»Pa naju dajte v dom«

Veliko berem Ognjišče od začetka do konca. Zelo mi je všeč, še posebno Pismo meseca, Naši preizkušani bratje ...

Oče, imam vprašanje za vas in vas prosim, če mi odgovorite. Z možem imava štiri otroke: dve hčere in dva sinova. Zavedava se, da je danes 'težek' čas in hiter tempo življenja. Pa vendar se sprašujeva, kaj bo z nama?! Kot mnogi drugi, sva delala cele dneve in skoraj bi tudi po noči, da sva zgradila dom in otroke spravila do kruha. Otroci so poročeni, hvala Bogu, v službah, na domu je najmlajši sin z družino. Midva seveda nisva več tako zdrava in že v letih. Otroci se izgovarjajo, da za naju ne morejo skrbet, če slučajno obnemoreva. Da je to naporno zanje. Tudi sin, ki je na domu, se tega brani. Seveda, sva rekla: »Ja, pa naju dajte v dom. Potem ali bo šla hiša, ali pa plačajte vsak nekaj.« Ne, tudi to ni v redu. Midva z veseljem popaziva na vnuke, ni važno, od katerega otroka je. In tako rekoč morava biti vedno na razpolago, da gredo po nakupih, v službo, na sprehod ... A otroci ne morejo za nas skrbeti, pa tudi niso pripravljeni denarno pomagati.

Z možem se sprašujeva, ali sva res tako slaba starša, ali kaj je narobe. Oprostite, oče urednik, ali bomo morali stari ljudje živi v grob? Smo verna družina, še vedno vsak dan molimo, z možem sva skrbela za najine starše tudi v bolezni, do zadnje ure. Še na misel nama ni prišlo, da bi jih dala v dom. Tudi težke bolezni so bile, a sva čez dan delala v službi in doma. V času bolezni očeta in tašče sva se menjavala. Nekaj časa sem jaz ponoči spala, potem pa mož. Seveda so nama priskočili na pomoč sorodniki. Bog jim povrni! Ne razumem, kaj je z današnjimi mladimi. Veva, da je težko in niso samo naši takšni, a vseeno naju skrbi in ne razumeva svojih otrok, kaj šele drugih. Misliva, da sva jima dala dober zgled, kaj pa oni? Še posebno sin, ki je na domu kakšen zgled dajejo svojim otrokom?! Njegova hčerka, stara devet let, mi veliko krat pravi: »Babi, zakaj pravita ati in mami, da nimata časa za vaju?« Jaz tebe pa dedija ne dam v dom. Oče urednik, prosim, povejte nama, svetujte, kaj storiti.

Spomnim se pregovora: »Ti očeta do praga, sin tebe čez prag.« Nekako takole. A žal, misliva, da so se moralne in družinske vrednote RAZVREDNOTILE.

Hvala za odgovor in lep pozdrav, prosim ne napišite imena, saj bova kregana.

Oba zaskrbljena starša, Marjeta in Anton

Glede imen bodita brez skrbi, zamenjujemo jih redno, ker vemo, kako smo Slovenci 'radovedni' in bi radi na vsak način izvedeli, kaj sosed "kuha za kosilo". Ta naš način 'skrivanja' podatkov tudi večkrat povemo. Spremenimo ne samo imena, ampak tudi druge podatke (število otrok in njihov spol, starost itd.). Stvari, ki niso bistvene za razumevanje problema, ki ga postavlja pismo. Smešno je to, da kljub vsemu mnogi ugibajo, kdo bi to bil, in ali pisca pisma poznajo. Velikokrat mislijo, da vedo, kdo je pisal, in se spravijo na osebe, ki nimajo pojma o pismu. Nas zanimajo dejstva ter problemi, ki jih načenjajo in nič drugega. Zato nikar ne bodite 'vsevedi', prepričani, da ste prepoznali pisca. Skrbi naj vas raje, kaj ima problem povedati tudi vam ali vašim najbližjim.

Uvod je bil nekoliko daljši, pa morda ne brez učinka.

Različne dobe imajo različne načine razmišljanja in tudi način življenja. In ta način se hitro spreminja. Tisti, ki smo malo več potovali po svetu, zlasti po tretjem svetu – misijonih, vemo, kako so v tem svetu, ki ga imamo za zaostalega, prav odnosi med generacijami drugačni kot pri nas. Ostareli ljudje uživajo ugled in so deležni velikega spoštovanja. Priznavajo jim njihovo življenjsko modrost in izkušnje. Starejši so tisti, ki odločajo o najbolj važnih zadevah v družini in v rodbini. Zdi se nam, da je to povsem razumljivo in v redu. Vemo, da tega pri nas ni. Pri nas velja samo pridobitnost, zaslužek, denar. Dokler starši prinašajo v hišo denar, so 'glavni'. To pa se v današnjem načinu življenja lahko hitro spremeni. Starši delajo v tovarni na polju, skrbijo, da prehranijo otroke ... Po večini niso imeli prilike, da bi se izobrazili, dosegli bolj važno mesto v službi. Mladi imajo veliko več možnosti za izobrazbo. Če se potrudijo, če imajo talent, lahko hitro pridejo do bolj donosnega dela, kot njihovi starši. Danes je sicer precej drugače, ker je toliko brezposelnosti, zlasti med mladimi. Tudi tisti, ki imajo talent ali izobrazbo, se morajo zadovoljiti z bolj skromnimi dohodki ali čakati na priložnost.

Starši, ki so že v pokoju, ali se bližajo tej dobi, so lahko velika pomoč svojim otrokom in vnukom. To omenjata tudi vidva. Lepo je, če si člani družine med seboj pomagajo, posebno ko imajo še majhne otroke. Vendar ima ta medalja tudi naličje, ki ga vidva postavljata v tem pismu. Kaj pa, ko stari starši onemorejo ali zbolijo? Včasih je bilo zelo enostavno: ostali v družini so skrbeli zanje. Ne gre za vprašanje prehrane ali hiše nad glavo, tople sobe ali postrežbe. Gre za medčloveške odnose. Pozornost, ki so jo lahko deležni, ali pa je ni. Moreč je že ta občutek, ki ga imata po pogovorih s otroci, da "za naju ne morejo skrbeti, če slučajno obleživa, da je to naporno zanje". To je prvovrstna sebičnost! Ko sta vidva garala za hišo in za njihovo preživetje, šolanje ... Mar niso oni dolžni ničesar vračati? Trenutno tega najbrž niti ne potrebujeta, vendar bi morali biti pripravljeni vračati vsaj delček ljubezni, ki sta jim jo dala. To je tisto, česar ne razumem. Morda bo kdo rekel, da so danes pač drugačne razmere, ni stanovanj, ni služb, plače so nizke... Nihče me ne bo prepričal, da se danes živi slabše, kot pred petdesetimi ali več leti. Problem je nekje drugje: hoteli bi imeti čim več, hoteli bi imeti vse. Če je od tega odvisna naša sreča, potem razumem, da je sreča staršev za otroke nekaj obrobnega. Toda potem bo tudi sreča nekaj 'obrobnega'!

Poznam nešteto družin, katerim je sreča drugih, staršev ... njihova sreča. Če je treba za to žrtvovati nekaj prostega časa, nekaj denarja, nekaj pozornosti, nekaj ugodja ali tudi nekaj svoje svobode, to naredijo z veseljem.

Ko včasih grem v domove za starejše, vidim dvojne prizore: postelje, ki so oblegane od domačih, otrok, starčke z nasmejanim obrazom, na žalost pa je mnogo več takih, ki ležijo osamljeni ali bulijo v strop, se nimajo s kom pogovarjati. Na srečo nekatere te osebe, zlasti ženske, držijo v rokah rožni venec in prebirajo jagode, se pogovarjajo z Bogom.

Vnuki najbolje razumejo: »Jaz dedija ne dam v dom«. Nihče ne oporeka, da morajo Domovi za ostarele biti. Sodobnih domov imamo celo premalo. To je vsekakor napredek od tistih časov, ko so starčki in starke hodile od hiše do hiše proseč 'vbogajme'. Vendar to ni dovolj. Dati kos kruha lačnemu in streho brezdomcu, je bilo premalo še za tiste čase, ki se jih komaj spominjamo. Bilo pa je več starih ljudi, ki so v svoji hiši dobili ne samo kos kruha, ampak tudi spoštovanje in razumevanje. Tega pa nam danes primanjkuje bolj kot v 'starih časih'.

oče urednik Franc Bole