Nisem mogla biti samo kristjanka tradicije ...

Velikokrat sem že nameravala napisati pismo na temo, ki jo je načela Martina v Pismu meseca v septembrski številki Ognjišča (On je iz strogo neverne družine, našo družino pa vera združuje in bogati), pa sem vedno odložila; sedaj pa me je prav to pismo spodbudilo k pisanju.

Kot mladenki mi je bilo priporočeno, naj bo moj izvoljenec "pošten, veren, delaven." Tedaj se o teh merilih sploh nisem spraševala, bila so mi nekako samoumevna. V jeziku tistega časa bi lahko rekla, da je moj mož tudi vse tri pogoje izpolnjeval. Danes so drugačni časi. Kar veliko je zakonov, kjer je cerkvena poroka samo z ene strani ali poroka med dvema, ki pripadata različnim veroizpovedim. Glede na svoje izkušnje mislim, da je tudi v teh stvareh teorija eno, vsakdanjem življenje pa je verjetno kar težko.

Torej, moj mož je imel ob najini poroki vse zakramente, imel se je za kristjana (in se še ima), jaz pa sem bila ena tistih 'srečnic', ki sem 'srečala' Boga ne samo v tradicionalnih pogledih domače župnije. Pravzaprav bi ne mogla biti samo kristjanka tradicije – ali sem takrat morala "odriniti na globoko", ali pa bi Cerkvi obrnila hrbet. In tudi danes me še vedno "žeja po živem Bogu" in ga iščem ...

V družini smo prakticirali versko življenje v tem smislu, da smo šli ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, otroci so hodili k verouku... Vendar – mož je marsikdaj mimogrede navrgel "ali je tega treba", "ali že spet", "predolga maša", pa ob šmarnicah: "vsak dan?"... Ko sem šla med tednom k maši, "že spet", "zakaj pa danes", pa raznorazni vzdihi o prezahtevnosti našega župnika v zvezi z veroukom, v zvezi z našim verskim življenjem ... Da ne govorim o tem, da je za mojega moža tisto 'malo več' že fanatizem ...

In vse to otroci slišijo in srkajo vase ... In danes se sprašujem, s čim smo polnili naše otroke? Z mračnim pogledom na svet, z brezizhodnostjo današnje družbe; koliko vere so lahko začutili v meni, v naši družini?

In je bolečina, ko vidiš pare, kjer oba živita svojo vero in po njima cela družina. Pri nas pa tega ni in sem sama, ko iščem nekaj več, in ko se o tem ne morem pogovarjati s svojim možem, ker on na to uho 'ne sliši' oz. je za okopi, kjer je varen v svoji mlačnosti.

Skratka, jaz bi mladim položila na srce, naj dobro premislijo tudi o verski – duhovni dimenziji svojega izbranca – izbranke, ker se bodo s tem stalno soočali v vsakdanjem življenju in jih bo to lahko zelo bogatilo ali pa tudi zelo žalostilo in vleklo nazaj. Pomembna je tudi družba, v kateri se gibljejo (verujoča ali neverujoča), ker bodo verjetno tam našli svojega izvoljenca – izvoljenko.

Ko je toliko 'mešanih' zakonov ali pa zakonov, kot je moj, se tolažim s tem, "da Bog ve, kaj dela". Morda pa je naloga vernega zakonca prav ta, da je 'kamen spotike' za drugega, vprašaj, klicaj, da je vendarle prisiljen soočati se tudi z vprašanji svoje globlje verske opredelitve.

Jana

pismo meseca 11-2014Družina je zibelka in trdnjava vere. Res pa je, da je družina danes v hudi krizi. Če pogledamo okrog sebe, se zavemo te resničnosti. Koliko razbitih zakonov, družinskih sporov in ločitev. Otroci pa so glavne žrtve te krize. Cerkev se tega globoko zaveda, kar vedno znova poudarja tudi papež Frančišek. Od 5. do 19. oktobra je v Rimu potekala izredna škofovska sinoda, posvečena pastorali družine po Božjem načrtu. O tem bomo v Ognjišču še pisali.

Ti si nazorno opisala, kakšno je dejansko življenje v družini, v tvoji in v neštetih drugih. Z izgovorom, da nimamo časa, da nam služba ali delo v podjetju, na kmetiji ... vzame ves čas, najprej opustimo mašo, molitev, pobožnosti in versko vzgojo otrok, poglabljanje lastne vere. Nihče ne zanika, da so časi drugačni. Danes se nam zdi, da moramo pogledati dnevnik, kakšno nadaljevanko, film ali izobraževalno oddajo. Tega včasih ni bilo in je bil čas tudi za rožni venec, skupno družinsko molitev in pogovor. K temu se pridruži še prepričanje, da je vse predolgo, maša, pridige, šmarnice ..., kot si nazorno naštela. Nič več ne razumemo, da obstajajo stvari, ki so važne, nekatere zelo važne, druge pa so manj pomembne in jih brez škode preskočimo.

Sama si doživela izbiro: ali biti kristjan iz tradicije, kar pa v današnjih okoliščinah ni mogoče več vzdržati na 'dolgi tek', ali "Cerkvi obrniti hrbet". Prevladala je želja "odrini na globoko", "čutila si žejo po živem Bogu", ki ga še iščeš. Vsak človek se v odraščanju znajde pred to izbiro. Nekateri na bolj jasen, trd način. Drugi morda bolj podzavestno in megleno. Toda v življenju se moraš prej ali slej odločiti, po kateri poti boš šel. Po široki poti, ki jo večina izbere, ali po ozki poti, ki v zvestobi svoji vesti pelje k Bogu in bližnjemu, čeprav je hrapava in polna kamenja, ob katerem se lahko spotakneš. Jezus sam je o tem govoril (prim. Mt 7,13-14). Ne brez razloga. Hotel nam je povedati, da ga brez žrtve, odločnosti, močne volje ne moremo najti. Toda če stopimo na to strmo in naporno pot, postanemo kot planinci, ki se počasi vzpenjajo v hribe in z vsakim korakom odkrivajo nove lepote. Obzorje se jim vedno bolj širi in to poplača ves napor, ki so ga prestali.

S tem, kar sem povedal, najbrž ne bom veliko olajšal tvoje stiske, ko poslušaš od moža vse tiste pripombe, in ima vse, "kar je malo več", za fanatizem. Morala boš potrpeti z njegovo ozko duhovno mentaliteto, ker ga najbrž ne boš 'spreobrnila'. Zato je na mestu tvoja pripomba dekletom, naj poiščejo fanta, ki bo na njihovi duhovni 'valovni dolžini'. Življenje v dvoje je med tistimi, ki se tudi duhovno razumejo, mnogo bolj osrečujoče.

Nekaj pa bi še rad povedal, da se ne bo zdelo, da sem med tistimi, ki samo hvalijo 'stare čase'. Bolj redko se zavemo, kaj vse nam je prinesel moderni čas. Ne bom omenjal gospodinjskih strojev, ki so osvobodili ženske 'vsakdanje tlake'. Mislim bolj na duhovne vrednote. Kaj vse lahko danes 'preberemo', ne toliko v revijah, ampak tudi v knjigah na vseh področjih. Če se omejim samo na duhovno literaturo. Koliko založb imamo, ki nam vsako leto ponudijo po deset, dvajset ali celo več novih naslovov. Zadrega je samo v izbiri. Knjiga je še vedno najboljši vir izobrazbe, duhovna obogatitev in še razmeroma poceni je. Samo čas si moramo vzeti. Ukrasti ga moramo televiziji, internetu, morda tudi CD ali novim nosilcem zvoka. Ne pa pogovorom v družini, ki so najbolj dragocenih od vseh. Take možnosti uporabe časa še ni imela nobena zgodovinska doba. Tudi za to bomo morali dajati odgovor ljubemu Bogu. Ne bo prav lahko!

oče urednik Franc Bole

Zajemi vsak dan

Pesem vesela naj Gospoda slavi, aleluja! Z nami zapojte pesem radostno vsi, aleluja!

(France Gačnik)
Petek, 22. November 2024
Na vrh