Nisem imela družbe, pa je kot naročeno prišlo Ognjišče

Oglaša se vam babica, ki je bila najstnica, ko je Ognjišče začelo izhajati. Živela sem po takratnih pravilih, ko so se vsi mladi, ki se niso mogli šolati, zaposlili. Jaz sem ostala doma na kmetiji, da bi pomagala staršem, dokler se ne vrne kateri od bratov od vojakov. Bila sem osamljena, nisem imela druščine, pa je kot naročeno prišlo Ognjišče, katerega naročnica sem od prve številke. Lahko rečem, da mi je nadomeščalo prijatelje. To je bila samo ‘moja’ revija in me je poleg staršev tudi vzgajala, poučevala itd. Hvala Bogu, da je bilo tako, saj sem se v mladostnih viharjih vozila na dobri ladji …
Sedaj vam pišem, ker bi morala o pravilnosti mojega življenja in o vzgoji mojih otrok dvomiti. Tudi moji otroci so imeli krščansko vzgojo, no, zaradi pomanjkanja časa morda nekoliko bolj površno kot jaz. Imeli pa so tudi Ognjišče in Mavrico in mladinski verouk … Pa so vendar šli po nekih čudnih ‘sodobnih’ poteh. Sedaj se sicer nekako vračajo na stare tirnice, a meni so skoraj strli srce. Res, zanje vedno molim. Morda sem prepozno začela? Ko sem bila prepričana, da me bo najmlajša vendarle poslušala, pa me je kot strela oplazila pripomba našega župnika. Ob neki priliki je namreč članom neke skupine rekel, da ga beseda ‘koruzniki’ moti, da on te besede nikoli ne uporablja, ker da “mladi pač še zorijo” … Vsi z menoj vred smo bili tiho in ne vem, kaj si je kdo mislil. Ampak jaz se s tem nisem nikoli strinjala in se svoje otroke tako tudi učila. Če župnik mladim tako reče, kot je nam, pa res ne vem … ?
Tako sedaj mlad par, ki očitno živi ‘na koruzi’ (neporočen) pa sodeluje pri maši z branjem itd, pa še vedno pristopa k obhajilu. Pa takih je več.
Saj pravzaprav razumem današnjo mladino, da je v tako zmešanem času res težko čisto živeti. Če jim pa ob tem še duhovnik daje nekakšno potuho, pa to sploh ni več problem, ampak iz tega delamo problem samo mame! Kaj če neki dan najmlajša odide živet k fantu? Ali sem vsem drugim brez potrebe ‘težila’. Naj skomignem z rameni in si rečem: “da se mladi pač še razvijajo”? Le komu naj dajemo za zgled blaženega Lojzeta Grozdeta in sveto Marijo Goretti … ?
Angela

Ko dobim tako pismo, kot je tvoje, s katerim kdo od naših bralcev odkrije, kako mu je Ognjišče, zlasti v mladosti, pomagalo, sem zelo srečen. Ne zato, ker bi si želel pohvale, ampak zato, ker se po tolikih letih izhajanja Ognjišča (prav ta mesec – za veliko noč – obhajamo 48-letnico), še globlje zavem, da naš trud ni bil zaman. Sam čutim, da nam je bil v vsem tem času Bog blizu s svojimi izrednimi milostmi, zlasti pa v prvih letih. Zavedam se, da brez dobrih sodelavcev in posebni božji pomoči, to bi ne bilo mogoče. Hvala Bogu, da se je hotel posluževati Ognjišča za svoje delo in vas, bralci Ognjišča, ki ste nam s svojo naročnino in z molitvijo pri tem pomagali. Tako kot tebe, nas skrbi kako bo naprej. Vedno manj se bere, vedno manj se išče odgovore na probleme tega našega trenutka. Vemo pa: »Če je Bog z nami, kdo je proti nas«, kot je zapisal apostol Pavel.
Lotimo se tvojega vprašanja, ki je obenem vprašanje vseh nas vzgojiteljev, duhovnikov, staršev in vseh, ki se čutijo odgovorne za srečo otrok in mladine, sedanjo in večno. Ni važno, kako označimo pojave v naši družbi, ki so nam včasih bili pohujšljivi, danes pa postajajo vse bolj običajni ali za mnoge ‘normalni’. Osebno sem mnenja, da so posamezni padci v odnosih med fantom in dekletom znak človeške slabosti in to se je dogajalo tudi v preteklosti, odkar ‘svet stoji’. Glede tega bi lahko tudi razumel ‘široke rokave’ duhovnika, ki ga omenjaš, ker pač “mladi še zorijo”. Toda tudi v tem slučaju ne bi postavil kot ‘normalno’ popuščanje v spolnosti, saj se krepost utrjuje prav v premagovanju. ‘Koruzništvo’, kot ga uporabljamo v preprostem govoru, pa pomeni, da fant in dekle živita, kot da bi bila poročena. To pa ni greh, ki se ga lahko kesaš in “skleneš poboljšanje”. Tu ni nobenega namena ‘poboljšanja’, tudi ni nobenega obžalovanja, torej tudi ne more biti odpuščanja. Sklicevati se na to, da danes pač “vsi tako delajo”, nič ne pomaga. Kar je proti božjim zapovedim je greh, tudi če vsi tako delajo.
Biti kristjan pomeni živeti po božji volji, po božjih zapovedih. Prvi kristjani so živeli v poganskem svetu, ki je bil zelo pokvarjen. Žena je bila predmet gospodarja ali moža. Če oče ni sprejel na svoja kolena novorojenega otroka, so ga izpostavili, zavrgli. Toda kristjani se niso ravnali po tem “kar so delali vsi”. Izrečno je rečeno v prvih krščanskih spisih, da kristjani “ne izpostavljajo svojih otrok”.
Danes živimo zopet v ‘poganskih časih’, toda kristjani moramo biti ‘drugačni’. Če se bomo prilagajali temu poganskemu svetu zato, da ne bi zgubili “mladih, ki še zorijo”, namesto da bi jim postavljali pred oči krščanski način življenja, ne samo da jih bomo vseeno zgubili, ampak jim bo naše popuščanje v pohujšanje in v izgovor, da lahko “živijo po mesu”, kot pravi apostol Pavel. Jezusov nauk ni iskanje čim več ugodja in čim manj trpljenja. Nagrada za to, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za Jezusom, je notranji mir in veselje ob tem, da tudi drugim pomagamo nositi njihove križe. Zakaj so danes med zakonci toliki spori, prepiri, nezadovoljstvo, sebičnosti, iskanje lastnega ugodja in zato taka lahkota pretrgati zakonsko zvezo za kaj bolj ‘obetavnega’, kar pa se potem izkaže kot samoprevara.
Naj ti ne bo žal, da si dosledno in krščansko vzgajala svoje otroke. Ti storila svojo dolžnost. Za svoja dejanja smo sami odgovorni, za druge pa samo posredno. Vsak človek ima svobodno voljo in odgovarja za svoja dejanja. Ljudje pa eden na drugega vplivamo, zlasti v družini, zato smo odgovorni tudi za druge. Tudi sama si ugotovila, da se otroci počasi vračajo k temu, kar si jih učila. Zato nikoli ne smemo obupati, ne soditi po trenutnem stanju. Moliti pa ne začnemo nikdar prepozno. Bog vidi tudi vnaprej in lahko da milosti tistim otrokom in dušam na račun naše poznejše molitve.
Naj končam z molitvijo bl. matere Terezije iz Kalkute, ki je obenem velikonočno voščilo: »Gospod Jezus Kristus, v veri in ljubezni te spremljamo na tvojem križevem potu. Tvoja bolečina naj bo naša bolečina. Tvoj križ naj bo naš križ. Tvoja smrt naj bo naša smrt. Tako bomo s teboj v slavi vstajenja.« Aleluja!

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 8-9.