Jezus se je rodil v hlevu, Cerkev pa je v zlatu

V uvodu mojega pisanja moram pohvaliti vašo revijo Ognjišče. Prebiram jo po zaslugi svoje dobre sosede, ki mi jo posodi. Že dlje časa me razžira neko vprašanje, za katerega nimam razlage. Ne samo mene, ampak tudi moje prijateljice. Pa ni mišljeno slabonamerno. Nasprotno!
Od jutra do poznega večera poslušam Radio Ognjišče, vendar vem, da njih ne morem vprašati o tem. Naj pridem k stvari. Prosim, odgovorite mi: Zakaj je v cerkvi toliko glamurja? Bog naj mi odpusti to vprašanje, pa tudi vi. Mislim na zlato palico, ki jo nosi škof. Razkošne obleke. Rdeče preproge itd. Spremljam evangeličane. Pri njih tega ni. Saj se je Jezus vendar rodil v hlevu in je ležal na slami. To me zelo bega.
Še enkrat se vam opravičujem za take besede. Ostajam v upanju, da mi boste odgovorili.
Želim vam vse dobro pri vašem delu.
Nada

Najprej naj se vam zahvalim za vašo zvestobo reviji Ognjišče. Zahvala tudi vaši sosedi, ki vam posoja Ognjišče. Že nekajkrat sem slišal za podoben primer, vreden vse pohvale, da nekdo svoj izvod revije posodi naprej, morda takemu, ki si ga sam ne more kupiti. Naj bo to spodbuda za januar, mesec verskega tiska, da pomislimo, komu bi lahko podarili izvod Ognjišča ali komu bi podarili naročnino. Na sredini te številke je naročilnica, s katero lahko naročimo komu Ognjišče, kar je lep dar ob praznikih.
Opravičujete se, ker ste postavili to vprašanje. No, tudi jaz se opravičujem, ker me je vaše vprašanje v prvem trenutku spravilo v slabo voljo in sem vam mislil samo napisati, da je podoben ugovor v evangelijih izrekel Juda Iškarjot. Gre za dogodek iz evangelija, ko je neka žena z oljem iz alabastrne posodice mazilila Jezusa. Takrat je Juda rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« (Jn 12, 5), a evangelij takoj doda: »Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo.« Zelo pomenljiv je nato Jezusov odgovor: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.« (Jn 12,7-8). Toda ko sem mirno še enkrat prebral vaše pismo, sem uvidel, da imate (v nasprotju z Judom) iskrene namene in da ste izrazili ne samo svoj pomislek in pomislek svoje prijateljice, ampak tudi nekaterih drugih ljudi.
Najprej k ‘zlatu’. Vemo, da mašne posode niso zlate, ampak pozlačene, če sploh so. Podobno je z ‘zlatimi’ mašnimi plašči. Vemo, da niso zlati, ampak da imajo samo pozlačene nitke. V zgodovini so namreč popolnoma drugače dojemali ‘zlato’ v bogoslužju. Verniki so menili, da je za Boga najboljše komaj dobro. Zato so uporabljali ‘zlato’. Ni šlo za glamur (bleščavo), ampak za iskreno vero in izraz iskrene predanosti Bogu: to je komaj dobro za Boga, tako vzvišen je. Zelo so zgovorni zgledi svetnikov, ki so osebno živeli izredno skromno, a so za bogoslužje zahtevali najboljše. O sv. arškem župniku so govorili prodajalci cerkvene opreme, da ne poznajo v širši okolici duhovnika, ki bi bil osebno tako skromen, a tako zahteven glede cerkvene opreme. Podobno pričujejo o sv. Leopoldu Mandiću.
Kot kaže, pa današnja sekularizirana javnost to ‘zlato’ doživlja čisto drugače. Ne več kot izraz predanosti Bogu, ampak kot ‘glamur’, bahavost in razkošje. Ta miselnost je očitno prešla tudi na nekatere vernike. To sem tudi sam opazil in imam za pričo skrbnega cerkovnika v eni od župnij, kamor sem hodil maševat, da zaradi tega nisem nikoli oblekel ‘zlatega’ mašnega plašča. Za to sem imel lepo ‘kritje’ v papežu Frančišku. Ste kdaj opazili, da mašuje v ‘zlatem’ plašču? Ne, ker ve, da to mnoge danes odbija in se raje odreče takemu plašču, kakor da bi nekateri narobe razumeli njegovo bogoslužno obleko ali se celo pohujševali ob njej.
Morda še beseda o škofovskih zlatih palicah. Upokojeni koprski škof Metod Pirih je za posvečenje izbral leseno škofovsko palico (pastoral), če se prav spomnim, je podobno palico imel že prej pokojni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Podobno mi je dejal mariborski nadškof Alojz Cvikl, da mu pripravljajo lesen pastoral. Seveda se je iz zgodovine ohranilo precej starih kovinskih ‘zlatih’ pastoralov. So stari, še iz časov, ko so za Boga dali le najboljše, lepi, umetniški in bi bilo škoda, da se jih ne bi nikoli uporabljalo pri bogoslužju. Če jih ne bi uporabljali, bi se našli ljudje, ki bi kritizirali Cerkev, da nima pravega odnosa do umetnosti in da jo zanemarja. Nikoli ne bo vsem ustregla! Poleg tega sem že slišal podobne kritike, kakor je vaša, a nisem še slišal pohval za papeža Frančiška in tiste škofe, ki pri bogoslužju ne uporabljajo ‘zlata’. Najbrž je kritikom ta plemenita kovina samo še en povod za kritiziranje.
P P P
Za zgled nam dajete protestante. Toda poznam televizijske snemalce, ki pravijo, da je izredno težko delo prenos maše iz protestantskih cerkva, ker so ‘puste’, ni kaj snemati v njih. V katoliških cerkvah lahko med prenosom snemajo slike, freske, kipe ..., tega pri protestantih ni. Tako so mi oni, nekateri od njih najbrž neverni, odkrili pomen lepote v bogoslužju in na poti vere. V tem so nam lahko zgled pravoslavni. Oni imajo zelo lepe cerkve, lepa in bogata mašna oblačila in lepo bogoslužje, tudi polno ‘zlata’. Vladimirska legenda, ki pripoveduje o spreobrnjenju Rusov, pripoveduje, da se je ta narod odločil za krščanstvo prav zaradi lepote cerkva in bogoslužja, ko zaradi lepote že ne veš, ali si na zemlji ali že v nebesih.
Cerkve morajo biti lepe, čeprav ne razkošne in bahave, ker, tako pravijo nekateri teologi, se ljudje po lepoti bližamo Bogu. To pot imenujejo ‘pot lepote’ (via pulchritudis) in o njej govori tudi skromni papež Frančišek v 167. točki spodbude Veselje evangelija: »Oznanjevanje Kristusa pomeni pokazati, da je vera vanj in hoja za njim ... nekaj lepega, kar more celo sredi preizkušenj napolniti življenje z novim sijajem in globoko srečo.« K tej poti lepote spadajo lepe cerkve in lepa mašna oblačila. Zato je “zaželeno, da vsaka krajevna Cerkev v svojem evangelizacijskem delovanju podpira uporabo umetnosti, nadaljuje bogastvo preteklosti ..., da bi predajala vero naprej”. Papež še dodaja, da je treba sprejeti tudi izrazne oblike sedanjosti in če bi večino ljudi na poti k Bogu, recimo, motilo ‘zlato’, je bolje, da se mu Cerkev odreče in poišče nove oblike lepote, ki bo vodila k Bogu.
Skratka, ko Cerkev skrbi za lepoto bogoslužnih prostorov, opreme in oblačil, ob tem ne zanemarja ubogih, ampak želi, da bi ljudje po lepoti prišli do vere v Boga in iz te vere črpali moč za pomoč sočloveku.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 6-7.