Vsako drevo spoznamo po njegovem sadu

Najprej vas lepo pozdravljam in se vam zahvaljujem za vašo vztrajnost in požrtvovalnost pri verskem tisku. Ognjišče berem že od otroštva in brez njega ne gre. Sedaj pa bi vam postavila vprašanje, ki me muči že dolgo časa.
Pred kakim letom je umrl vaščan, ki je bil zelo dober človek. Bil je borec prekomorske brigade (ne vem, katere), vendar za razliko od mnogih drugih udeležencev NOB ni hotel o vojni nikdar govoriti. Vedno je rekel, da je bilo v vojni veliko hudega in veliko nedolžnih žrtev, in tako je bilo tega argumenta konec. Sorodniki so vedno govorili, da so ga silili, da se vpiše v partijo, a se je vedno upiral. Njegovi otroci so prejeli vse zakramente, čeprav ni bil ne on, ne žena nič pobožna. Za zakramente je poskrbela bolj stara mati. On je vedno pomagal pri obnovi po vojni. Bil je izredno pravičen človek. Pomagal je tudi župniku, a k maši ni hodil.
Vsi so ga imeli radi in so ga spoštovali, ker je bil dober, pravičen in vedno pripravljen pomagati. Ko je umiral, so otroci poklicali duhovnika, da bi se spovedal ali, da bi se z njim pogovoril, a ga je, kot sem pozneje zvedela, ta umirajoči mož odklonil. Otroci so ga cerkveno pokopali.
Vprašujem se, ali so otroci ravnali prav, da so ga cerkveno pokopali, če je odklonil spoved in vse zakramente?
Ali ima pomen potem naročati v takem primeru sveto mašo za pokojnega?
Kaj je tu v tej resnični zgodbi prav, logično in po cerkvenih zapovedih?
Hvala za odgovor, ker me zadeva res muči že kako leto, odkar sem zvedela, da so ga pokopali cerkveno, čeprav je odklonil župnika. Res me zanima, če so ravnali prav.
Težko mi je za tega človeka, ker sem ga tudi sama poznala in je bil res dober.
Antonija

Velikokrat se nam zgodi, da vidimo v življenju, našem in drugih, veliko stvari, ki jih ne razumemo, ali bi po našem morale biti drugačne. To je zato, ker mi vidimo le to, kar je zunanjega in ne tega, kar je notranje. Bog pa ne sodi po videzu, vsakega pozna, kakršen v resnici je. »Ne sodite torej pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi in razkril namena src. Tedaj bo vsak prejel od Boga priznanje.« (1 Kor 5,12).
Jezus nam je povedal merilo, kako naj presojamo. Vsako drevo spoznamo po njegovem sadu. »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega hudo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta« (Lk 6, 43-45).
Vemo, da vsi ljudje niso tako srečni, da bi že od mladosti poznali Jezusa in njegov evangelij, kot smo mi. Kako bo Bog sodil te ljudi? Sodil jih bo po njihovi vesti, ki jim pove, kaj je prav, in kaj ne. Včasih pa to ni prav lahko ugotoviti. Zato smo lahko srečni, ker imamo Jezusov evangelij, v katerem je mnogo bolj jasno zapisano, kako moramo ravnati. To je Jezusov nauk. Naletimo pa tudi na tako nenavadnost, da se nekdo, ki je dober, ne ‘poslužuje’ Jezusovega nauka. Kaj je vzrok za tako odklanjanje vere, ne vemo. Lahko je kakšen dogodek v življenju, ki ga je hudo prizadel in vzroke pripisuje veri. Lahko je to kakšna zamera Cerkvi, vernim, duhovnikom, kar mu je povzročilo odpor do vere. Lahko je to splet okoliščin, ki jih po svoje razlaga in mu preprečujejo pravo spoznanje o veri. Vemo, da bo toliko ljudi, ki vere niso spoznali ali so jo napačno spoznali, Bog sodil po spoznanju, ki ga imajo na temelju svoje vesti. Tako bo Bog sodil tega dobrega človeka, ker se je očitno ravnal po svoji vesti, na primer, da se ni hotel vpisati v komunistično partijo. Zakaj je odklonil duhovnika, ne vemo. Bila pa je tudi v tem primeru neka huda ovira, ki je ni mogel premagati.
Bog je dober in pravičen, ker nas sodi po naših delih. Bog lahko da spoznanje, ki premaga vse te ovire. Vemo, da je dovolj trenutek kesanja za naše grehe, da jih Bog odpusti. Lahko je to zadnji trenutek življenja. Zato je tak človek še bolj potreben daritve svete maše za svojo dušo in tudi drugih molitev in dobrih del. Bog že vnaprej ve, da se bodo zanj darovale svete maše, se zanj molilo in to še bolj pomnoži njegovo usmiljenje. To je tolažba za vse verne, da Bog sprejema in upošteva naše molitve, med katerimi je sveta maša najbolj popolna, ker je daritev samega Božjega Sina. V mesecu novembru se posebej spominjamo naših rajnih in jih obiščemo na pokopališču. To je lepa in hvalevredna navada, čeprav nas opozarjajo, naj ne tekmujemo kdo bo dal več sveč na kateri grob, ker s tem tudi onesnažujemo okolje. Škoda, da se mnogi ne spomnijo, da bi naročili kakšno sveto mašo. Res je, da smo še vedno v dobi krize, vendar se mi čudno zdi, ko mi kolegi duhovniki pravijo, da nimajo dovolj naročenih svetih maš niti za sproti. Ne verjamem, da bi 17 € , kolikor je določen v Sloveniji dar za sveto mašo, pomenil prevelik strošek. Računajte, da je za mnoge duhovnike dar za mašo edini stalni dohodek.
V tej zgodbi je logično in prav, kakor me sprašuješ, da so očeta pokopali po svojih željah in prepričanju. Pogreb ni zakrament, ki bi zahteval posebno pripravo. Je zakramental, blagoslov, ki je izraz naše vere v posmrtno življenje in dostojno slovo od naših dragih. Veliko se govori danes o dostojnem pokopu tudi tistih, ki so bili, po večini brez sodbe kruto umorjeni in brez vsakega človeškega dostojanstva zakopani v skupne grobove ali vrženi v brezna. Da se je ta tragedija dogajala prav v Sloveniji v takem velikem številu, nas mora biti sram, da pa jih še sedaj nismo človeško dostojno pokopali, pa je tudi politična sramota. Koliko časa jo bomo še prenašali? Za maloštevilni slovenski narod je medvojna in povojna zgodovina znamenje sovraštva brez primere. Žrtve, ki so umirale z rožnim vencem v roki, nisi mogle ogrožati takratnega komunističnega sistema. In še danes delijo naš narod na dva dela, na zatiralce in zatirane. Konec leta (8. decembra) se začne sveto leto usmiljenja, ki ga je želel papež Frančišek. Bo to res leto umiljenja, odpuščanja, sprave? Papež si gotovo to srčno želi in mi verniki tudi.
Potrebovali bi veliko takih dobrih ljudi, kot je bil tvoj znanec, da bi pozabili na vse gorje, ki smo ga preživeli. Vendar je za to potrebno kesanje in odpuščanje.
Apostol Jakob je zapisal: »Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jak 2,13). Krščanstvo je vera umiljenja. Bolj ko bomo to doživeli v letu usmiljenja, bolj se bomo lahko prištevali med kristjane. Naj bi se nas božje usmiljenje dotaknilo. Pa tudi tiste, ki se zanj ne zmenijo.

oče urednik Franc Bole, Ognjišče 2015 (11), str. 8