Prišla je ločitev, že sedem let živim sama.

Vse čestitke Ognjišču, spremlja me že od ranih otroških let. Zvesta sem mu ostala tudi sedaj, ko sem že zdavnaj odrasla. Imam pa nekaj vprašanj in prosila bi, da mi nanje odgovorite.
Vzgojena sem v veri, vse življenje sem iskala resnico, tudi kar zadeva vero. Prejela sem vse zakramente, tudi poročila sem se cerkveno. A žal je prišla ločitev, sedem let živim sama. Zanima me kakšno je uradno stališče Cerkve do nas ločenih? Smo res drugorazredni verniki, stigmatizirani tudi od Cerkve? Ali res ne smemo v cerkev in ne smemo prejemati obhajila? Jaz sem, kljub temu, da se je to zgodilo, ohranila vero v Boga in vedno ga prosim, da mi da milost, da bom lahko živela normalno življenje. Toda včasih se počutim odrinjena. To se mi ne zdi prav. Kaj naj naredim? Naj grem kam drugam? Kaj mi svetujete?
Želim ostati anonimna. Hvala.
ločenka

Navadno imena dopisnikov in kakšne podrobnosti iz njihovih pisem, ki bi jih utegnile narediti prepoznavne, spremenimo, razen če sami želijo drugače. Zato, kot sem že večkrat zapisal, ne iščite, da bi v pismih, ki jih objavljamo, odkrili znano osebo. To pripomore, da naši dopisniki bolj iskreno opišejo svoje probleme.
Ker imaš, kot mnogi, precej napačne predstave o odnosu Cerkve do ločenih, ti rad pojasnim nekatere stvari. Iz tvojega pisma lahko sklepam, da si se civilno ločila in ne živiš z možem. Cerkev pozna in je poznala tudi v preteklih stoletjih, že od samega začetka, ko so bili slučaji vernega in nevernega soproga bolj pogosti, saj so se verni znašli pred izbiro, ali svojega poganskega zakonca pustiti ali ostati skupaj, ker so bili vmes navadno še otroci. Imeli so izbiro, da družino ohranijo ali se ločijo. Oboje je bilo dovoljeno, ker zakona kot zakramenta med njima ni bilo. Drugače je med dvema, ki sta katoličana in sta se poročila cerkveno. Cerkev ne more razveljaviti njihovega zakona, če je bil veljavno sklenjen. Cerkev, kot dobra mati, ki trpi zaradi trpljenja svojih otrok, naredi kar največ more. Dovoli ločitev ‘od mize in postelje’, se pravi, da zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi. To ne pomeni, da je zakon razveljavljen in da lahko skleneta nov zakon. Nerazvezljivost zakona sloni na Jezusovih besedah: »Vsak, kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje, in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje« (Lk 16,18).

Pišeš, da si že sedem let sama, po čemer se da sklepati, da nisi sklenila drugega (seveda civilnega – cerkvenega tako in tako ne moreš) zakona. Zakona nisi razdrla ti, zato nisi kriva, in ker živiš sama, imaš vso pravico prejemati zakramente. Nimaš se kaj čutiti ‘stigmatizirana’ in drugorazredna vernica. Če te kdo ima za manj vredno, je v zmoti. Lahko in zelo je zaželeno, da se vključiš v dejavnosti vaše župnije. To ti bo pomagalo, da se ne boš čutila osamljena. Če to poveš svojemu župniku, te bo z veseljem sprejel med ‘aktivne’ vernike. Sama veš, da nisi kriva za položaj, v katerem se nahajaš. Seveda pa moraš biti previdna pri tem vključevanju, ker marsikdo ne ve, tega tudi ti nisi vedela, da si lahko polnopravna članica Cerkve in njenih dejavnosti.
Sedanji papež Frančišek velikokrat govori o osebah, kot si ti, in jih spodbuja k vključevanju v Cerkev. Tudi tiste, ki dejansko ne morejo pristopati k obhajilu in spovedi, ker so si ustvarili novo družino in morajo zanjo skrbeti. Spodbuja jih, naj se ne čutijo ‘obrobne’ kristjane, naj se čim bolj vključujejo v dejavnost Cerkve tam, kjer se morejo.
Veliko si prizadevajo, da bi se ugotovilo, kateri od cerkveno sklenjenih in civilno ločenih zakonov so morda neveljavni, ker jim manjka prava privolitev in sprejem bistva zakona, ki je tudi rojstvo otrok. Če so to izključili pred sklenitvijo zakona, je njihov zakon neveljaven in tak zakon se lahko ‘razveže’, ker ga ni bilo, ali razglasi za neveljavnega.
Tudi papež ne more spremeniti tega, kar je Jezus določil. Jezusa so spraševali, zakaj je Mojzes dovolil možu, da je dal ženi ločitveni list. Odgovoril je, da zaradi njihove trdosrčnosti. »Stvarnik ju je na začetku ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« (Mt 19, 6–10).
Papež in Cerkev se zavedata, da je to danes velik problem. Toliko katoličanov živi v civilnem zakonu. Ker prejšnji zakon ni uspel, je možnost, da je ta novi zakon uspešnejši. Tu so otroci, ki potrebujejo očeta in mamo, dobro vzgojo, tudi versko, spodbude in stalno skrb staršev. Morda v novem zakonu to imajo. Vse to razbiti je veliko tveganje in velika škoda. Zato papež opozarja, naj bi bili razumevajoči s temi ‘novimi’ družinami, jim pomagali v njihovih težavah. Zlati pa, da se ne čutijo osamljene in zapostavljene s strani vernikov. Ljudje smo, zlasti v današnjih časih, zelo kritični do drugih, radi se postavljamo nad nje in jih sodimo. To ni prav, to ni krščansko. Sploh smo danes kristjani mnogo manj povezani. Zgledovati bi se morali po prvih kristjanih, ki so se med seboj imeli radi, si pomagali, se podpirali. Zato je krščanstvo v prvih stoletjih tako hitro napredovalo in osvajalo srca. Taki bi morali postati tudi danes, ko je za vero in verne toliko ovir in nevarnosti. Papež poudarja, da Cerkev ne sme kazati svojega zunanjega blišča, moči, temveč mora biti zopet v službi najbolj revnih. Hvala Bogu, da nam je v teh težkih časih, dal papeža, ki nas z zgledom iz besedo spodbuja, da se vrnemo k navdušenju prvih kristjanov. To bo zopet mnoge privabilo v cerkev, ker vsak želi živeti v družbi takih ljudi. Torej ovira za boljše čase smo pravzaprav mi sami.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2014) 2, str. 8.