Ob obilici dela mnogokrat ne najdem pravega časa za mašo, ...

Imam devetnajst let. Vendar se počutim mlajšega, saj še vedno poslušam svojega očeta, ki mi pri mnogih stvareh pomaga in svetuje, na drugi strani pa se odlično razumem z mamo, ki mi pomaga v najhujših trenutkih kriz. Neki notranji glas mi ne dovoljuje, da bi od svojih staršev vedno le prejemal, ampak jim v njihovih težavah poskušam pomagati s kakšno sočutno besedo, svojimi preprostimi nasveti itd.
Marsikdo bi rekel, da živim v idealni družini in imam srečo, da imam takšne starše, vendar ni vse tako lepo. Velikokrat smo mladostniki sami krivi, ker s svojo pasivnostjo vlečemo svoj življenjski voz nazaj, namesto da bi vse skupaj porivali v hrib, proti nekemu cilju.
Že od otroštva me je oče držal ‘na kratko’ in sem mu moral, kljub živahnosti, veliko pomagati in šele potem sem lahko šel s prijatelji uganjat otroške vragolije. Tako sem si pridobil delovne navade.
Ko sem dopolnil devet let, sta se starša lotila obdelovati babičino kmetijo, kjer pa ni bilo vse tako rožnato, saj so stara poslopja kar kričala po prenovi. Tako smo v tistih letih vsak konec tedna, ko smo hodili ‘na ranč’, preživeli težke ure. Po babičini smrti se je vse nekako uredilo in umirilo.
Spominjam se babičinih besed: »Kaj vse bi jaz lahko naredila, če bi imela tvoja leta in svojo pamet ter izkušnje!« Od takrat dalje sem vedno rad poslušal starejše in jih jemal resno. Med zanimivejšimi modrostmi se mi zdi tudi tale: »Kadar sam preživljaš težke trenutke, se spomni vseh tistih, ki trpijo mnogo bolj kot sam, in odleglo ti bo!«
Tudi sam sem bil med preizkušanimi. Ko sem začel hoditi v prvi letnik srednje šole, se je smrtno ponesrečil moj najboljši prijatelj. Ni me sram priznati, da sem mnoge večere prejokal v svoji sobi in se nisem mogel potolažiti. V šoli so mi stvari polzele iz rok, moja prva, že nekaj mesecev trajajoča ljubezen se je začela krhati. Ko je zanjo zvedel oče, se je začelo še nasprotovanje. Kljub prošnjam dekleta, sem prekinil stike z njo in se posvetil šoli. Do polletja sem dosegel v zadnjem mesecu lepe uspehe, ko se jih ni nihče, še najmanj sam, nadejal. Od takrat dalje je moje edino vodilo ljubezen.
Priznam pa, da ob obilici dela in ‘raziskovanja’ tega sveta mnogokrat ne najdem pravega časa za mašo. Molitev je tudi nekako izgubila svoj pomen, vendar pa je vera preživela. Iz pridnega, vernega fantiča sem odrastel v človeka, ki ga cenijo predvsem malo starejši, seveda tudi zaradi delavnosti. Kar se tiče vere, je vendarle ostala in se skušam držati naukov, pač kolikor mi življenje dovoljuje. Ko najdem čas za obisk cerkve, tam ne poslušam preveč duhovnika, ampak mi misli vedno uidejo med vsakdanje težave in nadloge ljudi.
Denar mi pomeni samo toliko, da se preživim in poravnam svoje obveznosti. Trudim se, da bi pomagal, kolikor se pač da (nočem pa podpirati lenobe). Delam več kot drugi. Velikokrat se sprašujem, ali nima On kakšnih posebnih načrtov z mano? Kaj bi lahko naredil z menoj, s takšnim, kakršen sem? Pomislil sem tudi na misijone, pa mi je spovednik rekel, naj ne pričakujem preveč od tega, ker se bom lahko kesal prenagle odločitve. Morda pa sem Zanj bolj uporaben tukaj ...
Grega

Tvoje pismo je pravzaprav nenavadno, saj običajno pisma opisujejo težave in probleme, ti pa v pismu pišeš o tem, kako se razumeš s starši in kako rad prisluhneš starejšim. Slednje ni ravno odlika najstnikov. Ti pa dokazuješ, da taka drža pravzaprav osrečuje, saj te nasveti starejših bogatijo in ti pomagajo skozi življenje in življenjske krize, ki jih tudi v tvojem življenju ni manjkalo.
Lahko si srečen, ker so te starši naučili delati in so ti privzgojili delovne navade. Številni mladi tega danes niso prejeli. Mnogi starši preveč razvajajo svoje otroke v slogu, naj sedaj počivajo, saj bodo morali delati pozneje. S tako miselnostjo jim dajo slabo popotnico v življenje, saj v trenutku, ko bi res morali poprijeti za delo, tega ne bodo znali in ne bodo imeli delovnih navad in bodo pri delu hitro obupali ali se ga naveličali. Starši so ti privzgojili tudi odgovornost. Ne želiš, da bi ti samo dajali, ampak da tudi ti prispevaš v ‘družinski proračun’, če ne drugače, vsaj s svojim delom.
Ob koncu pišeš, da si sicer veren, a imaš čedalje manj časa za molitev in za obisk maše. Pišeš, da želiš biti dober človek, ki prisluhne drugemu, zlasti starejšim, ki rad pomaga, je delaven in odgovoren. Nisi pohlepen, saj poudarjaš, da nisi navezan na denar. Želiš biti dober, a iz svoje moči. Toda človek, ki je sicer sposoben velikih stvari in plemenitih dejanj, je krhek, šibak in grešen. Iz svoje moči ne bo zmogel biti dober in se celo življenje darovati za druge. Prej ali slej ga bo zmanjkalo. Spominjam se pripovedi matere, ki je leta in leta skrbela za svojo družino, se zanjo žrtvovala. Vedno je molčala, da ne bi povzročala nepotrebnih besed ali prepirov. Vsem se je posvečala, njej pa nobeden. Nekega dne ni zmogla več. Zmanjkalo jo je in bilo je izredno hudo! Človek potrebuje Božjo pomoč. Potrebuje molitev, ki mu pomaga (p)ostati dober. Potrebuje zakramente: mašo z obhajilom, pa tudi spoved, kjer se očisti grehov. Potrebuje oseben stik z Bogom, kjer spoznava, kako je Bogu dragocen in kako ga Bog ljubi in iz te ljubljenosti lahko ljubi druge. »Brez mene ne morete ničesar storiti,« pravi Jezus. V molitvi boš tudi odkril, kakšna je tvoja življenjska poklicanost, kakšen načrt ima Bog s tvojim življenjem. Tudi ko greš k maši, prisluhni duhovniku, saj ta bere in razlaga Božjo besedo. Prepričan sem, da ti bo prav Božja beseda pomagala, da boš odkril svojo poklicanost. Zato jo tudi doma sam prebiraj. Prve dni decembra začnemo adventni čas. Naj bo to priložnost, da si boš vzel več časa za molitev, branje in premišljevanje Svetega pisma (Božje besede) pa tudi drugih knjig duhovne vsebine. Poudarjaš, kako rad prisluhneš modrosti starejših. Sveto pismo je polno modrosti starejših. Prav tako tudi dobre knjige. Vzemi v roke življenjepis kakšnega misijonarja in ga preberi, da boš spoznal njihovo realno življenje in se boš lahko trezneje odločil. Naveži stik s kakšnim misijonarjem, da ti pomaga odkriti tvojo poklicanost. Udeleži se duhovnih vaj. Skratka izkoristi adventni čas, da poglobiš svojo povezanost z Bogom in odkriješ svojo življenjsko poklicanost.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 6-7.