Ob božiču razmišljam o današnjih družinah

Na božič se vsako leto spominjamo Jezusovega rojstva. Zame osebno je to najlepši krščanski praznik. Opominja nas, da razmišljamo o družini, da se posvetimo drug drugemu ... Stara sem 21 let. Sama nisem odraščala v urejeni družini, saj je bil prisoten alkohol. Spominjam se vseh prepirov in vseh neprespanih oči. Starša se nikoli nista razumela, jaz pa sem v letih odraščanja spoznala, da si sama želim ustvariti ljubečo družino, družino, ki bi bila povezana in kjer bi se razumeli. V preteklosti sem imela kar nekaj zvez, ki so se zame končale zelo boleče. Prisotno je bilo varanje, laži, pomembna pa le spolnost.

Pred letom dni in pol pa sem spoznala fanta, s katerim se odlično razumeva, imava skupne cilje, enake poglede na družino ... Vendar se problem pojavlja pri meni. Zaradi preteklih zvez sem izgubila zaupanje v fanta. Vem, da me ljubi in vem, da si želi ostati z mano v prihodnosti, pa vendar me včasih zbode vprašanje: Kaj pa, če ... ? Rada bi se znebila občutka nezaupanja, rada bi fantu pokazala, da mu zaupam, vendar včasih ne gre. V najini zvezi manjka le moje zaupanje do njega.

Ko danes gledam mlade pare, oziroma družine, ki se poročijo, pa se ločijo ob vsaki najmanjši težavi, se vprašam: bodo na svetu sploh še srečne družine? Bodo otroci v prihodnosti še imeli oba starša ali pa le enega?

Upam, da bom s tem pismom in vašim odgovorom pomagala še kakšnemu mlademu paru, ki razmišlja podobno kot jaz.

Eva

Prav je, da si pravočasno postavljaš taka 'resna' vprašanja. Iz izkušanj, svojih in tujih, se učimo pravilnega ravnanja. Žal je res, kar si zapisala: danes je pri večini fantov "prisotno varanje, laži, pomembna je le spolnost". Če jim to uspe, se hvalijo pred drugimi o svojih 'osvajanjih' in še napihujejo svoje 'uspehe'. Vendar ko gre zares, za izbiro in končno odločitev, se ne bodo odločili za tiste, pri katerih so z lahkoto 'uspeli'. Iskali so bodo 'resno' dekle, razen če so zaljubljeni in ne 'vidijo' drugih deklet. Zaljubljenost pa tudi ne traja večno in na koncu so morda še bolj razočarani nad svojim izborom.

Božič je gotovo primeren čas za to razmišljanje. Sveta družina je vzor za vsako družino. Prisotna je ljubezen, ki ni zaljubljenost, pač pa prava ljubezen, ki premaga vse ovire, Ljubezen, ki ni bila samo človeška, pač pa tudi božja. Vse težave, ki jih doživljata od trenutka, ko sv. Jožef razmišlja, da bi Marijo pustil, ker si ne zna razlagati njene nosečnosti, do spoznanja, za kakšno nalogo je izbran, da bo varuh Jezusa in Marije. Sedaj mu nobena stvar ni več težka, niti to, da ga ne sprejmejo v Betlehemu pod streho in nima Mariji in Jožefu ponuditi kaj boljšega kot mrzel hlev in trde jasli. Tudi to sprejme, ker ve, da mora čuvati svoji najbolj sveti bitji na svetu. Odrešenika in njegovo mater. Ko bi bilo v naših družinah le kanček te pripravljenosti dati vse za družino, koliko bi bilo veselja in vdanosti v prenašanju z ljubeznijo vsakega trpljenja in napora.

Takoj se srečamo z tvojim problemom: Zaupati ali ne zaupati. Sv. Jožef se je prvi soočil s tem problemom. Zaupati Mariji ali ne zaupati. Odločil se je za nezaupanje in, kot pravi evangelij, jo je hotel skrivaj odsloviti. Marija se je odločila za zaupanje in ni razlagala sv. Jožefu, kaj se je zgodilo. Zaupala je Bogu, da bo on uredil to zagato. Ona je pristala na zaupanje: »Zgodi se mi po tvoji besedi,« je rekla angelu. Bog bo poskrbel, kar je potrebno za rešitev njene in Jožefove stiske. In tako je bilo. Tudi Jožefovo začetno nezaupanje postane po spoznanju božjega načrta v sanjah zaupanje. Brezpogojno in dokončno zaupanje. Nič več ne sprašuje, nič več ne dvomi. Enostavno zaupa Bogu. Ne bo lahko, bežati bo moral z Jezusom in Marijo v Egipt, kako nerazumljiv ukaz! Mar ne bi mogel Bog poslati k temu blaznežu Herodu eno kap? Ne, bežati mora in postati nekaj časa begunec v tuji deželi. Koliko zaupanja je bilo tu potrebno. Jožef ga premore, Marija tudi. Koliko razočaranj je že doživel sv. Jožef in še vedno zaupa v Boga, ker ga ta ne more razočarati Tudi ti boš morala to zaupanje najti. Ni lahko, če računamo na svoje moči, če pa Bog da svojo milost, je vse drugače.

Papež Frančišek se zaveda, kako važna je družina. Zato je napovedal in začel sinodo o družini. Cerkev naj bi poglobljeno razpravljala o družini. Družina je globoko ranjena zaradi poganskega načina razmišljanja, načina življenja, ki danes vlada v svetu. To bo treba spremeniti in sicer čim prej. Naloga novih, mladih družin je, da to storijo.

K sreči imamo tudi močna gibanja, ki se zavedajo, da je treba družini vrniti zaupanje, vlogo prenoviteljice mišljenja, razmišljanja in obnašanja. Ustvariti bo treba, kot si zapisala: "ljubečo družino, družino, ki bi bila povezana in kjer bi se razumeli", da se nam ne bo treba spraševati: »Bodo na svetu še sploh srečne družine?«

Če hočemo ustvariti take družine, pa je potrebno uporabljati vse, kar nam daje Bog na razpolago. Včasih teh sredstev skoraj ni bilo, danes pa so v obilju. Poglejmo samo na verski tisk. Ne moremo se pritoževati, da ga je malo. Vedno manj je tistih, ki ga vzamejo v roke, si vzamejo čas, da ga berejo. Naklade tudi verskih časopisov, knjig, padajo. Če bi pogledali, kaj vse je od tiska v naših družinah, bi se prijeli za glavo. Pred leti je neki župnik naredil ta poskus, rekel je otrokom in mladincem pri verouku, naj napišejo kakšne časopise imajo doma. Ni mogel verjeti svojim očem, kaj vse so napisali. Ne samo 'rumeni tisk' tudi prava pornografija, ki jo očitno starši niso dobro skrili, je bila na teh seznamih. Verskega pa je bilo razmeroma malo. Bi lahko tudi vi doma naredili tak poskus, sami boste presenečeni. Tudi Ognjišče bo moralo v letu 2015 za tisoč ali dva znižati svojo naklado. To se nam dogaja že vsa leta po osamosvojitvi, po svobodi, od kater smo si obetali zlato dobo našega tiska. Čeprav smo časopis z najvišjo naklado na verskem področju, nam ni prijetno, ko se za vsebino, obseg in dostopnostjo Ognjišča veliko trudimo.

Vendar ne bomo dajali zgleda nezaupanja. Prepričani smo, da se bo kriza umirila in da bodo naši bralci lahko zopet brez velikih žrtev kupovali, kar jim bo pomagalo rasti v veri in zaupanju v Boga. Marsikatera družina si danes ne more privoščiti več verskega tiska, ker so v stiski, brezposelni, prisiljeni, da se omejujejo na tisto, kar je najbolj nujno za življenje. Naj bo vključeno tudi versko življenje.

oče urednik Franc Bole