Prizadevnost sv. Karla v času kuge je navdih tudi za naš čas

V letih 1576–1578 je v severni Italiji razsajala kuga, ki je zahtevala več 10.000 žrtev. Milanski nadškof in kardinal sv. Karel Boromejski se je z njo junaško soočil. Kot duhovnika in hkrati urednika Ognjišča vas prosim, da bi napisali svoje razmišljanje o tem, kaj nam, današnjim katoličanom, v sedanji preizkušnji sporoča primer sv. Karla. Pri tem moramo razmisliti o naslednjih dejstvih:
– Milanske svetne oblasti (večina njihovih predstavnikov je že na začetku epidemije pobegnila iz mesta) so iz strahu pred širjenjem okužbe prepovedale javne procesije in verske obrede, zaradi česar je bilo številnim dušam onemogočeno prejemanje zakramentov. Sv. Karel je dejal, da je to nad Milan priklicalo Božji srd in da je edino zdravilo opravljanje molitev in pokore, ki mora biti bolj pobožno kot dotlej.
Sv. Karel Boromejski se je na izpolnjevanje svojih dolžnosti v času epidemije dobro pripravil: Bogu se je daroval kot zadostilna žrtev za grehe svojega ljudstva, uredil svoje osebne zadeve in napravil oporoko, zatem pa vsak dan obiskoval bolne in umirajoče.
Trpljenje prizadetih je sv. Karla močno prizadelo: bili so silno bedni, v dušnem in telesnem pomanjkanju. Čutil se je krivega za njihovo stisko in si očital lenobo, da je odlašal z nudenjem pomoči in trdno sklenil, da bo odslej svoje dolžnosti izvrševal po svojih najboljših močeh. Nato je podvojil svoje napore in se osredotočal predvsem na duhovni blagor prizadetih.
Številni milanski duhovniki so se skrivali iz strahu pred okužbo, nekateri, ki so ostali, pa niso hoteli s sv. Karlom obiskovati obolelih. Nadškof je odsotne duhovnike pozval k vrnitvi in izpolnjevanju svojih dolžnosti, spomnil jih je, da imajo samo eno življenje, ki ga morajo porabiti za Jezusa Kristusa ter za duše, ne po svojih željah, ampak tako, kot je v skladu z Božjo voljo. Neizpolnjevanje tega je sv. Karlu pomenilo predrzno zanemarjanje duhovniške dolžnosti, služenja Bogu v ljudeh. Duhovnike je posvaril, naj ne pozabijo svojega duhovništva do te mere, da bi raje umrli kasneje, kot umrli sveto v delih ljubezni do bolnikov. Poziv je ganil številne svetne in kapucinske duhovnike, da so nato junaško stregli bolnim. Po prenehanju kuge so vsi tovariši Sv. Karla Boromejskega preživeli, zboleli pa so številni duhovniki, ki se na njegov poziv niso odzvali
Sv. Karel Boromejski ni zametal običajnih sredstev človeške preudarnosti, ampak jih je v svojih naporih prav tako uporabljal – preventiva, zdravstvo itn. Izdal je preudarne smernice za verno ljudstvo, da se ljudje ne bi množično zbirali in bi se izogibali medsebojnim stikom. Svete maše niso bile odpovedane, ampak so potekale na prostem, če so bile cerkve pretesne. Odredil je večje število maš, poučevanje katekizma pa je potekalo na ulicah. Kugo duše je imel za večji in hujši problem kot telesno bolezen.
Feliks

Problem pandemije koronavirusa nas kar teži, saj je to že tretje pismo na to temo. Pa še v pismih bo eno vprašanje o tem. Hvala, da ste spomnili na primer sv. Karla Boromejskega (1538–1584). Kugo, ki jo omenjate v pismu, je opisal eden največjih italijanskih pisateljev v romanu Zaročenca, mojstrovini svetovne literature. V njem opiše tudi nesebično delo duhovnikov. Vidi se, da stvari dobro poznate in ste napisali dolgo pismo, a kakor ste sami predvidevali, sem del pisma moral izpustiti, vendar sem ohranil njegovo bistveno sporočilo.
Morda se motim, a imam občutek, da je v podtonu pisma navzoča razlika med ravnanjem sv. Karla Boromejskega in ravnanjem današnjih škofov. Meni se ne zdi tako. Napisali ste, da je za sv. Karla bilo “edino zdravilo opravljanje molitev in pokore, ki mora biti bolj pobožno kot dotlej”. Tudi naši škofje so večkrat pozivali k molitvi. Sestavili so posebne molitve in jih priporočili ljudem. Vsak ponedeljek so vodili molitev rožnega venca na Radiu Ognjišče, maševali na televiziji in nagovarjali ljudi in še bi lahko naštevali. Glede pokore: ali ni že karantena sama pokora, ko moraš biti zaprt v svojem stanovanju?.

Omenjate primer duhovnikov, ki so umrli v času kuge, ker so se nesebično žrtvovali. Pandemije v Sloveniji sicer ne moremo primerjati s kugo v Milanu, pa vendar so številni naši duhovniki naredili veliko, da bi bili blizu ljudem. Iskali so nove poti za to. V žarišču pandemije, v Lombardiji, je umrlo veliko duhovnikov, tudi kapucinov (okrog 10), ki jih vi omenjate. Tudi v New Yorku je umrlo več duhovnikov, umrla je soustanoviteljica reda Misijonark ljubezni, sodelavka sv. Matere Terezije iz Kalkute, ker sestre tudi v času pandemije niso zaprle kuhinje za brezdomce v tem ameriškem velemestu. Papež je v pridigi na veliki četrtek govoril o teh duhovnikih kot o svetnikih na koncu naše ulice.
Lepo ste napisali, da je sv. Karla kuga izredno prizadela in se je ob njej zamislil ter se pripravil celo na smrt: »Bogu se je daroval kot zadostilna žrtev za grehe svojega ljudstva, uredil svoje osebne zadeve in napravil oporoko.« Najbrž se v tem zelo razlikuje od večine današnjih ljudi, katerim koronavirus ni spodbuda, da bi se zamislili in spremenili svojo miselnost in način življenja, ampak priložnost za nerganje, kritiziranje, protestiranje, dobičkarstvo itd. Upam si zapisati, da smo priložnost, da bi se ob pandemiji zamislili in spremenili svoje življenje ter se približali Bogu skoraj v celoti zanemarili.
V pismu omenjate (tudi v izpuščenem delu) procesije. Teh v času naše pandemije nismo imeli, ker je veljala prepoved druženja. Procesija ni edina oblika pobožnosti, zato smo v našem času poiskali druge oblike. Škofje so zlasti svetovali, naj naši domovi postanejo cerkve, kjer se moli in živi evangelij. Je pa to najtežje in zato ni čudno, če so danes mnogi to opustili. Pa je to najbolj potrebno in nujno za posredovanje vere mlajšemu rodu. Vsako leto imamo procesije za praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi, s katerimi prosimo Boga za blagoslov pa tudi, da nas varuje nalezljivih bolezni, lakote in vojske. Mnogi ljudje, ki danes izredno poudarjajo pomen procesij, niso ravno med tistimi, ki bi pomagali pri organizaciji teh procesij. Takrat nismo izkoristili priložnosti in nismo prosili Boga, sedaj, ko nam teče voda v grlo … Bojim se, da je to izraz bolj magičnega pojmovanja vere kot pa podoba pristne vere.
Hvala vam, da ste obudili spomin na zgled vere sv. Karla Boromejskega, ki mu je bila nalezljiva bolezen priložnost za poglobitev osebne vere, za oznanjevanje Kristusa in za dela ljubezni do bližnjega. Vse to je lahko velik navdih tudi za nas.
Božo Rustja