Ali Cerkev zanemarja samske?

Problem nastane, ko končaš študij. Nisi več študent in si star nad 30 let ter ne veš, v katero skupino bi se lahko vključil. V skupino za pare, poročene ali družine, še ne moreš iti, v skupino za študente pa tudi ne več. Ovira za vključitev v skupino je starost in dejstvo, da nimaš partnerja.
Kljub temu problemu grem na različna druženja in predavanja (tudi na druženja za samske, ki so redka), ampak se mi je večkrat zgodilo na drugih predavanjih, ko sem omenila, da sem samska, so se mi posmehovali, nekateri predavatelji so to besedilo kar preslišali, oziroma niso bili navdušeni. Tudi drugi samski so mi rekli, da se njim podobno zgodilo. Presenečena sem, da se to dogaja, čeprav se zavedam, da z mano ni nič narobe … samo pač nisem imela sreče, da bi se poročila oz. našla partnerja v študentskih letih.
Na srečanjih za samske srečam ljudi, ki govorijo o razočaranjih. Nekateri med njimi sploh nočejo več brati verskega tiska, ker je samskost redko omenjena, tudi k maši nočejo več hoditi, ali pa gredo za praznike. Izgubili so upanje, počutijo se odrinjene. Pravijo, da gredo raje v fitnes ali v bar kot k maši, saj je večja verjetnost, da bodo tam koga srečali in se počutijo tam sprejete. Pogrešajo tudi maše, molitve, duhovne vaje, pogovore, kjer bi izpovedali bolečino, ki jo nosijo v sebi. Tudi če so srečanja za samske, je vse mrtvo, ni nobenih spodbud.
Hudo je, ko samski postanejo samotarji in nočejo “ven iz svojega brloga” in sploh nočejo o tem govoriti. Bila sem tudi prijavljena na portalu katStik, vendar nisem več, ker je premalo dogajanj.
Ko brskam po internetu, vidim, koliko programov imajo za študente, pare, otroke, družine, in se mi zdi, da nekateri ne znajo tega ceniti. Včasih je ljubezen v Cerkvi prikazana kot to da se srečno poročiš in da samskost sploh ne obstaja. Problemi naj bi se pojavili samo v zakonu, v samskosti pa ne, kot da je samskost nekaj zelo lepega. Vse se vrti okrog družine in otrok, redko pa se omenja samske. Nikoli se jih ne vpraša, kaj delajo med počitnicami ali med prazniki. Kako se počutijo? Ali so osamljeni?
Zdi se, da Cerkve ne skrbi, če so samski zasvojeni z internetom, če so zaprti v svoj brlog, kjer lahko počnejo ‘grde stvari’ (pornografija, droge, alkohol).
Cerkev podpira družino, ne posveča pa se samskim, kot da bi se sramovala.
Skupine za samske propadajo, je pa čedalje več mladih (v poklicih) samskih in se nihče ne ukvarja s tem.
Že dolgo razmišljam o tem in molim, da bi se kaj spremenilo, da bi duhovniki prisluhnili tudi samskim.
Marjeta

Ko sem prebral vaše pismo, sem se spomnil nasveta, ki ga je pridigarjem dal neki ameriški škof: “Ne zanemarjate samskih.” Razložil je, da velikokrat v pridigah navajamo primere iz zakonskega in družinskega življenja, pozabljamo pa na samske. Moram priznati, da se to tudi meni včasih dogaja in sem zato to ‘nevarnost’ uvrstil med pridigarjeve ‘skušnjave’, ki sem jih pred leti opisal v posebnem članku. Toda to še ne pomeni, da Cerkev zanemarja samske ljudi, čeprav imate nekateri samski tak občutek. Evangelij je namenjen vsem ljudem, tudi samski niso izjema. Veselo oznanilo Jezusa Kristusa ne izključuje nikogar. Tudi njegova ljubezen ne. Če v župnijah ni posebnih skupin za samske, se ti lahko vključijo v molitvene, svetopisemske, misijonske, dobrodelne in druge skupine. Samskost je lahko celo spodbuda za sodelovanje v njih. A več o tem ob koncu pisma. Kolikor vem so tudi v okviru župnijskih ali dekanijskih ljudskih misijonov posebna srečanja (govori) za samske. Tudi v nekaterih večjih krajih so taka srečanja. Razumem vašo željo, da bi bilo tega več. Morda bo vaše pismo spodbudilo odgovorne v Cerkvi, da bi za vas kaj več naredili. Kolikor vem, tudi na tem področju pripravljajo nekaj pobud. Tudi samski sami bi morali nekaj narediti. Pravite, da so “vse skupine za samske propadle” in da je na “srečanjih za samske vse mrtvo, ni nobenih spodbud”. Potrudite se, da bi vztrajali in na srečanjih dejavno sodelovali ter jih naredili privlačna za druge. Nikakor pa ne more biti razočaranje nad enim duhovnikom vzrok, da bi opustili obisk maše.
Iz pisma ni razvidno, ali ste samski in še iščete bodočega moža, ali je samskost vaša dokončna življenjska izbira. Če še iščete partnerja, vam svetujem nekaj možnosti. Med njimi je tudi katStik. Pravite, da niste najbolj zadovoljni z njim, mnogi pa imajo dobre izkušnje. Organizirajo marsikaj: od počitnic za različne starostne skupine, duhovne vikende in romanja … Včasih so voditelji duhovniki, včasih pride pobuda iz vrst samskih in gredo na kakšen izlet ali pohod … Na njihovi spletni strani so naštete vse pobude. (https://www.katstik.si/)
Tudi v Ljubljani obstaja skupina, kjer se zbirajo samski, ki želijo dobiti partnerja. Prav tako v Mariboru, kjer jo vodi p. Vinko Škafar. Pripravili so tudi nekaj srečanj v Celju pri Sv. Jožefu. Tudi še kje drugod so podobna srečanja (v Stični, v Ljubljani srečanja za mlajše odrasle – samske ali v paru – pripravlja s. Anja Kastelic) in še drugje. Predlagam da tisti, ki se za to problematiko zanimajo, pišejo na naslov pisem v Ognjišču (pisma@ognjisce.si) in jim bomo posredovali več informacij.
Ostaja še vprašanje samskih, ki ne iščejo zakonca. Morda je za te v Cerkvi res manj poskrbljeno. Prva stvar je, da ne razmišljamo samo o svoji stiski, “ne obtičimo v svojem brlogu” –, sicer postanemo zagrenjeni, ampak se z delom za druge osvobajamo ‘ujetosti’ v lasten problem. Kot sem že napisal obstaja nekaj pobud, prav tako jih tudi nekaj pripravljajo.
Ne drži, da verski tisk zanemarja samske. Za Ognjišče lahko rečem, da smo vsako leto kaj pisali o tem. Poleg več pisem, je bila leta 2018 samskost glavna tema v mladinski prilogi, pa njej posvečena kolumna, klepet z Robertom Friškovcem. Teme smo se lotili v pisanju o papeževi spodbudi Radost ljubezni. V zapisih o vstopanju v odnos med dekleti in fanti je opisana tudi samskost …
V zvezi s tem se lahko ‘pohvalim’, da je naša založba izdala knjigo So nekateri samski. Zanimivo, da je knjigo – samski je niste razgrabili – napisal p. Vital Vider, ki se celo življenje ukvarja s pastoralo zakoncev. Kristus ene kliče v zakon, druge, da hodijo za njim kot neporočeni. To ni novost. V zgodovini so prav neporočeni ljudje ogromno naredili za Cerkev. Nekateri so svojo neporočenost ‘posvetili’ tako, da so se dali v službo Cerkvi in človeštvu ter naredili ogromno dobrega. Mnogi to delajo še danes. Človekova uresničitev ni v tem, da si poročen ali ne, marveč da delaš dobro soljudem. Dobro pa lahko naredi tako poročen kot samski.

B. Rustja, Pismo meseca, v Ognjišče 10 (2019), 6-7.