Treba je obuditi dobroto, ki je v človeku

Ko sem pred leti na Radio Ognjišče spremljal pogovor z misijonarjem Danilom Lisjakom, ki je že veliko let deluje kot misijonar v afriški državi Ugandi, sem ga z zanimanjem poslušal. Šestdesetletni primorski rojak je s presenetljivo osrečujočim žarom in zadovoljstvom govoril o svojem poslanstvu med revnimi ljudmi. Pripovedoval je o nemajhnih težavah, ki pestijo ljudi na črni celini, pa tudi o razveseljivih uspehih. Občudovanja vredna je moč in volja za razdajanjem ubogim ljudem pod žgočim soncem, ob pomanjkanju vode in hrane in tudi ob nevarnostih.

Naučil se je tudi njihovega nelahkega jezika, da se jim je čim bolj približal in jim v tem jeziku tudi mašuje. Povedal je tudi zanimivost, da ti revni ljudje sploh ne poznajo besed 'biti' in tudi ne 'imeti', kar kaže na bistvo največje skromnosti, preprostosti, poštenosti in svobode. Med nami, v veliko bogatejšem svetu, pa je prenekaterim ljudem najpomembnejše le 'imeti'.

Ob njegovem pripovedovanju sem se spomnil, kako sem v mladih letih razmišljal, kaj človeka v življenju najbolj osrečuje? Primerjal se zadovoljno družinsko življenje, pa bleščečo poklicno kariero, uspeh v politiki, spoštovano znanstveno delo, tudi življenje nekaterih premožnih ljudi, ki imajo vsega, kar si želijo, na pretek. Ob vsem tem sem premišljeval in ugotovil, da v ničemer ni dolgotrajne in popolne sreče ter zadovoljstva. Prav povsod se prej ali slej pojavijo težave, ki skalijo ali izničijo trenutno srečo. Nekako sem prišel do spoznanja, da je duhovništvo, še bolj pa misijonarstvo še najbolj osrečujoč poklic. Menim, da zato, ker ravno misijonar pomaga, podpira, rešuje množico ubogih, pomoči potrebnih in neukih ljudi. Prav v tem je veliko notranje zadoščenje in sreča. Misijonar, hodeč po Jezusovih stopinjah, prinaša veselo oznanilo, je ljudem v mnogotero pomoč in oporo. Zato je tudi deležen obilnega Božjega blagoslova.

Misijonarjeva pot je težka, toda zelo osrečujoča. Občutek, da storimo nekaj dobrega in koristnega človeku v potrebi in stiski, je čudovit. To pove tudi rek: "Lepše je dajati, kot prejemati." Marsikdo tega še ni občutil. Treba je obuditi dobroto, ki je v človeku. Kot testo potrebuje kvas in sol, da postane rahel okusen kruh, tako človek potrebuje spodbudo. Prizadevanje za dobro plemeniti in prinaša napredek in blaginjo trpečim, katerih vesel nasmeh in hvaležnost v očeh sta dragoceno plačilo.

Darežljivo odprimo dlan in, čeprav z majhnim darom pomagajmo misijonarjem v njihovih plemenitih prizadevanjih za mir in dobro, za izboljšanje življenjskih in zdravstvenih razmer, za izobraževanje in prinašanje veselega oznanila najrevnejšim. Jezus naj blagoslavlja in varuje njihovo plemenito in sveto poslanstvo.

David

Oktober je misijonski mesec, obhajamo misijonsko nedeljo. Tvoje razmišljanje o misijonih nam je zato prav prišlo. Kar je napisano in doživeto s strani enega naših bralcev, je tudi bolj prepričljivo. V spremnem pismu praviš, da ga posvečuješ misijonarjem: »Ernestu Saksidi, Pedru Opeki, Danilu Lisjaku, ter mnogim drugim in misijonarjem po svetu«. Vem, da misliš tudi na slovenske misijonarke, ki jih je več kot slovenskih misijonarjev. Med misijonarji je svetovno znani Ernest Saksida, ki je zgradil celo mesto za otroke in mladino, in je lani umrl. Danila Lesjaka, si ti predstavil, Pedro Opeka pa ne potrebuje predstavitve. Slovenija ima okrog 100 misijonarjev in misijonark. Veliko za tako majhen narod. To nam je v ponos in posebno to, da po večini skrbimo za naše misijonarje sami, da lahko učinkovito opravljajo svoje delo. Tudi Ognjišče se trudi, da misijonarje podpira. Reviji vsako leto priložimo položnico za darove z naslovom: 'Srce za Afriko'. Radio Ognjišče pa s svoje strani spodbuja poslušalce, da podprejo delo misijonarjev. Tudi to tvoje pismo je sad tega sodelovanja. In veseli smo, da je tako. Mnogo šol, bolnišnic, vodnjakov, cest ... se je zgradilo z vašo pomočjo. Vi ne morete iti v Afriko ali kam drugam v misijone razen nekateri študentje medicinske stroke, ki gredo med počitnicami pomagat našim misijonarjem. Lahko pa pomagate s svojimi darovi. Nabirke misijonske nedelje po vsem sveto imajo ta namen: pomagati misijonom. Vendar ta nabirka za misijonsko nedeljo gre v Rim, da papeške ustanove pomagajo misijonarjem vsega sveta, Zlasti tistim, ki nimajo 'zaledja', kot ga imajo naši misijonarji.

Zadnje čase vse bolj pogostoma slišimo o misijonarjih in misijonarkah, ki so bili umorjeni zaradi svojega oznanjevanja in dobrodelnega delovanja. Pred nekaj dnevi so bile umorjene tri Italijanske misijonarke v Burundiju. Preganjanje kristjanov v Iraku, Siriji, Indiji ... se stopnjuje. Ob takih žrtvah, ki jih prestajajo misijonarji in misijonarke in seveda kristjani v misijonskih krajih na sploh, se moramo vključiti v verigo, ki bo reševala tre uboge narode. Obenem pa moramo pomisliti kaj vse so pripravljeni žrtvovati za svojo vero misijonarji in misijonarke in misijonski narodi, in se vprašati, kaj pa mi? Morda se nam ne ljubi niti ob nedeljah iti k maši.

To, kar je v svojem pismo povedal David, naj nam služi kot premišljevanje v tem misijonskem mesecu. Kje iščemo srečo v svojem življenju? V tem, da izkoristimo vsako priložnost za zabavo. Da skušamo čim več uživati v hrani, pijači, spolnosti? S tem, da se postavljamo nad druge in se imamo za najboljše? Če storiš kaj dobrega, že misliš, da ti morajo drugi povrniti. Ne pomisliš pa, da boš s takim sebičnim življenjem zagrenil življenje mnogim, zlasti svojim domačim.

Mnogi ste v teh časih krize občutili ali občutite, kako negotovi so vsi tisti cilji, ki ste jih mislili doseči. Kako doseči prave vrednote, ki ne propadejo? Storiti čim več dobrega. Tega ti ne more nihče vzeti in to te tudi najbolj osreči, kot ugotavlja David. Poskusi tudi ti!

oče urednik Franc Bole