“Jezim se nad Cerkvijo, ker pridigate, naj imajo družine več otrok”

Odločila sem se, da vam napišem, kaj mi leži na srcu. Sem starejša upokojenka, vdova s tremi preskrbljenimi otroki, z dvema hčerkama in sinom. Vsi imajo že svoje otroke in tako imam štiri vnuke.
Ko gledam televizijo in berem časopise, kako ubogi nedolžni otroci trpijo po svetu in od lakote umirajo, se kar razjezim nad Cerkvijo, ko pridigate in pišete, da bi morale mlade družine imeti več otrok.
Ali se vam nič ne smilijo, kako narod trpi po svetu, pa mladi ljudje, ki so brez službe? Vprašam vas, kdo ima največ otrok? Samo ubogi narod! Bogataši jih niso imeli nikdar in jih tudi ne bodo imeli. Pojdite na Kosovo, kjer jih imajo kot zajcev pa jim še nekaj hrane pričarajte.
Sem verna, hodim k maši in tudi na Ognjišče sem naročena, sem pa proti, da bi imele samo revne družine veliko otrok. Kaj pa vojske? Največji pokoli se godijo tam, v svetih deželah, ker ne morejo preživeti otrok. Vprašam vas, kje je Bog, da tega ne vidi?
Tudi splavu Cerkev nasprotuje. Kaj pa briga Cerkev, če ženske naredijo splav? Za tiste pa ni greh, ki ubijajo te nedolžne otroke in ljudi? Cerkev naj se briga za to, zakaj so vojne, rojstvo otrok pa naj pusti mladim.
Lidija

pismo meseca 08 2019aKar malo sem se zamislil ob vašem pismu. Najprej zato, ker sem mislil, da kristjani vendarle drugače razmišljamo kakor večina drugih ljudi. A očitno ni tako, ker je dejstvo, da tudi nekateri kristjani zagovarjajo splav in nekateri so celo soudeleženi pri tem. Težko tudi razumem vašo naperjenost proti otrokom. Pravite, da mnogi otroci po svetu trpijo lakoto, ker je preveč otrok. Čisto tako preprosto vendarle ni. Ne, tisti otroci so lačni, ker so njihovi državni voditelji nesposobni ali pokvarjeni. Navajate uboge dežele. Na primer Afriko. Nekatere države so tam zelo bogate z redkimi kovinami in podobnim. Samo od dobička tistih rudnikov bi država lahko s pravičnimi davki pobrala toliko sredstev, da bi nahranila otroke. Še boljše bi bilo, če bi rudarje in druge delavce pravično plačali, da bi lahko preživeli svoje družine, če bi začeli graditi ceste in drugo, kar je potrebno za izkoriščanje rud in bi tam spet zaposlili veliko staršev, ki bi s pravično plačo lahko preživljali sebe in svoje otroke. Torej za revščino ni krivo veliko število otrok, ampak nepravičnost in nepravilnosti v družbi.
Govoriti proti otrokom v Sloveniji in celi Evropi je nesmiselno, saj se število prebivalcev zmanjšuje in, kar je tudi zaskrbljujoče, prebivalstvo se vedno bolj stara. Kdo bo plačeval v pokojninski sklad, če ne bo otrok in mladih? Ta se bo brez mladega prebivalstva sesul. To postaja že velik problem tudi v Sloveniji. Družinam z več otroki bi se morali pokloniti, ker so naša prihodnost.
Navajate tudi brezposelnost mladih. Če ne bo otrok, bo dolgoročno brezposelnost še večja. Kdo bo kupoval igrače, otroške obleke in obutev, če ne bo otrok? Torej bodo tovarne propadle in ljudje bodo šli na cesto, ker ne bo več kupcev. Brezposelni bodo učitelji in profesorji, ker bo na šolah vse manj razredov. In to se ponekod že tudi dogaja. Ponekod zapirajo šole, ker ni otrok.
Naj na vašo ‘skrb’ zaradi preveč otrok odgovorim s primero. Dva prijatelja gresta po puščavi. Nimata več vode in umirata od žeje. Pa reče prvi: »Voda je velika nevarnost. Globalno segrevanje bo povzročilo, da bo poplavila obsežna ravninska področja.« Drugi mu bo nasprotoval: »Ne, voda ni pogubna. Naju bi rešila, če bi jo sedaj imela.« Podobno je v našem okolju nesmiselno govoriti o prevelikem številu otrok. Pred kratkim sem prebral, da je v Sloveniji prvič po desetih letih manj kot 20.000 rojstev, kar pomeni, da prebivalstvo upada, ker je več umrlih kakor rojenih. V podobnem položaju je cela Evropa. Omenjate Kosovo. Celoten Balkan se bo čez nekaj let soočal z veliko demografsko krizo, ker ne bo več mladih in otrok. Močno izseljevanje iz teh krajev jih bo skoraj opustošilo, kjer bodo ostali samo starejši. Še kako si bodo želeli takrat otroškega joka v vaseh, ki izumirajo. V levičarskem tedniku Mladina sem prebral mnenja nekaterih strokovnjakov, ki opozarjajo na pomanjkanje prebivalstva, ki mu bomo priče v prihodnosti. Za Evropo in Severno Ameriko je znano, kako zaskrbljujočo demografsko strukturo prebivalstva imata. Toda ti strokovnjaki opozarjajo celo na problem Kitajske, kjer so izredno dolgo omejevali število rojstev. V prihodnosti jih bo pestil problem prevelikega števila starih ljudi. Na stanje prebivalstva in rojevanje otrok je treba gledati daljnoročno.
Veliko ljudi se jezi nad priseljenci, toda zakonitost je, da prazen prostor (vakuum) teži po tem, da je napolnjen. Prazen prostor, kjer ni (mladih) prebivalcev, bodo dolgoročno zasedli pripadniki drugih narodov, narodov, ki imajo več volje do življenja. Ne bo prvič v zgodovini, da bodo propadale civilizacije. Propadle pa so tiste civilizacije, ki so se pokvarile, ki so uničile družino in niso več hotele imeti otrok, ker jim otroci niso bili več vrednota.
pismo meseca 08 2019bZ vami se lahko strinjam, da v vojnah otroci zelo trpijo. Težko je gledati prizore ranjenih ali celo ubitih otrok. Težko gledati zapuščene in lačne otroke. A tega problema spet ne bi rešili s tem, da matere ne bi več rojevale. Niso te matere krive za vojne, ampak so krivi drugi, predvsem ljudje, ki imajo moč in bogastvo in odločajo o vojnah. Sprašujete se, kje je Bog, da ne vidi trpljenja otrok v vojni? Zapleteno vprašanje, kakor je zapleteno vprašanje zla v svetu, a na kratko naj zapišem, da Bog še kako dobro vidi to trpljenje in sliši jok otrok in krik mater. To trpljenje ni po njegovi volji, saj je posledica nespoštovanja njegovih zapovedi. Bog bi moral odvzeti človeku svobodno voljo in iz človeka narediti robota, da bi zatrl zlo. Zato je vsako tako trpljenje, kakor ga vi opisujete, krik vsem, da se spreobrnemo in zaživimo po Božjih zapovedih.
Na koncu pa še vaša jeza nad Cerkvijo, ki nasprotuje splavu in se sprašujete, kaj se Cerkev v to vtika. Priporočate ji še, naj si raje prizadeva za mir. Mimogrede naj omenim, da najbrž nihče v svetu ne naredi za mir toliko kot papež in diplomacija Svetega sedeža ter nekatere druge katoliške organizacije (na primer Skupnost sv. Egidija). Cerkev, ki se zavzema za dostojanstvo vsakega človeka, je proti splavu, ker je ta zanjo umor, a je tudi proti ubijanju otrok v vojnah, čeprav vi menite, da ni tako. Z isto logiko, s katero odrekate, da se Cerkev ‘vtika’ v splav, bi ji lahko rekli, kaj jo brigajo kraje, kaj umori, kaj laži in podobno (ne nazadnje kaj preprečevanje vojn). Ko se Cerkev ‘vtika’ v življenje ljudi, preprosto izpolnjuje naročilo, ki ga je prejela od Kristusa, naj uči ljudi spolnjevati Božje zapovedi in živeti po Kristusovem nauku. Spoštovanje človekovega življenja od spočetja do smrti je ena temeljnih nalog Cerkve, tudi če mnogim v današnjem času to ni po volji.
Rustja Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 8, str. 6-7

Zajemi vsak dan

O Gospod, z grenkobami se ljudje poživljajo, življenje mojega duha je v vsaki od njih: okrepil si me in me poživil.

(prerok Izaija)
Ponedeljek, 14. Oktober 2019
Na vrh