"Duhovniki preveč obsojajo in kritizirajo."

Spoštovani oče urednik!
Pišem vam na ta naslov, ker želim posredovati svoje razmišljanje v Pisma bralcev, pa te rubrike ne najdem.
Vstopili smo v sveto leto Božjega usmiljenja, ki ga je oznanil priljubljeni papež Frančišek.
Zelo sem si zapomnila njegove besede: “Usmiljenje je pred vsako sodbo!” in z razumevanjem do človeškega rodu je odprl svetoletna vrata za vse, ki iščejo Božjega usmiljenja.
Moram povedati, da grem zelo nerada v cerkev. Zakaj? Ne toliko zaradi spolnih in finančnih škandalov, ki so povsod po svetu, ampak zaradi nečesa drugega. Moti me namreč, da duhovniki preveč obsojajo in kritizirajo ljudi; ni prav to, ni prav ono ... Ali ne bi raje pohvalili tisto kar je prav! Pa saj ni Kristus prišel na svet, da bi svet obsodil, ampak da bi se po njem rešil.
Veliko ljudi je prav zaradi papeža Frančiška spet malo pokukalo v cerkev, ker govori o ljubečem Očetu, odpuščanju, božji nežnosti in milosti. In kaj se dogaja?
Tudi jaz sem zdaj, ko se je to sveto leto začelo, prišla v cerkev, da bi slišala kaj lepega, spodbudnega. Vem, zelo dobro vem, kako boli trdosrčnost in brezbrižnost ljudi, takrat ko si v stiski in tega gotovo ne odobravam. Vendar ... kaj smo slišali pri pridigi? Naj nehamo pasti sami sebe in da bomo sojeni po tem, koliko smo ljubili. Kot mrzel tuš na moje srce, ki sicer ne pasem samo sama sebe in verjetno tudi drugi ne. Pa tudi če bi bilo tako, se ljudi naj ne bi karalo, ampak spodbujalo k dobremu. Predvsem pa je duhovnik čisto pozabil povedati kaj o ljubečem Očetu, ki nas grešnike čaka z odprtimi rokami. Saj je tukaj vendar bistvo. Če se bodo ljudje tega zavedli, bodo tudi sami bolj usmiljeni do drugih.
Cerkev je bila napol prazna. Nič čudnega. Ko pa je prišel Pedro Opeka, je pokala po šivih.
Verjamem, da se cerkvene strukture ne spreminjajo tako hitro. A če se ne bo duhovščina malo zamislila nad besedami, ki jih slišimo od svetega očeta, bodo cerkve, še naprej napol prazne.
Jaz bi zelo rada prišla, toda da bi poslušala drugačne besede. To moderno farizejščino poslušam že od mladih let. Pri verouku so nam kot otrokom govorili, da je eden izmed darov Svetega Duha strah božji. Prav v Sveto pismo, sem šla iskat, če je to res. Zdaj vem, da ni (1 Pismo Korinčanom 12,4). Po birmi sem nehala hoditi v Cerkev, ker se mi je že kot otroku zdelo, da so kateheti malo preveč ‘hudi’ na nas. Kasneje, kot študentka, sem spet prišla in vztrajala, čeprav se mi je včasih zdelo, da sem prišla iz enega sodobnega življenja v srednji vek.
Ne mislim, da bi ljudje lahko delali, kar se jim zahoče. Saj je vsakemu žal, če kaj pogreši. To nam že vest očita. A jaz mislim, da bi se marsikdo rad poboljšal, če bi duhovniki ravnali tako, kakor Jezus z Zahejem, ki je splezal na smokvo, da bi ga videl, pa mu je dejal, da želi obedovati pri njem. Ni ga nadrl, zakaj pri davkih goljufa ljudi. Če naj se hudo z dobrim vrača, bi morali malo bolj psihološko postopati tudi dušni pastirji. Ljudje niso ovčice, katerim lahko rečeš, kar hočeš, Vsi vedno bolj razmišljamo s svojo glavo.
Bog blagoslovi papeža Frančiška! Upam, da mu bo uspelo prenoviti cerkev. On ne kritizira ljudi, ampak okostenelo Cerkev.
Oprostite mojemu pisanju, če je preveč direktno, vendar sem ga napisala v želji, da bi bila Cerkev res Mati z velikim srcem. Z veseljem bomo prišli. Pa ne samo verniki, tudi še kdo drug.
Marjeta

Smo eden od prvih časopisov, ki je začel objavljati pisma bralcev in sicer že pred petdesetimi leti. Ker pa je naša naloga kot verskega časopisa, da vzgajamo in to na temelju Božje besede ali Svetega pisma, je urednik pismom, ki smo jih objavljali, dodajal tudi odgovore na vprašanja, ki so mu jih v pismih postavljali bralci. Posebno v začetku, ko je verskega tiska bilo malo, so se prav pisma uredniku zelo priljubila in v več raziskavah so jih bralci postavljali na prvo mesto po priljubljenosti. Izdali smo celo dve knjigi izborov teh pisem in odgovorov (Pisma uredniku in Pisma mladih uredniku). V Ognjišču imamo rubriko Pisma meseca in Pisma, na katera odgovarjajo tudi drugi ne samo urednik, med njimi škof, teološki profesorji in drugi strokovnjaki.
Tvoje mnenje, ki ga v pismu izražaš, je zelo zanimivo in upoštevanja vredno.. Če bi upoštevali že to, kako je takšno gledanje na vero in na Cerkev vplivalo nate, bi se morali zamisliti. Slovenski star pregovor pravi: »Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol«. Tega se zavedamo. Papež zato tako pogosto opozarja nas duhovnike in tudi škofe in druge cerkvene osebe, da so do sebe strogi, do vernikov pa blagi. Zato je tudi razglasil jubilejno leto usmiljenja, da bi se tega še bolj zavedli. Hvala Bogu, da nam je poslal takega papeža. Potrebovali smo ga.

Z druge strani pa se moramo tudi zavedati, da smo duhovniki po značajih zelo različni, imamo različne sposobnosti in tudi različno mero kreposti potrpežljivosti. Morali bi biti svetniki, pa nismo. Duhovniški poklic ni ravno lahek. Ne samo to, da se nekateri celo težko preživljajo. Po večini nimajo niti gospodinje, ki bi jim kuhala, prala, pospravljala ... To morajo delati sami. Imeti toliko ur verouka in moda še potovati vmes, če upravljajo več župnij. Ni čudno da vedno bolj primanjkuje duhovniških poklicev. Biti duhovnik je velika milost, ker samo on lahko prikliče na oltar telo Kristusovo, samo on lahko da odvezo od grehov, deli druge zakramente, da sveto maziljenje ... Ti si se nekoliko oddaljila od Cerkve. Kdo te lahko spravi s Kristusom? Res je, lahko se kesaš in usmiljeni nebeški Oče ti bo odpustil. Toda gotovost v njegovo odpuščanje ti lahko da samo duhovnik. In če tega nimaš je lahko tvoje življenje zgrešeno. Jezus pravi: »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,26).
Tudi to lahko vzameš kot ‘grožnjo’, pa je samo opozorilo, ki ga je dal Jezus sam. Lahko iz evangelija vzamemo samo prijetne stvari, vendar to ni vsa resnica. Res je, Jezus je dober in rad odpušča, vendar morajo biti za to pogoji (kesanje, volja po poboljšanju). Tudi papež postavlja te pogoje, čeprav bolj poudarja ‘usmiljenje’. Sicer bi bilo tako kot če bi starši otrokom samo odpuščali, ne bi pa zahtevali, da postanejo boljši.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 2, str. 6.