Otrokom ogromno pomeni, da se mama in oče še objameta in poljubita

Pol svojega življenja sem poročena in mama s tremi otroki. Kar se mene tiče, sem proti ločitvi moža in žene. Vedno je v ozadju neka rešitev za zakon, tudi če je brž še ni videti.
Zato zelo dobro vem, koliko mojim otrokom pomeni, ko vidijo, da se mama in oče še objameta in poljubita, da si še vedno šepetata nežne besede in da oče zastavi besedo za mamo, kadar je potrebno.
Velikokrat jih slišim, predvsem starejši sin je dovzeten za najin odnos in lepo se mu zdi, da mu ni treba razmišljati, h komu bo šel in kaj lahko pričakuje od odnosov v družini. On preprosto ve, da bova za zmeraj skupaj in ne dopušča drugih možnosti. Isto razmišlja o dekletih. Želi si resnega in poštenega dekleta. Hitro oceni, ali ga dekle ceni in koliko ji je do njega.
In z veseljem povem, da sem ponosna, da zna moj sin osvojiti dekle, saj je nalogo, kako se lotiti stvari, opravil moj mož, pri tem jaz nisem imela nič. Nasvet bo zmeraj dobil, pa tudi druga dva otroka. Moški in ženske s pravimi mislimi so med nami, le starši so tisti, ki jim lahko dajo to doto, da jo bodo udejanjili v naslednjih rodovih.
Čeprav me je oče prizadel, mu ne zamerim. Že davno sem mu odpustila tiste besede, le moči za ponovno snidenje še nisem zbrala dovolj, da bi to udejanjila. Mami sem odpustila vse malo pred smrtjo. Naj počiva v miru, ker si to zasluži po vsem prestanem trpljenju. Nekoč bom morda tudi odpustila drugim moškim, ki so moje otroštvo in mladost ustvarili kruto.
Vsak dan posebej odpuščam tastu za njegovo zlobo in gnev. Prav tako sem možu odpustila vso nezvestobo in šla naprej z njim, ki ga ljubim iz srca in ni je ženske, ki bi ji uspelo, da mi ga vzame.
Družina in zakon sta moji svetinji, zato ju branim z vsem, kar premorem in tako učim tudi svoje otroke. Molim in prosim Marijo za potrpljenje in moč odpuščanja v srcu in duši.
Branka

Od 19. do 25. marca v Sloveniji obhajamo teden družine. Ankete kažejo, da je med mladimi družina ena najvišjih vrednot. To pomeni, da človek hrepeni, da bi odraščal v urejeni in ljubeči družini. S tem se vsi strinjamo, pozabljamo pa, da je za osnova za ljubečo družino skladen in trden zakon. V drugem delu svojega pisma (prvo je bilo objavljeno v februarski številki z naslovom Kot otrok sem izredno pogrešala očeta) to tudi poudarjate, in ker doma niste dobili lepega zgleda razumevanja med očetom in mamo, bi ga radi dali svojim otrokom. To vam v marsičem tudi uspeva. A ne samo od sebe. Na koncu pisma namreč omenjate, da ste morali odpustiti ne le svojim staršem, ampak tudi možu. Brez odpuščanja ni družinskega življenja.
Kmalu zatem, ko je bil objavljen prvi del vašega pisma, me je poklicala starejša gospa in delila vašo bolečino, kako hudo je odraščati brez očeta. »Tudi jaz sem zelo pogrešala očeta,« je dejala. Vaša drža je toliko bolj hvalevredna, saj običajno ljudje, ki so odraščali v neurejeni družini, radi ‘ponovijo vzorec’ svojih staršev in tudi njim se rado zgodi, da zakon propade in tudi njihovi otroci rastejo potem v družini, v kateri manjka eden od staršev.
Krščanski nauk o družini potrjuje najgloblje hrepenenje, ki je v človeku, pa tudi bridke izkušnje tistih, ki so izkusili bolečino v družinah, ki se tega ne držijo. Danes se mnogim ljudem krščansko pojmovanje o družini zdi zastarelo, ki ljudi ne osrečuje, ampak jih omejuje. Spominjam se zanimivega pogovora, ki sem ga imel z mlado italijansko igralko, ko sem se med študijem v Rimu z vlakom vračal domov. Dekle je komaj končala igralsko akademijo, imela pa je slovenske korenine. Njena babica je bila iz Soške doline. Dedek Italijan, ki se je vozil k njej ženit s kolesom (več kot sto km v eno smer) se je moral vedno vrniti domov in ni smel prespati pri njej. Dekle je občudovala njun zakon, kako sta se spoštovala in kako je babica skrbela za dedka, ko je zbolel. Njena mama pa ni bila taka. Ni se brigala zanjo. Imela je druge moške. Iz dekleta je kar vrela bolečina. Vedela je, da sem duhovnik. Zato je dejala, da to, kar Cerkev uči o spolni morali in o odnosu moža in žene, ni več sodobno, ne drži več. Končala pa je z besedami, da sedaj, ko je diplomirala (in izkusila pokvarjenost nekaterih režiserjev) potuje iz Rima, a ne k svoji mami, ampak k babici. Ta jo bo sprejela. Ta jo je vedno sprejela in imela čas in razumevanje zanjo. Ko je končala, sem pa jaz začel. Vprašal sem jo: »Kje boš sedaj našla ljubezen in razumevanje? Pri mami, ki se ni držala krščanskega pogleda na družino, ali pri babici, ki je živela po krščanskem predlogu družinskega življenja? Sama lahko vidiš, da življenje po krščanskem pogledu na družino ljudi osrečuje. Res je, da je velikokrat težje živeti po tem vzorcu, a srečne ljudi ustvarja prav ta.« Prav tako pozabljamo, da zakonca iz zakramenta sv. zakona dobivata moč, da moreta živeti krščanski zakon. Ne iz svoje moči, ampak z Božjo pomočjo in zakramentalno milostjo svetega zakona in drugih zakramentov.

To, kar je bila izkušnja mlade igralke, je tudi vaša izkušnja, ki ste jo sicer povedali z drugimi besedami. Misel pa je podobna. Skladen zakon je osnova za zdrave družinske odnose. Zato bi vsaka družba in vsaka država ravnala modro, da bi podpirala zakon, ki je osnova za urejeno družino. Urejena in ljubeča družina more ublažiti udarce, ki jih doživljajo družinski člani. Alenka Goljevšček je pred desetletji napisala dramo Otrok družina družba. V njej je tudi pomenljiv prizor. Starša in otrok se znajdejo zvečer sami. Morda prvič po dolgem času. Najprej ne vedo, kaj bi delali, saj so se v zadnjem času malo odtujili. Prva spregovori mama, ki pove, da je bila na pregledu, kjer so ji odkrili težko bolezen in jo je strah. To spodbudi očeta, da pove, da gre njihovemu podjetju slabo in je v nevarnosti, da izgubi službo. Slednjič doda svoje še sin, ki staršema pove, da je njegov šolski uspeh katastrofalen … Nastopi mučna tišina, nakar sin objame čez ramo očeta in mamo in reče: »Vse bomo zdržali, če bomo skupaj kot družina in če si bomo pomagali.« Kakšen blagoslov more biti družina!
Danes pa tako imenovana razvita družba ravna ravno nasprotno. Naravnost vsiljuje modele družine, ki niso več družina, ampak najrazličnejši poskusi skupnega življenja. Vaše pismo in izkušnje številnih drugih ljudi kažejo, da je urejena družina osnovna celica družbe; če jo uničimo, uničujemo korenine narodu in družbi. Ko imamo v tednu družine pred očmi Božji načrt o tej temeljni skupnosti, ki jo sestavljajo mož, žena in otroci, se spomnimo tudi tistih, ki niso odraščali v osrečujočem zavetju družine.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 6-7.