Zakaj ne verujemo več v moč blagoslovljene vode?

Te vrstice pišem na cvetno nedeljo, ko bomo že četrtič pri maši pred televizorji ali računalniki namesto v cerkvi. In kaže da bo še nekaj časa tako. Res čuden in po svoje poučen ter hkrati edinstven je ta postni čas. Mislim, da bo vsem ostal še dolgo v spominu. Meni še posebej in tudi zato, ker ga bom povezoval z ukrepi naše škofovske konference, predvsem s prvim ‘paketom’, zaradi katerih se še sedaj, po štirih tednih počutim jeznega, prizadetega in ogorčenega.
Še vedno mi ni jasno, kako je mogoče, da so se škofje s takšno lahkoto in tako hitro odpovedali zakramentala, kot je blagoslovljena voda (obvezno praznjenje kropilnikov v cerkvah) in jo z ukrepom izenačili na nivo navadne vode. Kaj si naj ob tem mislim? Da škofje ne verujejo v blagoslovljeno vodo, ker se tudi z njo po njihovem mnenju, očitno kot z navadno vodo prenaša virus? Ali je to izguba vere v zakramentale, čeprav so le ‘druga liga’ Božjih darov? Kako lahko potem v isti sapi nekaj člankov naprej v prejšnji številki Ognjišča spoštovani eksorcist uporablja to isto blagoslovljeno vodo tudi za odganjanje hudiča? In ali je blagoslov res samo ‘Blažev žegen’ v slabšalnem pomenu besede? Skozi zgodovino krščanstva poznamo nešteto primerov iz življenja svetnikov, ki so s pomočjo blagoslova brez posledic pili zastrupljeno hrano in pijačo in šli tudi skozi ogenj. Blagoslov je osnova blagoslovljeni vodi. Le zakaj se je tako hitelo z ukrepi? Vendar v času uveljavitve ukrepov škofovske konference v Sloveniji ni bilo niti enega okuženega s koronavirusom. Naš župnik je kropilnike izpraznil šele po objavljenih prvih žrtvah v Sloveniji, vendar mislim, da tudi to ni pravi odgovor na dejanski problem, ki sem ga izpostavil.
Ne vem zakaj, vendar zadnje čase imam občutek, da tam, kjer ni potrebno, odreagiramo takoj, tam pa, kjer bi morali odreagirati takoj, pa ne odreagiramo kot se pričakuje in s tem mislim na naše vrle škofe. Ni dolgo nazaj, ko sem iz ust duhovnika slišal hudomušen odgovor, da če kje, je dokaz o obstoju Svetega Duha ravno v tem, kako se vodijo določene slovenske škofije, ker bi v nasprotnem primeru morale že zdavnaj propasti.
Zato po vsem povedanem ni čudno, da je na teološki fakulteti dopuščeno predavati profesorju-duhovniku, ki javno priznava, da ne verjame v hudiča, naši škofje pa že vrsto let ne ukrenejo nič. Ampak to je že zgodba za neko drugo priliko, ali ne? Mogoče res, vendar le zakaj se mi zdi, da je v korenini podobna gornji.
Naj mi, prosim, nekdo kompetentno odgovori vsaj na prvi del (tistega glede teološke fakultete itak ne računam), za kar bi vam bil zelo hvaležen in mogoče še kdo v ljubi Sloveniji.
Pa obilo božjega blagoslova pri vašem delu.
Matija

pismo meseca 05 2020Pomisleki, ki jih opisujete v pismu, deloma tudi zelo ostro, nikakor niso samo vaši. Takoj po prvih ukrepih slovenske škofovske konference je k meni pristopila neka gospa in mi na spoštljiv način povedala svojo bolečino: le zakaj ni več blagoslovljene vode, ko jo potrebujemo v boju zoper hudega duha, ki tako močno deluje? Odgovoril sem ji, kar bi rad položil na srce tudi vam, da hudi duh še bolj deluje po nepokorščini. Gospa je mirno nadaljevala, da se bo v vsem držala navodil škofov. Nato sem njej in drugim svetoval, naj še naprej uporabljajo blagoslovljeno vodo. Če jo tako spoštujejo, potem jo imajo gotovo doma. Preden gredo od doma, naj se z njo pokrižajo in prosijo za Božje varstvo. Enako naj storijo, ko se vrnejo domov, ko so si umili in razkužili roke … Nasvet ji je bil všeč.
Vsako stvar lahko gledamo z dveh vidikov. Tudi na ukrepe in prepovedi ob epidemiji koronavirusa. Lahko nergamo in kritiziramo in celo druge obtožujemo. Za to pot ste se odločili vi. Drugi pa tudi v teh ukrepih poiščejo duhovno sporočilo in priložnost za duhovno rast. Tako je neki zdravnik svetoval ljudem: Ko si s toplo vodo in milom temeljito umivate roke, zmolite dve zdravamariji. In ker si sedaj roke umivamo večkrat na dan, si kmalu ‘naberemo’ zdravamarij za dve desetki. Namesto obtoževanja, obsojanja in nerganja, kar gotovo ni odraz duhovnega človeka, izkoristimo tudi nadlogo virusa za duhovno rast. Slednja drža je gotovo duhovna. Tudi v času pandemije veljajo besede Svetega pisma: “Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28).
V nasprotju z vami jaz upam, da škofje ne verujejo v blagoslovljeno vodo, ampak da imajo močno vero v Odrešenika Jezusa Kristusa, saj v njegovem imenu blagoslavljamo vodo. Voda brez Kristusovega odrešenja je voda, sicer izredno dragocena za življenje, in nič več. Napačno je na blagoslovljeno vodo gledati kot na magijo! Tudi pri eksorcizmu ne deluje voda sama po sebi, ampak moč Kristusa Odrešenika, v katerem imenu je bila blagoslovljena. Tudi blagoslovljena voda ohranja vse značilnosti vode in če se kropilnikov dotika veliko ljudi, med njimi tudi kdo od okuženih, lahko postane to kraj okužbe tudi za druge. Zato so škofje ukazali izprazniti kropilnike z blagoslovljeno vodo. Tega niso naredili iz nevere v Odrešenika, ki lahko deluje tudi po blagoslovljeni vodi, ampak iz ljubezni do bližnjega, da se ne bi kdo okužil. Fundamentalistični odnos, ki je lahko tudi lahkomiseln, zna biti zelo nevaren. Pravkar sem prebral novico, da je v Ameriki zaradi okužbe s koronavirusom umrl evangeličanski pastor Gerald O. Glenn, ki se je zoperstavil ukrepom in priporočilom zdravstvenih oblasti ter zatrjeval, da bo tudi v času pandemije pridigal in maševal – kljub nevarnosti, ki jo ta predstavlja za navzoče. Ali je s tem okužil še koga od vernikov, ta trenutek ni znano. Ne enačimo lahkomiselnosti z zaupanjem v Boga. Predrzno zaupanje je celo greh.
Boleče so žaljive besede glede škofov in profesorjev teološke fakultete. Kdor tako govori, lahkomiselno in krivično sodi, kar ni krščanska drža. Res je, da smo tako duhovniki kot škofje samo ljudje in kot taki grešni in nepopolni in da Sveti Duh vodi Cerkev, a to še ne pomeni, da lahko zaničujemo škofe. Posploševanje in sodbe kar tako ‘počez’ niso nikoli dobre. Duhovniku, ki ga navajate, predlagam, da se ponudi za svetovalca škofom. Prepričan sem, da bo kaj kmalu utihnil.
Osebno poznam skoraj vse profesorje teološke fakultete, a za nobenega ne vem, da bi kdaj izjavil, da ne veruje v hudega duha. Ne vem, od kod vam ti podatki. Ko mi kdo govori o napakah duhovnikov, ga vprašam: “Ste prepričani, da je to res, kar govorite? Ste vi to osebno videli ali slišali?” Običajno ljudje odgovorijo, da niso videli, da pa so slišali take govorice. Toda koliko neresničnih in škodoželjnih govoric o duhovnikih kroži! In tudi če kakšen duhovnik greši in to z gotovostjo vemo, tega ne razglašajmo in širimo, saj mu s tem ne bomo nič pomagali k spreobrnjenju, ampak ga osebno opomnimo ali pa obvestimo njegovega predstojnika. Mnogi pravijo, da si ne bi upali osebno posvariti duhovnika, obenem pa nimajo pomisleka neodgovorno govoriti drugim o njegovih (morebitnih) napakah. Anonimnost je namreč zelo vabljiva, a tudi nevarna. To opažajo tudi upravljavci spletnih strani, ko nekateri anonimneži z neizmerno lahkoto pišejo ostre, žaljive in sovražne komentarje. Gotovo bi jih ne pisali, če bi morali ob tem napisati svoje ime in priimek.
Naj na koncu še zapišem, da se mi zdi zelo čudna vera (opažam jo pri nekaterih vernikih), ki tako ‘stavi’ na moč blagoslovljene vode, obenem pa si niti malo ne pomišlja neodgovorno in nepošteno opravljati ali celo obrekovati duhovnike in škofe.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 6-7.

Zajemi vsak dan

Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo.

(Lukov evangelij)
Sreda, 28. Oktober 2020
Na vrh