“Pohvalil bi duhovnike, ki se trudijo ostati s svojimi verniki tudi v času epidemije”

Nekako sem v zadregi in ne vem, če to pismo spada k vam, a rad bi postavil nekaj vprašanj glede sedanjega stanja ob epidemiji. Najprej tako jaz in drugi težko razumemo današnje ravnanje in obnašanje duhovnikov pred stoletji ob kužnih boleznih. V zgodovini so v času kuge organizirali molitve, procesije, sedaj pa ukinjanje maš z ljudstvom. Morda se motim in preostro sodim, a zakaj je tako?
Drugo pa je glede prenosa maš po televiziji, radiu in socialnih omrežjih. Slovenski škofje so najprej prepovedali prenose maš župnikom, ki so jih pravzaprav prenašali za svojo župnijo. Svetovali so, naj gledamo mašo po televiziji in jih poslušamo po Radiu Ognjišče. A očitno so naleteli na odpor ljudi in so pozneje dovolili prenose maš tudi duhovnikom. Ne razumem, zakaj najprej taka prepoved. Jaz bi pohvalil duhovnike, ki se trudijo, da bi ostali v stiku s svojimi verniki tudi v času epidemije in ne jim prepovedovati prenosa. Ali ni lepo, da duhovniki spodbujajo ljudi k verskemu življenju in so jim blizu v času preizkušnje. To namreč mnogim ljudem veliko pomeni in jim vliva moč. Med temi duhovniki je mnogo ‘pozitivnih’ ljudi, ki so blizu vernikom. Meni se zdi, da bi morali vsi duhovniki biti taki, da bi bili blizu ljudem in jih dvigali in spodbujali k verskemu življenju. Toliko bolj v času vsesplošnih bolezni, ko mnogi obupujejo in so v še večji stiski. Tako jaz razmišljam in ne izključujem, da se motim, a menim, da bi tudi Jezus delal tako kot ti duhovniki, če bi živel v našem času.
Ivan

Niste edini, ki si v teh dneh postavlja taka in podobna vprašanja. Za prvi del vašega pisma boste našli odgovore v pogovoru z moralnim teologom dr. Romanom Globokarjem na str. 30. Prav zaradi več vprašanj na to temo smo ga povabili za sogovornika.
Morda je to tudi priložnost, da se ustavimo pri problemu prenosa maš v sedanji epidemiji pa tudi sicer. Gotovo je ideal udeležba pri maši v cerkvi. To so škofje tudi želeli povedati in poudariti. Toda pridejo trenutki, ko človek ne more k maši v cerkev. Običajno sta za to razloga bolezen in starost, oz. onemoglost. Verniki, ki se zaradi omenjenih razlogov ne morejo udeležiti maše, ji lahko sledijo po javnih glasili. Pričevanja ostarelih in bolnikov razodevajo, da jim je to v veliko tolažbo in jim pomaga v duhovni rasti.
pismo meseca 12 2020Popolnoma nove razmere pa so nastale v času epidemije koronavirusa. Že spomladi nas je ta zaprl v domove in nismo se mogli udeleževati maše. V tem primeru smo lahko spremljali prenose maš po že omenjenih medijih in novih socialnih omrežjih. Tudi mašo papeža Frančiška, ki jo ima vsako jutro ob 7. uri v Domu sv. Marte, so začeli prenašati. Tudi v Sloveniji. Mnogi so jo v času epidemije spremljali in trdili so, da so jim papeževe besede vlivale upanja v času negotovosti in moči za življenje. Toda ko je bilo konec zaprtja, je prenos papeževe maše prenehal. Takrat so verniki spet lahko šli v cerkev. To je papež tudi povedal in pojasnil, da moramo razlikovati med prenosom maše in udeležbo pri maši. Ljudje smo prek digitalnih medijev povezani, vendar s tem še nismo Cerkev. Spremljanje maše je po papeževih besedah ljudi puščalo brez zakramentov (obhajila, spovedi). Zato je bila maša v času epidemije dovoljena, toda ko so se razmere izboljšale, nam je papež priporočal vrnitev v cerkev in tudi sam je tako ravnal.
Mislim, da so to razliko želeli poudariti slovenski škofje v prvi reakciji, v drugih navodilih pa so to izrecno povedali: »Bogoslužni zbor je pravo občestvo, skupnost, zato velja, da morajo biti udeleženci bogoslužnega obreda osebno navzoči na istem kraju … ne le povezani s tehničnimi sredstvi. …. V izrednih razmerah in zaradi višje sile lahko Kristusovo oznanilo doseže vernike s pomočjo medijev, vendar to ne pomeni, da so bili verniki navzoči pri liturgičnemu opravilu , ampak so ga samo spremljali.«
Opozorili so tudi na nevarnost, ki ji lahko zapadejo tisti, ki spremljajo ‘virtualne maše’ – da jih enačijo z udeležbo pri maši v cerkvi. Spremljanje maš po družbenih omrežjih skriva v sebi nekaj pasti, na katere opozarjajo tudi škofje. Pravijo, naj verniki pri bogoslužju odgovarjajo in dejavno sodelujejo tudi s telesnimi držami. … Vernike vabijo tudi, da se primerno oblečejo in zbrano sodelujejo ne da bi takrat opravljali druga opravila po hiši. Nekdo je lepo dejal, da je komentiranje maše enako klepetanju med mašo v cerkvi. Gotovo nam obisk maše v cerkvi že sam pomaga, da se z odločitvijo, da gremo k maši, da se preoblečemo v praznična oblačila, da prehodimo pot do cerkve itd. pomaga, da se zavemo, da bomo sedaj nekaj časa posvetili Bogu. Sesti na kavč v trenirki (morda še s skodelico kave v roki) in spremljati mašo nima enakega učinka za duhovno življenje. Težave, ki nastajajo pri pouku na daljavo tudi govorijo, kako ne moremo enačiti osebne navzočnosti in povezanosti prek socialnih omrežij.

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Naj si dovolim to ponazoriti z osebno izkušnjo. Ves brevir (duhovniško molitev) lahko sedaj najdemo na spletu in lahko bi jo odslej preprosto molil prek računalnika ali mobilnika. Toda brevir molim iz knjige – bogoslužnega molitvenika. Če bi sedel pred računalniškim ekranom, bi to molitev doživljal kot drugo sedenje, ko po več ur na dan pišem, odgovarjam na pošto (opravljam svoje poklicne dolžnosti) in ko spremljam politične in druge novice (ob katerih se lahko jezim ali jih komentiram, tudi neodgovorno). Če pa vstanem od zaslona in vzamem v roke molitvenik, grem celo v drug prostor, prižgem svečo itd., mi to pomaga drugače doživljati molitev. Podobno je pri spremljanju maše.
Seveda pa ima spremljanje maše po medijih in spletu tudi pozitivne učinke. Omenil sem že, kaj pomeni bolnim in ostarelim, kaj je po pričevanju vernikov pomenilo spremljanje papeževe maše in tudi sami poudarjate, da je ljudem vlivalo upanje … To je res. Vse to drži in v izrednih razmerah je to edina možnost, zato jo izkoristimo, a v zavesti, da velja to za ta čas in tega ne enačimo z udeležbo maše z občestvom v cerkvi. Ob sedanjih ukrepih nam je sicer to lahko že bolj jasno, saj lahko prejmemo obhajilo – pod znanimi pogoji – v cerkvah.
Da ima spremljanje maše po medijih pozitivne učinke, mi pričujejo zlasti onemogli in bolniki, ki zatrjujejo, da jim ogromno pomeni gledanje maše po televiziji. Nekateri vstanejo, če morejo, celo pokleknejo, prižgejo svečo v sobi … molijo na glas z zbranim občestvom … Predvsem pa so hvaležni za evangelij in berila ter njihove razlage. Njim ta (neposredni) prenos (ne posnetek) maše pomeni povezovanje z župnijskim občestvom.
Tako da ni vprašanje, ali spremljati mašo po medijih (v izrednih okoliščinah) ali ne, ampak da od nas zahteva to spremljanje pripravo in odgovornost, da jo prav spremljamo. Samo tako nam bo v duhovno korist in nas bo ta maša vodila po končanju izrednih razmer v občestvo Cerkve. In menim, da so škofje to želeli tudi povedati, ko so izrazili pomisleke ob prenosu maš.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 6-7.

 

Zajemi vsak dan

Ljubezen in edinost veljata več kot zunanji obredi. Združenost v milosti in ljubezni je edina vrednota, ki ostane.

(Tomaš Špidlík)
Ponedeljek, 18. Januar 2021
Na vrh