»Mož ni sposoben ljubiti nikogar, razen samega sebe«

Če bi vam kdo rekel, da je vaše življenje brez smisla, kaj bi naredili?
Ste eden tistih, ki bi takoj začeli z argumenti dokazovati nasprotno: “Veš, to pa ni res, sem zdrav, imam družino, službo, ki mi še prinaša kruh na mizo ...
Za vaše notranje zdravje duha in duše je pomembno, da imate zagotovljene osnove svoje eksistence. Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki, kot ste, ker ste vseeno ljubljeni. Da imate ob sebi človeka, družino, skupino. Da se brez strahu in bolečega stiskanja pri srcu z veseljem vračate domov. Da vam vaš partner, družina, skupina prisluhne, vas razume in vam pomaga v stiskah in težavah. Da vas ni strah pokazati svojo nemoč, ker veste, da je ne bodo izrabili. Noben zapor ni tako velik in hkrati tako zelo majhen, kot je zapor človeka, ki vsega tega ne dobi.
Vsak bo rekel: ljubi in boš ljubljen, ampak kaj pa če smo se svobodno odločili narobe in smo se sedaj prebudili v grd realen svet, kjer so se sanje razbile. Ali je tako življenje kaj vredno, smiselno? Požri svojo napačno odločitev in trpi, da ne bodo trpeli drugi, otroci, sorodniki, ...
Vsak izmed nas lahko nekaj časa potrpi in se trudi dajati, čeprav ne dobi nič nazaj. Ampak prej ali slej se začne navidezni svet popolnosti in sreče sesipati, in mislim, da se takrat zgodi ravno nasprotno, da trpijo vsi. Zapusti nas telesno zdravje, ne gre nam dobro v službi ali v gospodinjstvu, vse, česar se lotimo, ima neki grenak priokus prisile: delaj to; da bo na videz tako, kot da je vse super dobro!
Ali sem egoist, če si želim osnovne stvari zase? Ali moram res do konca življenja nositi križ? Pa se vprašam: če je to res, zakaj imajo potem nune kljuko tudi na notranji strani vrat, zakaj lahko duhovnik izstopi iz celibata, zakaj lahko zamenjam službo? Družino pa ne smem zapustiti? Kot da bom naredila smrtni greh, če se bom končno postavila zase in za svoje otroke, in bomo odšli od partnerja, ki vam ni sposoben dajati tiste osnovne ljubezni, ki ni sposoben ljubiti drugega kot le sebe, mi pa smo le nujen dodatek v njegovem življenju, ker je ‘normalno’, da imaš službo, hišo, družino ... Ki sliši le sebe, za nas pa je gluh? Zanj ne obstajamo! Gluh je za naše prošnje po njegovi ljubezni do nas, vsak dan znova imamo le občutek, da pri njem nismo vredni nič. Da imajo vsi probleme, mi pa jih sploh nimamo, ker samo malo kompliciramo. Ko ne spada k nam, ampak ima družino pri svojih starših.
Do kod naj izgorevam, do kod naj trpijo otroci, do kod s svojimi dejanji vplivam na življenje svojih sosedov, ki so nehote vključeni v mojo stisko? Do kod, se vprašam, za nebesa, ki me mogoče zaradi zmot sploh ne čakajo, potem ko mi bo Bog ob smrti rekel: no, pojdi še malo v vice razmislit, kaj si delala narobe? Do kje sega svobodna volja, kdaj se lahko postavim zase in za otroke? Ali morajo trpeti tudi oni? Ali res samo kompliciram in iz muhe delam slona, ali pa je to res stiska, bolečina in obup jokajočega? Ali moram tudi jaz reči tako, kot je rekel Jezus: “Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi”?
Poldka

V pismu si navedla kar nekaj lepih načel in pogojev, pod katerimi naj bi bil posameznik ali družina srečna. Ta načela nam velikokrat pomagajo, da se zavemo, kaj je bistveno in kaj nas lahko osreči v tem življenju. Res je, človek se čuti srečnega, če je ljubljen, zaželen, sprejet v svojem krogu, predvsem v družini. To velja najprej za zakonca in za otroke. Mora pa znati tudi ljubezen vračati. Živimo v svetu, ki ni popoln, imamo nagnjenja, ki rušijo našo srečo in srečo drugih. Predvsem je to sebičnost; videti samo sebe in svoje koristi. Nekaj sebičnosti je v nas vseh in se moramo proti njej boriti. Lahko pa sebičnost postane tako močna, da uniči družinsko srečo, kot si sama izkusila. Življenje si si predstavljala preveč ‘rožnato’, kot temu pravimo. Tako, kot si ga je zamislil Bog, a ga je človek z grehom (izvirnim in osebnimi) pokvaril. Bolj ko se človek trudi, da bi sam sebe ‘popravil’, bolj bo srečen že na tem svetu. Žal pa se mnogi ljudje nič ne trudijo,da bi bili boljši, ravno nasprotno, uživajo v svoji želji gospodovati drugim. Tega ne počne samo tvoj mož, poglej vse vojne in vse nasilje, ki vlada svetu. Televizija nam omogoča, da to vidimo vsak dan, pa nas bolj malo pretrese. To bi se lahko dogajalo tudi pri nas, ali pa da bi mi živeli v tistih krajih. Kako bi se takrat vprašali o smislu takega življenja. Verjetno bi se tudi mi borili za osebni obstoj, obstoj naših dragih, za preživetje.
Tebi je propadel zakon, vsaj čustveno. Moža nisi izbirala po pravih vrednotah. Se sedaj lahko ločiš od partnerja? Če bi bilo življenje z njim res neznosno, bi bilo tudi to možno. Cerkev v takih primeri prizna ločitev ‘od mize in postelje’, seveda pa ne dopušča ponovne poroke ali izvenzakonske zveze z drugim. Zakon kot zakrament je neločljiv. Judje so poznali ločitev, Jezus pa je rekel: »V začetku ni bilo tako ... Jaz pa vam pravim: “Kdor odslovi svojo ženo in se poroči z drugo, prešuštvuje”.« Tista pripomba o kljuki na notranji strani vrat samostana ni primerljiva, ker redovnica, ki se je zaobljubila Bogu, lahko dobi od papeža odvezo od zaobljube, izstopi iz reda in postane navaden vernik. Prav tako duhovnik, če izstopi in se hoče poročiti cerkveno, mora dobiti spregled celibata od papeža.
Ti si očitaš, “da si se odločila narobe”. Ne odločaj se zopet narobe, da bi zamenjala tega partnerja z drugim. Če to ni tvoj namen, imaš vse možnosti, da skrbiš še bolje za svoje otroke. Oni ne bodo prizadeti, če jim boš ti dala več ljubezni. V svojih željah se moramo omejiti, da nam ne prinesejo novega zla.
Bog te ne bo sodil zaradi odločitve, ki si jo naredila pri izbiri moža, ampak po tem, kako si ljubila svojo družino. Če otroci nimajo ljubezni očeta, jim mora mati dati ljubezen za oba. Lepo si zapisala kaj človek potrebuje: »Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki kot ste, ker ste vseeno ljubljeni.« Otroke poučuj v veri, ki jih bo vodila po pravi poti, ti pa jim moraš dati zgled dobre matere. Ne pričakujmo, da bomo imeli nebesa na zemlji. Nebesa si moramo zaslužiti z vsakdanjim življenjem, tudi s trpljenjem. Ne da bi ga iskali, ampak da ga sprejmemo.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 6.