V življenju je vedno tako: če nič ne žrtvuješ, nič ne dobiš.

Ne vem, če to pismo po vsebini sodi ravno v verski list, a ker bi bila rada tudi boljša kristjanka, pa sem s sedanjem življenjem precej oddaljena od tega, bi mi kakšna vaša misel in nasvet utegnila priti še kako prav. Pravzaprav bi si najbolj želela, da mi napišete samo odgovor, če bi pa najin ‘pogovor’ po vašem mnenju bil v korist tudi komu drugemu, ga le objavite.
Najprej naj povem, da živim v večjem mestu, da sem od mladih dni naprej imela versko vzgojo. Dokaj redno in aktivno se udeležujem tudi župnijskega življenja, čeprav sem stik z mladimi od prehoda k študentskim srečanjem izgubila. Najbrž je bila temu kriva moja nepripravljenost in zamerljivost. Ko sem marsikoga bolje spoznala, se mi je zazdelo, da ob stvareh, ki jih počne, ne spada v tako lep krog, kot je bilo na zunaj videti, in bi moral kot kristjan biti. Ker teh nisem mogla izločiti iz skupine, sem se ‘izločila’ sama. Prijateljem sem tudi zamerila vzvišenost, in tudi to, da so se nekateri hoteli povzpeti nad duhovnika. Med njimi preprosto nisem mogla več biti. Morda me je od njih odvrnilo tudi to, da so si mnogi poiskali simpatije, zame pa se ni našel nihče, ki bi bil tudi meni všeč. Vendar pa sem s tem izgubila stik z mladimi in tudi notranje ravnotežje.
Začel se je študij na univerzi, a se je pokazalo, da mu ne bom tako zlahka kos, kot v srednji šoli. Z mojo lenobo in brezvoljnostjo se je začel začarani krog. Ne da bi me snov ne zanimala ali da bi ne bila sposobna naštudirati izpitno snov. Preprosto nisem se učila. Ker sem edinka in pogosto sama, sem lahko počela, kar se mi je zljubilo. Minila so leta, jaz pa sem bila s študijem precej na začetku. Živim v udobju in obilju, ki mi ga starši na trdih žuljih omogočajo. Živim kot pravi parazit. Verjemite, še kakšna hujša beseda bi bila bolj na mestu, saj se do tu nimam za kristjanko. In sedaj, ko pomislim na besede, ki sem jih prej napisala o prijateljih, vidim, da sem še dosti slabša od njih. Bojim se, da se ne motim, če napišem, da je moja lenoba, kateri se pridružuje še nezmernost v jedači (zelo lepo napisano – pravilneje bi morala napisati požrešnost), ni samo manjša prehodna težava. Tega, kar počnem, sem se zavedla že večkrat, a nikoli se mi ni uspelo izkopati iz tega. Jasno je, da nisem človek z močno voljo, a tudi z molitvijo mi kar ne more uspeti. Tudi misel na milijone lačnih in ubogih me strezni le za hip, potem pa nadaljujem po starem.
Včasih se mi zdi, da bi mi iz tega lahko pomagal nekdo, ki bi moje življenje razgibal in bi me imel tudi iskreno rad. A ta sreča me še ni našla in bojim se, da se mi bo s takim početjem dokončno izmuznila. V časopisih sem že večkrat prebrala nasvete zdravnikov, ki ljudem, ki se še niso našli in svoje psihične težave rešujejo na neprave načine, kot jaz na primer s hrano, svetujejo pomoč psihiatrov Ali menite, da sem je tudi jaz potrebna?
Martina

V tvojem pismu mi je najbolj všeč to, da si iskrena s seboj, lahko bi rekel, kar neusmiljeno iskrena. To je prvi pravi korak, da stopiš na pravo pot. Ne bom ti rekel, da bo sedaj vse lahko, nasprotno, pripravljena bodi tudi na poraze, saj se iz porazov lahko veliko naučimo, če poraz jemljemo kot šolo. Ko si pregledovala svoje življenje, si odkrila, kot sama priznaš, marsikaj, česar o sebi nisi vedela. Pohvale vredno je to, da krivdo za stanje, v katerem se nahajaš, prevzemaš nase.
Nekatere človeške lastnosti so po izvirnem grehu v vseh v večji ali manjši meri prisotne, lahko bi rekli prilepljene na našo ‘duhovno kožo’. Med temi je tudi ošabnost ali precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih. Zanimivo je, da prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih povzroča veliko nevšečnosti, trpljenja nam in drugim, pa kljub temu ravnamo ponovno tako. Če pogledamo v zgodovino vidimo, da je prav precenjevanje sebe in podcenjevanje drugih pripeljalo do najhujših nesreč, vojn, krutosti in krivičnosti. Tudi danes ni drugače. Morda si mislimo, da sami ne bi bili nikdar sposobni česa takega, vendar velike stvari so ‘narejene’ iz majhnih.
Ne misli, da te sodim samo po tvojih slabostih, ki si jih priznala. Iz tvojega pisma je očitno, da imaš tudi veliko lepih lastnosti. Zelo bi bil vesel, če bi bilo v Sloveniji veliko takih deklet, ki se zanimajo za druge, vzamejo resno svoje krščanstvo, imajo neke višje cilje. Rada bi postala boljša, bolj odgovorna. Prvo pravilo je: začeti moraš z majhnimi koraki, bodisi pri tvojem delu, študiju, pa tudi pri odpravljanju napak. Znano je, da – zlasti mladi – svoje neuspehe, nezadovoljstvo, tudi glede svojega videza, hočejo ‘popraviti’ s hrano. Moški navadno bolj s pijačo, kar je še slabše. Sprašuješ me, ali si ‘zrela’ za psihiatra. Mislim, da ne, če boš znala obvladati svoje napačne težnje z voljo. Zopet, z majhnimi koraki.
Svetoval bi ti, da vzameš v roke kakšno dobro knjigo. Branje je lahko velika pomoč pri naših življenjskih težavah. Spoznamo, kako so se drugi obnašali v podobnih okoliščinah. Zlasti to velja za kakšne resne življenjepise svetnikov ali velikih osebnosti, za psihološke knjige, knjige raziskav človeške duševnosti .... Danes sicer imamo internet in druge vire znanja, vendar to ni isto. Po mojem mnenju je knjiga nekaj bolj osebnega. Papež Frančišek stalno ponavlja. Berite Sveto pismo, evangelije. Knjižico, ki gre v vsak žep.
Praviš, da bi potrebovala ob sebi človeka, ki bi te imel resnično rad. Takih ljudi je na žalost vedno manj! Zakaj? Ker bi vsi radi živeli brez truda in v ugodju. Imeti nekoga resnično rad, pa ni najbolj ‘ugodno’. Moraš se zanj žrtvovati. V življenju pa je vedno tako: če nič ne žrtvuješ, nič ne dobiš.
Smo sredi postnega časa, ki je zahteven. Bog je usmiljen z nami, tudi mi moramo biti usmiljeni z drugimi, z ljudmi, s katerimi živimo vsak dan. Vsak dan preko ekranov vidimo, koliko ljudje v svetu in tudi pri nas trpijo. Mar smo mi boljši od njih, da lahko živimo bolje? Če nismo teh privilegijev zaslužili, naj jih skušamo vsaj deliti z drugimi. Zapisala si, da te misli na milijone lačnih za hip streznijo, vendar nadaljuješ po starem. Kaj bi pa v resnici lahko storili? Žal ne jaz ne ti nisva bogata, da bi jih lahko reševala. Lahko pa pomagamo tako, da vzgajamo svojo osebnost in postajamo bolj sposobni pomagati drugim, vsaj tistim, ki so ob nas. Tudi vode oceana sestavljajo drobne kapljice. Bodimo kapljice v tem oceanu potreb.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 3, str. 8.