Nespodobna obleka in neolikani ljudje ne spadajo v cerkev

Vsi se veselimo poletja, ko so višje temperature in se bližajo dopusti, ko naj bi se oddahnili in morda tudi kaj premislili o svojem življenju.
Poletje pa je žal tudi čas, ko človek najraje ne bi šel k maši. Ko prideš v cerkev, imaš občutek, da si prišel na plažo, ob vseh ženskah v dekoltejih, prozornih bluzicah, pajkicah, kavbojkah, prekratkih krilih, moških kratkih hlačah, plastičnih sandalih ali šlapah … Da je mera polna, se pa zgodi še to: maša se je že začela, ko prihiti zamudnik, sredi evangelija še eden, pa treskajo vrata, oglasi se otrok in joka … pa joka … in joka do konca maše … Bog ne daj, da bi kdo postavil pred vrata napis na tabli: Maša, prosim, ne motite in ne vstopajte! Morda zraven še kakšnega moškega, ki bi pomagal narediti red.
Duhovniki pa ne rečejo nič … Nikogar ne opozorijo, nikogar ne oštejejo, nikogar ne pošljejo iz cerkve, ki se ne obnaša tako, kot je za svetišče Najvišjega primerno. Predvsem naj bi to naredili iz ljubezni do Njega. Resnično žalostno, kako je vam duhovnikom malo mar za ovce, ki so vam zaupane. Za vse to se bo nekoč dajalo odgovor, a na to pozabljamo, saj se o peklu in poslednji sodbi s prižnic praktično več ne sliši. Kje so časi, ko so duhovniki imeli hrbtenico in so znali udariti po mizi in narediti red v župniji kakor v cerkvi.
Bog je isti – danes, včeraj, jutri in vedno. Če so se včasih spodobno oblekli za cerkev v spodobno obleko, smo to dolžni storiti tudi danes. Duhovniki pa naj na primerno obleko in obnašanje v cerkvi opozarjajo. Spomnimo se besed Fatimske Lucije, da bo prišla moda, ki bo zelo hudo žalila Boga in Presveto Devico Marijo. Ti časi so tukaj in zdaj!
Zelo me moti še marsikaj, med drugim tudi to, kako se v naših cerkvah obnašajo turisti. Da ne omenim šolarjev in učiteljic, ki vehementno vkorakajo v cerkev kot krdelo z glasnim govorjenjem, smehom in neprimernimi oblačili sredi molitve pred Najsvetejšim.
Muslimani so nam lahko vzor v svoji gorečnosti do svojega boga. V mošejo ne smeš pomanjkljivo oblečen, ker imajo varnostnike in te bo zelo hitro ustavil, skoraj ubil s pogledom, in zahteval od tebe, da se oblečeš v kuto, če nimaš jope ali česa drugega, s čimer bi zakril svojo preveliko goloto. Da ne omenim tega, da moraš v mošejo bos … Enako je na vseh svetih krajih v Sveti deželi …
Bog se vas in nas usmili, ko bo prišla kazen, kakor je napovedano v Janezovem Razodetju. Morda je ta čas že tik pred vrati. Dobremu Bogu vsekakor res lepo vračamo za vse dobro, s katerim nas obsipa, z resnično “lepim obnašanjem, spoštovanjem, ljubeznijo …”
Valter

Problem primerne obleke, na katerega opozarjate v svojem pismu, objavljamo ob koncu poletja, čeprav bi to bolj spadalo v začetek poletnega časa. Vendar pa je to težava, ki jo vedno občutimo, zato pismo objavljamo sedaj. Samo strinjam se lahko z mnogimi vašimi trditvami, kako je neprimerna obleka odraz šibke vere in nespoštovanja do Boga pa tudi do sočloveka. Sodobna družba da izredno veliko na zunanjost. Pomislimo, koliko denarja ljudje zapravijo za obleke, ličila pa za razna shujševalna sredstva, fitnese in telovadnice. Kako so ljudje pozorni na obleko na primer na maturantskem plesu ali pri porokah!
Ne morem pa se popolnoma strinjati z vašo trditvijo, da duhovniki ne naredijo nič in da “nikogar ne oštejejo, pošljejo ven iz cerkve, če se ne obnaša” pravilno ali ni oblečen dostojno. Mislim, da bi tak oster, morda celo osoren duhovnikov nastop vzbudil prej zavračanje kot spreobrnjenje. Končno po mnogih cerkvah visijo lepaki, kjer je narisano, kako bi morali ljudje prihajati v cerkev (ne s sladoledom, ne s psi, ne pomanjkljivo oblečeni…), pa očitno ne zaležejo. Ljudje bi se ob ostrih duhovnikovih besedah zgražali, namesto da bi se zamislili. Celo očitali bi mu, da od ‘dušnega pastirja’ ne pričakujejo, da bo tako natančno gledal telesa, zlasti koliko niso ‘pokrita’. Mislim, da je to prej stvar družinske vzgoje.
Zakaj tako menim? V gimnaziji sem si pri psihologiji izbral referat o tem, kako iz zunanjega obnašanja spoznamo človekov značaj. Tudi iz oblačenja. Domišljal sem si, da bom po tem referatu takoj ‘prebral’ ljudi. Toda nekaj mi je od njega vendarle ostalo. Vsaka večja ekstravaganca, vsaka velika izrednost v oblačenju kaže, da je nekaj narobe s človekovo notranjostjo. Kričeče ali pomanjkljivo oblačenje je tih krik: “Tukaj sem, poglejte! Opazite me!” Tako lahko razumemo tudi izredno kričeče oblečene ljudi. Ali mlade z nadvse vpadljivimi frizurami.
Ker je oblačenje stvar človekove notranjosti ali, kakor bi rekel Jezus, stvar srca, bi morali najprej spremeniti človekovo notranjost, njegovo srce, da bi se to potem poznalo tudi na zunaj. Konkretno pri oblačenju. Bolj kot ‘nadiranje’ ljudi bo zalegla vzgoja srca. Pred časom sem bral pogovor s slovenskim koroškim duhovnikom, ki službuje v Zilji. Med drugim je dejal: »Verjetno se je pozabilo na bistveno, na tisto srčno kulturo, ki mora biti povsod in v vsakem človeku. Morda smo tudi pretiravali s tem, kako pomembno je govoriti slovenski jezik, pozabili pa smo na to, kako veliko bogastvo je, če govoriš dva jezika. Pozabili smo na srčno kulturo.« Da, pozabili smo na srčno kulturo in na vzgojo srca, srca, ki se prenavlja v Bogu.
Strinjam se z vami, da si niti turisti niti šole ne morejo ogledovati cerkve, ko poteka v njej bogoslužje. To je pravilo, ki ga pozna ves kulturen svet. Morda ne bo odveč napis pri vhodu ali pa reditelj, ki bi obiskovalcem povedal, da z obiskom cerkve počakajo, ker v njej poteka bogoslužje. Kulturni ljudje bodo to razumeli.
Slikanje Boga, ki komaj čaka, da se maščuje, ki udarja in kaznuje, ni evangeljsko. Saj Bog ni ‘policaj’, ki bi prežal na grehe ljudi in jih zasačil v prekršku ter se nato sadistično maščeval. Človek se za svoja nepravilna dejanja kaznuje sam, ne pa Bog. To v našem času vidimo na primeru odnosa do okolja. Ljudje že dolga leta uničujemo naravo, ki je delo Božjih rok. Sedaj se nam to ravnanje maščuje. Na to smo pozorni, na druga ‘maščevanja’, ki si jih nakopljemo, pa ne.
Strinjam se z vami, ko pišete, da “dobremu Bogu vsekakor res lepo vračamo za vse dobro, s katerim nas obsipa, z resnično lepim obnašanjem, spoštovanjem, ljubeznijo …” To je temelj. Zavedati se Božje ljubezni in jo hvaležno vračati, tudi z dostojnim oblačenjem. Vsekakor je bolj modro, da si prizadevamo za versko poglabljanje in prenovo srca in potem se bo izboljšal čut za primerno obleko. Srce, ki je polno Boga, ne bo potrebovalo vpadljivih oblek in pomanjkljivega oblačenja, da bi opozarjalo nase, ker mu Bog zadostuje.
Rustja Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 9, str. 6-7