Nikoli Boga ne prosi, preden se za že prejeto ne zahvališ!

Vsako leto praznujemo zahvalno nedeljo. Takrat v cerkvah pred oltarje postavimo izbor pridelkov, ki nam jih Bog dobrohotno daje in so naša hrana. Prav je, da se zahvalimo Bogu za darove zemlje, a ni dovolj samo takrat, ampak vedno se moramo zahvaljevati. Blaženi škof Anton Martin Slomšek je napisal: »O človek, nikoli Boga ne prosi, preden se za že prejeto ne zahvališ!«
Na župnikovo povabilo smo župljani napisali zahvale za to, kar se je komu še posebej zahvale vrednega zgodilo. Nekdo se je zahvalil za našega župnika in verouk, spet drugi za srečanje z Bogom ob veselem dogodku družine. Zahvala je bila za ta čas in kraj, kamor nas je Gospod postavil in kjer ne divjajo vojne. Nekdo ceni lepo jesensko barvitost in sonce, ki pomeni, da je imetje varno pred jesenskimi poplavami. Zahvala je bila za skupino za Slomškovo bralno priznanje za odrasle, ki deluje v župniji že več let in upošteva Slomškove besede: »Berite, in kar ste brali, dobro preudarite!« To člani pridno delamo. Nekdo je izrekel zahvalo za uspešno prestano operacijo.Ko sem pred začetkom maše začela svoj niz zahvaljevanja za družino in za vsakega člana posebej, za zdravje, za vse udobje, ki ga imamo, za vero, primerno vreme, za mir, se mi je prikradla grenka misel: »Koliko let še?« V teh razmerah, ko tujci napolnjujejo prazen prostor v Evropi, ko slišimo o njihovih zlih dejanjih v drugih delih našega sveta, me zajame strah.
Kako dolgo bomo še lahko tako nemoteno, Bogu predano, hodili v našo lepo, čeprav ne veliko župnijsko cerkev? Kako dolgo bo še med nami naš župnik, ki vodi našo vedno manjšo čredo? Kaj lahko naredim jaz, ubogi nihče, da bi se to čim kasneje ali nikoli zgodilo? Po našem običajnem mišljenju ne morem narediti nič. Če pa je v srcu živa vera, lahko z molitvijo, postom, dobrimi deli, ko vse te skrbi prepustim Jezusu, naredim veliko.
Strah me lahko popolnoma ohromi. Tudi njega izročim Jezusu, da dobim mir v srce, ki ga samo on lahko da. Jezus, vate zaupam! Danes ne bom vzdihovala pred Bogom kaj bo, kaj nas čaka v prihodnosti, ampak se mu bom iz vsega srca zahvaljevala za vse, kar smo imeli doslej in še vedno imamo; prosila ga bom, naj nam pomaga to ceniti, ljubiti in nikoli obrniti hrbta vsemu temu razkošju, ki ga toliko tisoč kristjanov že dolgo več nima.
Hvala ti, Gospod, da sem lahko to, kar sem – Božji otrok. Kot božji otroci smo ti lahko iz srca hvaležni za vse, kar nam daješ.
Heidi

Sami ste napisali, da se moramo Bogu zahvaljevati vedno, ne samo na zahvalno nedeljo, ki jo obhajamo v času, ko poberemo sadove zemlje. Zahvaljevanje Bogu bi morala biti kristjanova stalna drža. Vaše pismo je lepa osnova za premislek o zahvaljevanju in hvaležnosti.
Maši s tujo besedo rečemo evharistija, evharistična daritev. Beseda evharistija izhaja iz grščine in pomeni zahvala. Torej je vsaka maša zahvala Bogu. Sami ste lepo napisali, za kaj vse smo lahko Bogu hvaležni. Hvaležen pa je tisti človek, ki na svoje življenje gleda kot na dar. Ko se vernik zaveda, da mu je vse darovano, da je vse, kar ima, dar dobrega Boga, mu bo ta zavest pomagala, da bo Bogu iskreno hvaležen.
Vi ste navedli kar dolg seznam, za kaj vse je lahko hvaležen človek, ki na svoje življenje gleda kot na dar. Kljub kar dolgemu seznamu bo vsakdo lahko dodal še veliko stvari.
Naš prvi urednik, pokojni Franc Bole, je večkrat govoril, da moramo biti Bogu hvaležni za čas, ki nam ga naklanja, saj ga lahko izkoristimo, da delamo dobro in se damo v službo Bogu. Bivamo v času in v prostoru, kamor nas je Bog postavil. Zaupati moramo, da nas je Bog z namenom postavil ravno na to mesto, kjer smo, in v čas, v katerem živimo. S tem se dotaknemo nekaj vaših skrbi, ki jih omenjate v pismu: priseljenci, ki prihajajo v naše kraje in spreminjajo obličje naše dežele, bojazen, koliko časa bomo imeli še duhovnike, ali jih bomo imeli dovolj … V teh besedah je čutiti strah. Strah pa ni dober. Kdor je hvaležen, veruje v Boga in veruje v njegovo previdnost. Bog nas je postavil v naš čas in naše okolje, da bi tu naredili nekaj dobrega. Postavil nas je v to okolje z namenom. Ta zavest nas bo osvobajala in nam dajala poleta. Človek, ki trdno veruje, se ne predaja strahu in malodušju, čeprav ga zunanje okoliščine lahko nagibajo k temu, ampak bo v zavesti, da mu je bilo že toliko darovano v življenju, hvaležno iskal novih možnosti, da bi delal dobro drugim. Lahko bo začel z majhnimi dejanji, a bo skušal narediti vsaj nekaj in se ne predal malodušju.
Hvaležnost do Boga bo vernega človeka vodila, da bo delal dobro. Spominjam se prizora iz nekega filma. Sirotišnico je obiskal zakonski par srednjih let. Rad bi posvojil enega od otrok. Upravniku sta dejala: »Imava že svoje otroke. Srečni smo in nič nam ne manjka. Bogu smo hvaležni za to in radi bi se mu zahvalili s tem, da bi posvojili eno od sirot.«
Navedli ste zelo pomenljive Slomškove besede: »O človek, nikoli Boga ne prosi, preden se za že prejeto ne zahvališ!« V njih je veliko resnice in sprašujejo nam vest. Ljudje radi prosimo. Pred Boga stalno polagamo svoje prošnje. Manj se mu znamo za vse zahvaliti. Dovolj bi bilo pogledati samo mašne namene. Večina maš je za pokojne, pa za zdravje in podobno. V zahvalo jih je manj. Pa je vsaka maša že po etimologiji najprej zahvala, ki nas opominja, da vse prejemamo od Boga in da imamo zato velik razlog za hvaležnost.

Od letošnje pomladi ves svet pesti epidemija koronavirusa. Za mnoge je to stalna priložnost za nerganje, negodovanje in za proteste. So ljudje, ki jih to vedno moti in so zaradi tega slabe volje, razdražljivi, jezni … To je en pristop k tej bolezni. Če pa nanjo pogledamo drugače, potem lahko rečemo, česa vsega smo bili obvarovani. Kako so trpele nekatere države in pokrajine. Nam je bilo prizaneseno. Koliko ljudi je težko zbolelo, koliko jih je umrlo … Mi se ne smemo pritoževati, ampak smo lahko Bogu hvaležni. Vidimo, da bo ista stvar enim razlog za jezo, nejevoljo in proteste, vernemu človeku, ki se zaveda, da je vse Božji dar, pa razlog za hvaležnost.
Ob koncu pa naj bo vaše pismo priložnost še za eno stvar: da bomo znali biti hvaležni tudi sočloveku. Lepo je, če smo hvaležni Bogu, a lepo je tudi, da smo hvaležni ljudem, s katerimi živimo in nam naredijo kaj dobrega. Hvaležnost do Boga ne izključuje hvaležnosti do ljudi. Nasprotno. Ljudje, ki so hvaležni Bogu, bodo znali biti hvaležni tudi ljudem. Velikokrat se nam zdi normalno, da nam ljudje naredijo kakšno uslugo ali nam delajo usluge dan za dnem. Pokažimo jim svojo hvaležnost. Ne odlašajmo. Včasih bo droben hvala tem ljudem polepšal vsaj dan, če ne življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 6-7.