Prijetno se počutim kot del vašega uspeha

Spoštovani ustvarjalci revije Ognjišče. Z veseljem spremljam vaše in naše praznovanje 50 - letnice priljubljene revije, s katero sem tudi jaz na več načinov kar najtesneje povezana. Želela sem se kdaj oglasiti v kakšno pogovorno oddajo v zadnjem času na Radio Ognjišče, povezano z jubilejem, pa mi kar ne 'rata' priti zraven. Sklenila sem, da vam kar v pisani besedi povem kaj lepega.

Revija je stara ravno toliko, da sem takrat, ko se je pojavila, nujno rabila nekaj takega za mlade, saj sem zelo rada brala, pa skoraj ni bilo kaj primernega. Spomnim se, da sem skrivaj kupovala kdaj pa kdaj Anteno, pa mi jo je mama takoj vrgla v peč, če jo je le našla. Bila je globoko verna in vse tisto, kar je bilo v Anteni, se ji je zdelo grozno pregrešno branje za mlado deklico, pa tudi meni ni bilo najbolj pri srcu, le iskala sem nekaj zase.

Bila pa sem v tistem času že raznašalka Družine v naši vasi in v njej, mislim, da sem brala o Farnem Ognjišču, ki da na Primorskem izhaja za mlade in da zbirajo naročnike, da je prostor vseslovenski. Prosila sem župnika, da mi ga je od nekod prinesel in mi je bilo zelo všeč. Navdušena sem bila in v želji, da bi list čim prej prišel tudi k nam, sem kar na svojo roko šla v akcijo. Nesla sem ga s seboj, bilo je olivno zelene barve, nosi datum marec 1966, štev. 3, letnik II. Do tega sem se težko dokopala, kazala sem ga naročnikom Družine in ga hvalila. Nekateri so že vedeli zanj, v glavne pa ne in mnogi so se naročili nanj. In predno so uradno začeli zbiranje naročnikov, sem jaz imela že dolg spisek in sem ga samo predložila. Tako je ostalo do danes, petdeset let po tem. Imam še vse izvode lepo vpete v vaše ovitke in zložene po letnikih. In tudi kar lepo število naročnikov, ki jim ga vsak mesec prinesem na dom. Res pa je, da sem se skupaj z Ognjiščem postarala, kot tudi mnogi takratni ustvarjalci in ne vem, kako deleč bom to zmogla. Res pa je, da je tudi s to dostavo danes drugače, povsod se vse dobi. Ko ga ponudim, se nekateri izgovarjajo, da ga kupujejo po trgovinah, kioskih, da dobivajo po pošti itd. Nekaj je res, nekaj pa so samo izgovori, ker se jim zdi preveč dati vso naročnino naenkrat.

Kakorkoli že, vesela sem svoje zgodbe in se prijetno počutim kot del vašega uspeha in hotela sem to deliti z vami. Čeprav mi sedaj manjka prostora v omarah. Ko smo našo hišo 'razdelili na pol' s hčerkino družino in sem morala kar nekaj stvari, ki sem jih 'zbrala' in spravljala, odstraniti, Ognjišče ohranjam, v upanju, da je to 'seme' za bodoče rodove še tudi takrat, ko ne bom imela več vpliva. Bog daj!

Upam, da vas nisem preveč dolgočasila z pisanjem in zgodbo vaše zveste raznašalke, kako naj rečem, kratkih ali dolgih petdeset let.

Marinka

Največje zadoščenje za nas duhovnike in za zavedne kristjane je to, da lahko naredimo čim več dobrega, zlasti na duhovnem področju. Vse drugo bo prej ali slej minilo, ostane le ljubezen do Boga in do bližnjega. Taka zgodba, kot je tvoja nam je potrditev, da naše delo ni bilo neuspešno. Odkrila si nam, kako pisana beseda lahko postane trdna opora za naša dobra dela. Takih 'raznašalk' božje besede, božje ljubezni, potrebujemo tudi danes in veseli smo, da smo jih imeli vseh teh petdeset let naše 'zgodovine' in da jih imamo tudi danes. Brez vas, 'raznašalk' Ognjišča, bi naše delo bilo mnogo manj uspešno. Ne mislim samo na tiste 'raznašalke', ki po naših župnijah dobesedno prinesejo Ognjišče na domove, ampak tudi tiste 'raznašalke', ki prispevate, da je Ognjišče prisotno v vaši družini, vašem domu, vašem okolju. Končno tudi vse 'raznašalke', ki vzamete Ognjišče za svoje priljubljeno branje, duhovno hrano, ki vam daje moč, da koristno uporabite svoje življenje, svoje sposobnosti, svoje molitve in žrtve.

Res je, danes je mnogo manj volje, potrpežljivosti, časa, da bi koristno uporabili sredstva, ki so nam na razpolago za bogatitev svoje duše, svoje notranjosti, svojega stika z Bogom, ki ga predstavlja pisana beseda. Lažje je gledati televizijo, izmišljene zgodbe filmov in nadaljevank. Ali to lahko napolni našo dušo? Tudi na televiziji bi lahko izbirali duhovno hrano, pa je mnogi ne. Na razpolago imamo toliko sredstev, pa jih premalo uporabljamo. To velja tudi za pisano besedo, knjige, radio ... Vzrok, da naklade verskih časopisov, knjig, padajo je, da si ne vzamemo časa za versko poglabljanje. Tega seveda niso krivi starejši, ki so še navezani na to, česar so bili navajeni v mladosti, ampak predvsem mladi, ki jim je vsak duhovni napor odveč.

Tako pričevanje, kot je tvoje, je lahko tudi spodbuda mladim, da spoznajo, kaj vse se da narediti. Omenjaš revijo Anteno, mama je imela prav, da jo je vrgla v peč. Veliko opisov in nasvetov je bilo v njej, ki so samo vzbujali spolnost, ki je bila škodljiva za tako deklico, kot si bila ti. Tudi danes je veliko 'slabega' čtiva, toliko, da ga niti več ne opazimo. Ampak za vsak strup je potreben protistrup. Tudi zato je pomemben 'dober' tisk. Mnogi starši tega ne razumejo in jim je škoda dati denar za naročnino dobrega tiska. Potem pa se čudijo, da njihovi mladi zaidejo na kriva pota, v praznino.

Napisala si, da imaš vsa Ognjišča 'vpeta' v ovitkih, da ti zmanjkuje prostora v omarah. V tvoji okolici so gotovo mladi, ki bi s koristjo brali 'stare' letnike. Ponudi kakšnemu mlademu, ki rad bere, en letnik ali dva. Ne preveč, da se ne ustraši. Karkoli boš dosegla s tako ponudbo, bo koristno. Tudi sama prelistaj kakšen letnik 'tvoje mladosti', boš oživila svoje spomine.

Ob našem jubileju bi radi, da bi Ognjišče še naprej pomagalo reševati probleme mladih in ne samo mladih. Bogu, vam bralcem in 'raznašalcem', smo hvaležni, da smo lahko v teh petdesetih letih 'nasitili' duše mnogih. Želimo si, da bi naše Ognjišče bilo 'iskano', kot je bilo nekoč. Pri tem nam samo vi lahko pomagate. Hvala!

oče urednik Franc Bole