želi imeti službo? Kako na račun tega trpijo družine, pa vsi vemo. Če nimaš železnih živcev, in marsikdo jih nima, hitro lahko končaš na bolniški postelji, če ne še kje drugje. Mar mora človek ravno zboleti, da končno zmore reči šefu ne? In nenazadnje, kaj ti potem, ko doma ali v bolnišnici ležiš bolan, koristijo služba, direktor in ves prisluženi denar? Komu je mar zate? Mar si boš z denarjem kupil zdravje?
No, in ko sem premišljevala o vsem tem, sem da bi se malo pomirila, odprla Sveto pismo in mi je (slučajno?) najprej padel Jezusov stavek: »Ne boj se, samo veruj!« Vendar veste, kaj se sprašujem, koliko smo v takem primeru v božjih rokah in koliko v rokah ‘vsemogočnih’ šefov? Ali ima vendarle glavne niti v rokah Bog? Upam, da je res tako. Res je večno življenje bolj pomembno od zemeljskega, ki traja nekaj let, vendar si človek želi in ima najbrž tudi pravico, da že na tem svetu živi mirno in zadovoljno? Saj pravijo, da ima Bog rad veselega človeka in da želi, da mu je dobro biti in živeti.
Amadeja

Vaše pismo ni edino na temo kratenja pravic delavcem, ki smo ga dobili. Morda v Cerkvi premalo govorimo o tem. Včasih imam občutek, da nekateri kristjani nimajo za velik greh izkoriščanje delavcev ali nepravično plačilo. Prav tako mnogi kristjani, da o nekristjanih ne govorimo, ne poznajo družbenega nauka Cerkve. Nekoliko je stvari spremenil sedanji papež, ki prihaja iz Južne Amerike, kjer so socialne krivice še večje kot pri nas in se je z njimi srečal ob obiskovanju revnih četrti. Zato zelo poudarja pomen socialne pravičnosti. Papež je tudi želel, da izide Katekizem za mlade na temo družbenega nauka Cerkve. Ta nosi angleški naslov DOCAT, ki bi ga lahko prevedli tudi: Tako delajte. Na področju socialne pravičnosti namreč. Žal mnogi delodajalci, politiki in drugi, ki so odgovorni za družbeno življenje in pospeševanje družbene pravičnosti, ne poznajo družbenega nauka Cerkve in ostajajo take in podobne knjige – DOCAT imamo tudi v slovenščini – zapečaten zaklad. Tudi sami omenjate, da lahko tudi verna oseba ravna napačno v odnosu do delavcev. Morda tudi zato, ker premalo pozna učenje Cerkve.
Prav v dneh, ko sem pripravljal odgovor na vaše pismo, smo pri maši brali besede apostola Jakoba, ki trdo prijema delodajalce z besedami: »Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami,« (Jak 5,4), kar kaže, da je v zgodovini bilo vedno navzoče izkoriščanje delavcev. Dovolj je brati starozavezne preroke, ki ostro bičajo tako držo.
Čeprav mnogi delodajalci ne poznajo družbenega nauka Cerkve, pa je bilo med vernimi vedno prepričanje, da je treba delavca spoštovati in ga pravično plačati in ne izkoriščati. Med to pravično plačilo bi danes spadalo tudi pravica do osemurnega delavnika, do dopusta, do bolniške in številne druge stvari. Kako je krščanstvo to poudarjalo, lepo pokaže literarni junak Martin Krpan, ki cesarju in njegovim dvorjanom, ki mu odrekajo pravično plačilo, zabrusi: »Delavec je vreden svojega plačila. To sem v cerkvi slišal!« In junaški Krpan je pri tem navajal evangeljske besede: »Delavec je vreden svojega plačila« (Lk 10,7). Vsako zapostavljanje delavca in kratenje njegovih pravic ni krščansko!
Vaše pismo pa se dotika še ene nevarnosti, povezane z delom: da ne postanemo deloholiki, sužnji dela. Iz opisa zahtev vaše delodajalke bi se dalo sklepati, da je deloholik. Ne more brez dela in enako zahteva tudi od drugih. Seveda smo po krščanskem učenju dolžni marljivo delati (in biti za to delo tudi pravično plačani) ter si s poštenim delom služiti vsakdanji kruh, a ne smemo postati sužnji dela. Pa smo velikokrat tudi temu priče. V preteklosti, ko je bila naša družba tudi na zunaj bolj krščanska, so ljudje sicer trdo garali, ampak ob nedeljah so si vzeli čas za počitek. Že v soboto popoldne so končali delo na polju, prišli domov, pospravili orodje, počistili bivališča ter se pripravili na nedeljsko praznovanje. Garali so, niso pa bili sužnji dela. Nedeljski počitek in prava mera pri delu nista sama sebi namen, ampak, kakor tudi vi opisujete, lahko preveč dela vodi v bolezni. Danes veliko govorimo o izgorelosti in jo zdravimo, ne znamo pa odpraviti vzrokov. S praznovanjem nedelje bi marsikaj rešili. Toda danes morajo biti ob nedeljah odprte trgovine, mnogi ljudje delajo ob nedeljah (tudi za nepravično plačilo), drugi delajo doma in potem se čudimo, zakaj toliko bolezni in izgorelosti.
Prav tako so nekateri sužnji dela in zaradi dela nimajo časa za družino, za odnose, za sozakonca in otroke. Tudi razpad zakonov in družin, zanemarjeni otroci, ki hitro lahko zaidejo na stranpota, so strašen davek naše civilizacije, ki je pozabila na praznovanje nedelje in praznikov ter namesto vestnega dela vsiljuje suženjsko delo. Malikovanje dela (in posledično dobička) in neupoštevanje nedeljskega in sploh počitka, se kaže tudi v zanemarjanju odnosa do Boga. Ljudje ob nedeljah delajo in ne gredo k maši, ne posvečajo časa Bogu in zato ne znajo posvečevati nedelj in se ne posvetiti človeku ter biti pozorni na njegove potrebe in stiske.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 6-7.