Vabite ljudi k molitvi in ne ukinjajte maš, ne zapirajte cerkva!

Pišem vam zaradi cerkvenih ukrepov ob epidemiji koronavirusa. Maše in skupne molitve v cerkvi so ukinjene. Še prej je bilo ukazano obhajilo na roke in brez rokovanja pri pozdravu miru. To je še nekako šlo, a zakaj sedaj tako strogi ukrepi? Ali se niso v zgodovini ljudje združevali v molitvi prav v časih vojn, kriz in nalezljivih bolezni? Mi pa to odpravljamo. Podobno je z obhajilom. Ker ni maš, ni obhajila. Pa bi bili v tem času tako zelo potrebni duhovne tolažbe in moči evharistije. Težko razumem te ukrepe, čeprav se jih trudim razumeti. Hvaležna bom za vaše mnenje.
Lea

pismo meseca 04 2020Če je kakšno pismo aktualno, je vaše pismo, saj govori o problemu, ki nas prav zdaj vse pesti. Ko je Cerkev v Sloveniji, še prej pa v Italiji in drugod, ukinila maše in skupne molitve v cerkvah, s tem seveda ni hotela sporočiti, da molitev ni potrebna. Nasprotno! Usmerila nas je na drugo obliko molitve.
Tudi jaz vas skušam razumeti. Za kristjana je maša in skupna molitev velika dobrina. Občestvenost je bistvena za Cerkev kot Božje ljudstvo. Boga molimo in verujemo vanj kot skupnost. Sedaj pa se ne smemo zbirati k skupni molitvi! Toda zakaj je Cerkev to naredila? Ker bi zbiranje v veliki meri ogrožalo zdravje ljudi in bi bilo celo smrtno nevarno. Življenje pa je največja dobrina. Pregrešiti se proti življenju bi pomenilo pregrešiti se proti Bogu in njegovi zapovedi ne ubijaj. Nekateri pravijo, da se pač vsak sam odloči in če bi šel v cerkev, bi sam tvegal. Že ta trditev ne drži, saj ni pravilno izpostaviti svojega življenja velikemu tveganju. Toda pri tokratni epidemiji gre tudi za to, da bi z zbiranjem ogrozili tudi tuja življenja in se tako pregrešili proti zapovedi ne ubijaj ter zapovedi ljubezni do bližnjega. Morda prav ob teh ukrepih lažje razumemo nauk Cerkve o nedotakljivosti človeškega življenja od spočetja do naravne smrti.
Ko so naši škofje ukinili maše in skupne molitve, so nas spodbudili, da še bolj goreče molimo v družinah in kot posamezniki. To, da moramo biti doma (izolacija), je lepa priložnost, da pomnožimo in poglobimo družinsko molitev. Morda nekateri s težavo sprejmejo omenjeni sklep tudi zato, ker so popolnoma opustili družinsko molitev. Običajno se izgovarjamo, da kot družina zaradi številih obveznosti nimamo časa, da bi se zbrali k skupni molitvi. Sedaj, ko se nam je čas ‘ustavil’, ta izgovor odpade. Podobno je z osebno molitvijo. Tudi zanjo velikokrat pravimo, da v vsakdanjem hitenju ne najdemo časa. Sedaj tega ne moremo trditi. Izjeme so poklici, ki imajo v tem času še več dela in obveznosti in tudi nje podprimo z molitvijo. Pravimo, da je družina domača Cerkev. Sedaj naj pride to do izraza. To je priložnost, da ovrednotimo zlasti večerno zvonjenje in da se ob njem zberemo kot družina k molitvi.
Nekateri duhovniki in nekatere službe v Cerkvi so pripravili duhovne spodbude v času epidemije. Imamo nekaj predlogov za družinsko bogoslužje. Na spletu najdemo veliko tega gradiva. Prav tako so se številni duhovniki potrudili, da lahko verniki spremljajo mašo (tudi delavniško) po družbenih omrežjih. Ne vem, ali sami uporabljate internet in ste na družbenih omrežjih. Če se ne znajdete sami, prosite koga od domačih, da vam natisne katerega od teh predlogov s spleta ali omogoči spremljanje maše. Čeprav spremljanje maše tako po televiziji kot po spletu ni enako kot če se je osebno udeležimo, je pa tudi to vrednota. Zlasti v tem času epidemije. Ko smo zdravi in ko ni nevarnosti, kakršna je sedaj, taka maša ‘ne velja’, sedaj pa nam je v duhovno tolažbo in pomoč. Kako velja, da “tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28), tudi sodobna tehnika!
Vera naj nam pomaga, da se bomo zavedli tudi pomena občestva Cerkve in Cerkve kot Kristusovega skrivnostnega telesa. Vsi smo udje tega Kristusovega telesa, živi in mrtvi. Če verujemo, da smo pri maši združeni tudi z umrlimi, verujmo, da smo duhovno združeni tudi sedaj, ko se brez lastne krivde maše ne moremo udeležiti in ko jo spremljamo s pomočjo sodobne tehnike. V Kristusu in zaradi njegove žrtve smo združeni v eno, čeprav smo telesno ločeni.
Podobno je s prejemanjem obhajila. Pri prenosu maše ga ne moremo prejeti. Škofje nam v tem času priporočajo duhovno obhajilo. Tega je lepo razložil nadškof Marjan Turnšek. Poteka tako, da se zberemo, obudimo vero v Jezusa, ki je navzoč v zakramentu evharistije, se iskreno kesamo grehov, preberemo dnevni evangelij in zmolimo veroizpoved. Nadškof nato priporoča, kako naj poteka duhovno obhajilo: »Jezus, verujem, da si navzoč v Najsvetejšem zakramentu. Zahvaljujem se Ti za Tvojo ljubezen do mene, ki si mi jo izkazal s svojo smrtjo na križu. Želim Te ljubiti bolj kakor vse drugo, predvsem pa Te želim sprejeti v svojo dušo. Ker Te ne morem prejeti zakramentalno, Te prosim, da prideš k meni duhovno: prosim Te, da vstopiš v moje srce in prebivaš v njem. (Kratek premor, da se povežemo z Jezusom …) Hvala, Jezus, za to duhovno obhajilo, hvala za Tvoj objem, hvala za to duhovno združitev s Teboj. Ne dovoli, da bi se ločil od Tebe, ampak mi pomagaj, da ostanem v Tebi.« Še več o duhovnem obhajilu si lahko preberete na strani 48.
***
Vsaka kriza zahteva od ljudi, da poiščejo smisel in trdne temelje svojemu življenju. Zato tudi prečiščuje našo vero. Je tudi priložnost, da vero poglobimo in se osredotočimo na bistveno – na Boga, ki je ljubezen, čeprav moramo to ljubezen sedaj drugače doživljati. Pa tudi svojo ljubezen do Boga drugače pokazati. Sedaj ljubezen do Boga in do bližnjega uresničujmo tako, da ostajamo doma in s tem preprečimo širjenje okužb. To sicer od nas zahteva žrtve, toda vsaka prava ljubezen mora biti križana. Kot je bila tudi Kristusova. To bomo še posebej premišljevali v prihodnjih dneh. Naj nam vlivajo poguma besede sv. Pavla: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? … Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, … ne sedanjost ne prihodnost, … ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu« (Rim 8,33-39).

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str. 6-7.

Zajemi vsak dan

O Marija, mi smo Tvoji / slednji čas, / v dobrotljivosti Ti svoji / čuvaj nas!

(bl. Alojzij Grozde)
Sreda, 27. Maj 2020
Na vrh