"Deset božjih zapovedi se premalo razlaga in upošteva"

Najprej bi revijo Ognjišče pohvalila. V današnji množici časopisov je res dobra in potrebna. Hvala vsem, ki pri njej sodelujete, in Bog daj, da bi tako delali še naprej.

Vera je temelj mojega življenja, moj največji zaklad na tem svetu, in živim jo z velikim veseljem. Rada bi jo posredovala tudi drugim. Po svojih močeh se trudim za to, vem pa, da premalo. Sem pač laik, nevedna preprosta ženska. Imam več časa, ker živim sama. Mnogo molim, berem in hodim v cerkev kadar morem. Veliko se tudi pogovarjamo s prijatelji, največ o verskih stvareh, in si posredujemo izkušnje, se spodbujamo in si pomagamo.
Te dni sem dobila od prijateljev gradivo o življenjski spovedi na podlagi desetih božjih zapovedih. Saj jih poznamo od otroštva, vendar menim, da se o njih premalo piše, govori, predvsem pa ne upošteva dovolj! Kaj vse se da pri vsaki povedati! Kaj vse se danes veruje namesto v edinega pravega Boga. Vem, da mnogo ljudi malo ali nič ne ve o raznih okultnih praksah (joga, horoskopi, bioenergija, numerologija, klicanje duhov, vedeževanje in še in še). Mnogi se pri iskanju sreče zatekajo k nepravim ljudem. Tudi sama sem, zaradi nevednosti, doživela drago, zelo poniževalno in seveda popolnoma nekoristno izkušnjo. Tu je na delu zelo premeteni hudi duh, ki človeku nastavlja vse mogoče in vabljive pasti. On je oče laži in vedno hoče samo slabo, čeprav je embalaža zelo lepa in privlačna. Pa koliko je preklinjanja Boga in Marije. Menim, da tega ne smemo dopustiti.
Pri tretji zapovedi: "Spoštuj Gospodov dan", me naravnost boli, ko vidim, kako malo je otrok, birmancev, mladine ob nedeljah pri sveti maši (med počitnicami skoraj nič). K svetemu obhajilu pa pristopajo vsi, kot da je vse lepo in prav. Nikogar nočem obsojati, vendar nas katekizem uči, da če eno mašo po malomarnosti opustiš, ne smeš k obhajilu brez spovedi. Bolezen je druga stvar. Ali ti mladi ljudje in tudi starejši to vedo in opravijo pravilno spoved, da se obtožijo velikega greha? Mislim, da jih bi morali bolj spodbujati – ljubeznivo in spoštljivo. Pa tudi nedeljsko vele-kupovanje po trgovinah in marketih ni primerno. Kako zelo smo odgovorni za vse – za sebe in za druge.
Neki duhovnik je pred nedavnim rekel pri sveti maši: »Ali poznate Katekizem katoliške Cerkve - Kompedij?« Tudi jaz sem med tistimi, ki ga v celoti še nisem predelala, a ga moram. Saj razlaga osnove naše vere. Zelo cenim duhovnike, škofe in druge oznanjevalce vere, mislim pa, da bi bilo prav, da bi Katekizem katoliške cerkve in deset božjih zapovedi večkrat razlagali, saj so nam dane za srečo že tu na zemlji in zlasti v večnosti.
Lea

Včasih mi kdo reče: »Kaj bi hodil k spovedi, saj nimam nobenih grehov!« Ti si naštela komaj polovico desetih božjih zapovedi in mislim, da bi se moral tisti, ki pravi, da nima nobenih grehov, zamisliti, ali je to res. Načela si veliko problemov, ki bi jih težko obdelali v enem odgovoru na pismo. Lotimo se vsaj nekaterih. Živiš med ljudmi, se z njimi pogovarjaš in odkrivaš veliko problemov, ki jih morda mi duhovniki ne zaznamo dovolj. Iz svoje izkušnje praviš, da bi morali večkrat razlagati deset božjih zapovedi. V Katekizmu katoliške Cerkve so lepo razložene, tam pa so obdelane tudi resnice in zapovedi naše vere. Slovenski prevod katekizma (804 strani) je prvič izšel leta 1993. Ti navajaš skrajšano izdajo ali Kompendij, ki ima 244 strani. Ilustrirani katekizem za mlade Youcat je izšel leta 2011 in ima 302 strani. Navajam vse tri katekizme; zadnji je najbolj praktičen in tudi privlačen, zlasti za mlade (prevod iz nemščine – izdala Slomškova založba - Ognjišče, 17,90 €), prva dva sta bolj 'resna', namenjena iskalcem.

Iz tvojih vprašanj v pismu, bi se dotaknil problema tretje zapovedi "spoštuj Gospodov dan". Pišeš, "naravnost boli in teži me, ko vidim, kako malo je otrok, birmancev, mladine v nedeljo pri sveti maši". Osnovni problem je v tem, da starši ne gredo k nedeljski maši, kako naj potem zahtevajo, da gredo njihovi otroci in mladi? V živih župnijah se morda nekaj naredi s tem, da mlade 'zaposlijo'. Prvo je, da so strežniki (ministranti) pri maši. Je pa še marsikaj, kar bi zaposlilo mlade. Nekatere župnije imajo zelo žive 'organizacije' na primer skavte, pomočnike pri pripravi za prvo obhajilo, animatorje za birmo, pevski zbor, delo pri karitas, obiskujejo bolnike, starejše, osamljene ... Za vse to delo mora biti nekdo odgovoren, duhovnik vsega ne zmore. Pridobiti mora odrasle in jih vključiti v to delo. Ni lahko, se pa splača potruditi. Pomembno je tudi to, da se laiki med seboj pogovorite o svoji župniji, o njenih problemih, kako vplivati na svojo okolico ...
Za pogosto obhajilo smo lahko samo veseli, da so ljudje opustili navado iti k obhajilu za božič in veliko noč. Večina vernikov, ki hodijo redno k maši ima vse pogoje, da gredo tudi k obhajilu. Moti te, ker niso bili prejšnjo ali še kakšno drugo nedeljo pri maši. Res je, Cerkev nas obvezuje, da smo ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri sveti maši. Vendar je to cerkvena zapoved, ki nas veže ob normalnih okoliščinah. Če starši otroke prejšnjo nedeljo niso poslali k maši, ali so šli z njimi kam na obisk, ali so bile kakšne drugačne ovire, ni on kriv. Ni veljavna enačba: "ena nedelja brez maše, en smrtni greh". Morda takrat na to, ali sme iti k obhajilu, ni niti pomislil. Za odrasle je odgovornost večja, pa tudi tu bi se lahko reklo, da vsak izostanek od maše še ni smrtni greh. Priznam, da imam rajši dolgo vrsto vernikov pri obhajilu, kot da bi imel take, ki si grizejo dušo, ker ne vedo, ali bi šli ali ne. Pa Jezusu je verjetno tudi bolj všeč tako. To velja, če je to izjema in ne stalna navada iz nemarnosti.

Strinjam pa se s tvojimi pripombami glede nakupovalnih središč ob nedeljah. Nekateri se norčujejo, češ: "včasih smo hodili v cerkev k maši, danes pa hodimo v trgovske centre, to so danes moderne katedrale". Tudi če bi bilo to res, bi bila to zelo žalostna zamenjava. Prodati vero za en nakupovalni voziček! In ko boš priklenjen v svojo sobo in ne boš mogel več iti v maksi market? Prej ali slej pride tudi do tega. In če ti ob nedeljah ne greš obiskat svoje mame ali stare mame, očeta, kdo bo prišel k tebi? Župnijsko občestvo ni samo nekaj lepih spominov, je trdna vera v večno življenje, večno radost. Živa župnija ne pusti svojih ostarelih osamljenih. Tudi to je 'maša', občestvo verujočih. Papež Frančišek to znova in znova poudarja.

Še marsikaj bi morali povedati ob božjih zapovedih, kar si ti začela, pa sem jaz opustil, ker bi ne bilo dovolj prostora. Letošnjo jesen bo v Rimu sinoda o družini, Bog daj, da bi vedno bolj razumeli vlogo družine pri vzgoji v veri.

urednik oče Franc Bole