“Nedeljska maša pri nas ni bila nikoli vprašanje”

Sem redna bralka in naročnica vaše revije Ognjišče. V njej se vedno najde veliko dobrih in pametnih napotkov. Pišem vam, ker imam tudi jaz vprašanje za vas. Sem mama štirih otrok. Dokler so bili otroci majhni, mi vzgoja in krščansko življenje v družini ni bilo težko. Vse je bilo tako gladko in spontano. Nedeljska maša pri nas ni bila nikoli vprašanje. Otroci so redno hodili k verouku, ministrirali, peli, brali pri maši. Skratka, bili so taki, kot si jih vsak želi. Potem pa je prvi otrok dosegel polnoletnost in počasi so se začele težave. Sin je začel hoditi ven, na lepše, kar razumem, da je pri mladih tudi potrebno. Samo kaj, ko vsa mladina hodi ven ob sobotah zvečer, ob nedeljah pa bi spali do kosila. Z možem sva enotna, da pri nas nedeljska maša je, in da dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili. Sin se je začel odločno upirati. Vstal je za k maši, potem pa šel nazaj spat. Gre k maši, ampak pri njej ne sodeluje, ne prejema zakramentov (spovedi, obhajila).
Sedaj bi mašo rada opustila tudi hčerka in se prepiramo še z njo. Nedeljska jutra niso več mirna in spokojna, kot so bila, temveč eno samo pogajanje in dogovarjanje, da gremo k maši. Sploh ne vem, kaj naj naredim. Mlajša dva otroka sta še osnovnošolca in gresta brez problema. Bojim se, da še onadva prenehata.
Če starejša dva otroka z možem siliva k maši, se prepiramo, če jih pa pustim, da bosta spala in lenarita, pa dajeta slab zgled mlajšima dvema.
Kaj naj ukrenem? Molim za zdravo pamet cele družine?
Hvala za vaše mnenje.
vaša zvesta bralka

Vem, da je takih zaskrbljenih mam in očetov danes zelo veliko in tvoje pismo nam bo razlog, da o tem spregovorimo. Ni ravno lahko dajati nasvete, ko imam malo podatkov. Ker pa sem bil skoraj deset let župnik na dveh precej velikih župnijah (Postojna in Bertoki), bom malo črpal iz izkušenj, ki sem si jih v tistih letih nabral. Vem pa, da se svet danes hitro spreminja in da so današnji časi popolnoma drugačni od tistih pred petdesetimi leti, zato se bom moral vživeti v vajino situacijo in se posluževati tujih izkustev kolegov in strokovne literature.
Moram vaju pohvaliti, da se tako zavzemata za versko življenje v vaši družini. Tudi to, da sta si enotna v svojih zahtevah glede verskega življenja. Močan razlog, ki ga imata na svoji strani in ki ga tudi navajaš, je to, da se mora nekdo, ki živi v družini, ravnati po zahtevah in željah tistega, ki mu daje streho: “pri nas nedeljska maša je, in dokler živijo pri nama, bodo k maši hodili”. Zdi pa se mi, da je to zadnji argument. To je navsezadnje le prisila. Pri vzgoji bi morale biti na prvem mestu vrednote. »Se imaš za kristjana? Potem živi kot kristjan.« Lahko navedeta vajino obnašanje, vajin zgled. »Midva v veri črpava moč, da se žrtvujemo za vas, za družino. Iz vas bi rada naredila poštene ljudi, ki bodo znali drugim pomagati, ne samo iskati zabavo in poceni užitke, kot je zabava, pijača, hrana ...«. To, da je sin zjutraj utrujen, je povsem razumljivo, če je celo noč zunaj. »Prej bi prišel domov in bi se lahko odpočil.«
Sklicevati se na to, da so kristjani, naj bi jim dalo občutek pripadnosti. Vzbuditi v njih ponos, da so kristjani. Verjamem, da jim želja biti enaki drugim daje zadovoljstvo. Vendar bi se morala z možem z otroki pogovoriti. To, da so bili vključeni v življenje župnije, in mlajši so najbrž še, je že lepo izkustvo, kako je pomagati drugim veliko veselje. Morda se je starejši prehitro ‘izpisal’ od teh nalog. Svetujta jim, naj si poiščejo tako družbo, ki ima veselje do dela za druge in z drugimi. Pohvalite mlajše za to delo, ki ga opravljajo za druge, da bodo na to ponosni. Tudi pogovor o tem je zelo koristen. Če jim poveste, kako vas veseli, da ste kristjan in da pomagate drugim, bodo tudi sami bolj jasno spoznali, kaj so ‘vrednote’.
Imeti pravo družbo v teh mladostnih letih je zelo važno. To vidiš na starejšem sinu. Gotovo je v vaši župniji kakšna družina, ki je podobna vaši. Skušajte se povezati, tako se bodo povezali tudi otroci. Ne bodo se čutili ‘drugačne’. Predstavljam si, da je vaša župnija ‘živa’. Sodelovanje v župniji včasih nastane tako rekoč samo od sebe. Največkrat pa ga je treba spodbuditi ali ‘prebuditi’.
Tudi verski tisk je pomemben. Čeprav se vsi časopisi in tisk na splošno danes borijo za vlogo, ki so jo imeli včasih, je zavest, da nam tisk pri vzgoji lahko veliko pomaga, velikega pomena. Najprej, da ga sami upodabljate zase, kot si ti to storila s tem, da si postavila svoje vprašanje, pa tudi tako, da si vzameš nekaj časa vsak dan, zlasti pa ob nedeljah, da razširiš svoje versko obzorje. Če je verski tisk vedno na razpolago, na polici, morda ga bo kdo od članov družine vzel v roke in našel kakšno spodbudo zase. To velja seveda tudi za knjige. Morda še bolj, ker knjige obravnavajo določena vprašanja, ki te morda prav sedaj zanimajo.
Moramo pa biti tudi potrpežljivi. Trenutno se morda zdi položaj verskega življenja v vaši družini precej problematičen, se pa zgodi, da se vreme ‘izboljša’. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da beremo evangelij, da ga imamo vedno pri roki. Morda tudi svoj ‘osebni izvod’. Velikokrat nam Bog govori prav po njem. Majhna knjižica, ki jo lahko damo v žep ali torbico, ki malo stane (4,80 €), je pa neizčrpen zaklad. Z mladimi moramo vedno iskati pogovor v pravem trenutku, ko smo mi in so oni razpoloženi. Sama veš, da se s silo ne doseže veliko. Naše mladostnike moramo najprej imeti radi, tudi če nam gredo na živce. Zato, da dozoriš, je potreben čas. Pa tudi ‘pravo vreme’. Če nam ne uspe, ne smemo obupati. Poskusiti moramo vedno znova. Ni lahko, je pa nujno. Za seboj imaš uspešno obdobje, ko so otroci sledili vajenemu zgledu in prepričanju. To je dobra podlaga za upanje, da bo, ko se bodo mladostni viharji razpršili, zopet zasijalo sonce medsebojnega razumevanja in tudi verske rasti.
Sama si omenila, da je za to treba tudi moliti. Ni dovolj, da mi govorimo mladim o Bogu, ampak moramo tudi Bogu govoriti o naših mladih.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (10), str. 8