SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Grehi duhovnikov ovirajo ljudi na poti do Boga
S prijateljicami se občasno srečujemo. Gre za lahkotno druženje: kaj skupaj popijemo (nealkoholno), poklepetamo in se malo družimo. Pred prazniki sem načela pogovor o veliki noči in o spovedi. Dejala sem, da se spodobi, da gremo pred veliko nočjo k spovedi. Nekatere prijateljice so molčale, ena pa se ni strinjala. Rekla je: »A k spovedi naj bi šla? In grehe naj bi povedala duhovnikom, ki so tako pokvarjeni! Poglejte, kaj delajo z otroki! Oni naj bi nas potem učili, kako naj živimo? Nima smisla hoditi k spovedi k takim ljudem.«
Njene besede so se me dotaknile in že veliko časa premišljujem o njih. Prijateljica me je presenetila, ker sicer v pogovorih ne govori proti Bogu, tokrat pa je bila tako ostra proti duhovnikom. Po drugi strani pa tudi mene motijo razne pedofilske afere. Tudi jaz sem proti temu. Zlorabe otrok se mi naravnost gabijo. Tolaži me, da je proti njim tudi papež. Obenem pa vem, da duhovnik odpušča grehe v Jezusovem imenu, ne v svojem … Pa vendar me motijo napake duhovnikov. Prav tako me moti, da ljudje toliko o njih razpravljajo in jih razglašajo. Morda več kot o napakah drugih ljudi. Skratka, sem zmedena in hvaležna vam bom za vaše besede.
Ema
Vaše pismo je zelo aktualno: V Rimu se je pred kratkim končal posvet o spolnih zlorabah mladoletnih in začeli smo v postni čas, ko se pripravljamo na veliko noč in k tej pripravi spada tudi zakrament spovedi. Strinjam se z vami, da so spolne zlorabe otrok gnusno dejanje, zločin in greh. Zato je prav, da Cerkev zahteva, da se taka grda dejanja ne smejo dogajati v njenem okviru. Prav presenečen sem bil, ko sem na nacionalni televiziji poslušal komentar novinarja, ki je ob koncu prispevka o zlorabah mladoletnih v Cerkvi dejal, naj se ne varamo, da so te samo v Cerkvi, ampak se moramo zavedati, da so tudi drugod in da se morda ta trenutek, ko mi gledamo televizijo, dogaja zloraba prav blizu nas. Seveda nočem trditi, da se zaradi tega, ker so zlorabe povsod, ne smemo čuditi, da so tudi v Cerkvi. Nikakor! Hočem samo opozoriti, na kar je opozoril p. Branko Cestnik, da ne bi bilo prav, da bi bili pozorni samo na zlorabe v Cerkvi, ne pa tudi drugje.
- Tudi če lepo živimo, si nikar ne domišljajmo, da bi bili brez greha; tako hvalimo svoje življenje, da vedno prosimo odpuščanja! Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, temveč v kaj bi zasadili zobe, ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati. (sv. Avguštin)
Tudi moramo biti pravični in ne metati vseh duhovnikov v isti koš. Saj niso vsi pedofili! Velika večina se jih trudi živeti po Jezusovem zgledu.
Seveda se samo po sebi odpira vprašanje odnosa grešnih duhovnikov do grešni vernikov. Kako lahko grešen duhovnik mašuje in podeljuje zakramente? Celo najbolj grešen duhovnik lahko veljavno mašuje, veljavno spoveduje in deli druge zakramente. Sicer sebi v pogubo, ne pa v škodo vernikov. Pokojni kardinal Tomaš Špidlik je imel lepo primero. Bančni uslužbenec je lahko izredno reven, a nam lahko izplača v banki veliko vsoto, ker ne daje od svojega. Tudi duhovnik je lahko moralno “izredno reven”, a nam lahko podeli veliko milost, ker ne daje “od svojega”, ampak od Kristusovega.
Gotovo je pohujšanje za ljudi, če duhovnik greši in tega niti ne skriva ter s tem na neki način postavlja na laž svoje učenje, ker ga ne podpira s pričevanjem. Tudi je prav, da duhovnik, če zagreši zločin (na primer spolno zlorabo) sodno odgovarja za svoje dejanje. Predstojniki proti duhovniku, ki bi zlorabljal mladoletne ali očitno stalno grešil in tudi za to odgovarjal na civilnem sodišču, uvedejo tudi postopek na cerkvenem sodišču in ga odpustijo iz duhovniške službe, ker je daje preveliko pohujšanje za vernike. Poleg tega je pri zlorabah stalna nevarnost, da to dejanje ponovi. Zato mu morajo predstojniki onemogočiti stik z mladoletnimi v okviru Cerkve. Žrtve je treba vedno ščititi.
Res je, da nas dober duhovnik spodbuja v hoji za Kristusom, grešen pa ne. Poznamo pregovor: po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol. To je razumljivo, saj vsi potrebujemo spodbude in lepe zglede za krščansko življenje. Toda grehi drugih ljudi, tudi duhovnikov, ne smejo nikoli biti izgovor, da mi ne živeli krščansko. O Božjem služabniku prof. Antonu Strletu, ki je veliko spovedoval, pripovedujejo, kako je kar ‘poskočil’, če mu je v spovednici kdo dejal: »Saj tudi drugi tako delajo«. Zanj to ni bil izgovor, ampak je spovedancem odločno navedel Jezusove besede učencem: »Kaj ti to mar? Ti hodi za menoj!« (Jn21, 22) in poudaril, da se v hoji za Kristusom ne smemo ozirati na grehe drugih, ampak skrbeti, da mi hodimo za njim.
Ne glejmo na grešnost duhovnika, ampak na svetost Kristusa, ki deluje po duhovniku. Duhovnik bo odgovarjal za svoje grehe, ne mi za njegove. Je pa človeško razumljivo, da lažje pristopimo k duhovniku, ki je prijazen, dober in se trudi živeti po Jezusovem nauku. Sicer pa lahko gremo k spovedi k tistemu spovedniku, ki se mu lažje zaupamo in ki bolj odgovarja našemu značaju. Tukaj nam Cerkev daje svobodo.
Zanimiva je vaša misel, da ljudje veliko razpravljajo o napakah in grehih duhovnikov in jih razglašajo. »Morda več kot o napakah drugih ljudi,« pišete. Strinjam se z vami. Velikokrat ljudje kritizirajo (duhovnike), jih radi opravljajo ali celo obrekujejo, da prikrijejo svoje napake in grehe. Sv. Avguštin lepo pravi: »Tudi če lepo živimo, si nikar ne domišljajmo, da bi bili brez greha … Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, temveč v kaj bi zasadili zobe, ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati«. Ljudje s svojim govorjenjem o napakah drugih radi opravičujemo svoje napake. Glede napak duhovnikov nekateri pravijo: »Če oni grešijo, potem lahko tudi mi!« Seveda se moramo zavedati, da je vsakdo odgovoren za svoje grehe.
Zato bodimo vsaj mi, kristjani toliko modri, da ne bomo duhovnikov opravljali ali celo obrekovali, ampak da znamo tudi ljudem, ki jih kritizirajo, povedati, da samo s kritiko ne rešimo problemov. Velikokrat tudi kritiziramo, pa ne poznamo ozadja in lahko povzročimo s svojo enostransko kritiko veliko škode. Če pa smo gotovi, da kdo dela narobe, tudi duhovnik, potem mu bomo bolj pomagali, če ga osebno opozorimo na nepravilnost, ki jo počne. Če pa smo gotovi, da gre za zlorabo mladoletnih, je prav, da to sporočimo duhovnikovim predstojnikom ali ekspertni komisiji za reševanje spolnih zlorab pri Slovenski škofovski konferenci. Na ta način bomo duhovniku (in drugim) veliko bolj pomagali, kakor pa z razglašanjem njegovih napak.
Dobre kristjane napake duhovnikov žalostijo, vendar jih ne opravljajo, obrekujejo ali obsojajo, temveč zanje še bolj goreče molijo.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 6-7.
