Brat sovraži Cerkev in vse, kar je verskega

Pišem vam, ker mi je Ognjišče zelo všeč. Tudi v Nemčijo sem dobivala Ognjišče, Družino, Prijatelja in Našo luč. Sedaj dobivam še vse te revije, razen Naše luči. Bereva pa samo z mlajšim bratom. Vsi nečaki in ta starejši brat ne marajo takega branja. Berejo same posvetne, protiverske revije. Eden od nečakov se še na božič in veliko noč ne udeleži svete maše. Starejši brat sovraži Cerkev in Boga in pravi, naj ne omenjam vedno ‘tistega Boga’, ker mu je beseda Bog zoprna. Težko prenašam brezbožnost brata in nečakov, ker živijo tako, kot da ni nič po smrti. Čisto brez Boga. Župnika sem že prosila, naj se vseh spomni pri molitvi. Treba je prositi Boga in zaupati v božjo pomoč.
Meni pa je Bog tako dober. Velikokrat sem že v življenju izkusila božje delovanje. Pred kratkim sem bila v bolnišnici, da so mi vodo iz pljuč jemali. Povedali so mi, da sem imela pet reber zlomljenih, čudili so se, ker so mi bolečine kar na enkrat prenehale.
Pogosto izkusimo tudi delovanje hudega duha, kar je dano posebno meni. Tudi mlajši brat je že dvakrat ponoči slišal razbijanje. Prej je vedno govoril, da imam prisluhe in privide, da sem psihično bolna. Zdaj pa mi verjame. Ni čudno, da se kaj takega dogaja, ko pa živijo vsi čisto brez Boga. Samo mlajši brat skrbi za nedeljsko mašo. Starejši brat mi očita, da ni prav, da je človek čisto zatreskan v to vero, in pravi, da sem verski fanatik in versko blazna. Povedati moram, da je zelo bolan, leta so mu tudi podarjena. Lahko se vsak čas znajde pred božjo sodbo. Zakramentov pa ni prejel ne vem koliko let. Opominjam ga, da Bog še čaka, ker je zelo dober in potrpežljiv.
Vedno popolnoma zaupam v božjo pomoč. Bog me vedno usliši. Tudi smrti nas je že vse čudežno obvaroval. Razjočem se nad božjo dobroto in vsemogočnostjo. Oče urednik, vedno prosim Boga za vas. Da vas Bog ohrani pri zdravju in vas vedno in povsod varuje. Prav tako molim za vse duhovnike. Vse te nevšečnosti in bolezni darujem Bogu za svetost duhovnikov in spreobrnjenje grešnikov.
Lucija

Papež Frančišek je leto 2016 razglasil za leto božjega usmiljenja. Za to je imel veliko razlogov. Tudi tvoje pismo to potrjuje. Koliko krivic, trpljenja, preganjanja kristjanov je danes na svetu. Občudujemo prve kristjane, kako so pogumno šli v smrt in bili pripravljeni umreti za Jezusa, za svojo vero. Danes smo priča preganjanja kristjanov v veliko večjem obsegu, kot je bilo takrat. Papež nas na to večkrat opozarja. To se ne dogaja pri nas v Evropi, pač pa v Siriji, na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Na žalost moram priznati, da se ne brigamo prav veliko za tiste nesrečnike, ki se jim to dogaja, kot da se to nas ne tiče. Vsaka čast misijonarjem, dobrodelnim organizacijam, prostovoljcem, ki gredo v te kraje. Velikokrat rečemo: “Kaj pa moremo mi storiti?” V postnem času, pri nabirkah za preganjane kristjane po svetu bi morda lahko naredili kaj več, kot naredimo.
Veliko pa je to, kar ti delaš, ko prenašaš zapostavljanje vere v lastnem sorodstvu. Res se čudno sliši, da kristjani zaničujejo svojo vero. Krščanska dediščina, ki smo jo prejeli od naših staršev, je ogromen zaklad. Brez nje ne bi bili ‘kulturni’ ljudje, ne bi imeli tistih vrednot, ki jih iščejo pri nas tudi pripadniki drugih ver. Že hvaležnost, da smo podedovali kulturo in načela medsebojne pomoči, bi nas morala navdajati, da to spoštujemo in cenimo. Ravno narobe kot se dogaja v vaši družini.
Potrebno pa je tudi potrpeti z ljudmi, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Nič ne pomaga, da se z njimi prepiramo. Mlajše morda lahko še prepričamo, tistih, ki so polni predsodkov, pa ne moremo spreobrniti drugače kot z dobroto. Pogovor je veliko vreden, vendar mora biti pripravljenost zanj na obeh straneh.
Bližamo se veliki noči, največjemu krščanskemu prazniku. Te dni bomo imeli priliko veliko razmišljati o resnicah naše vere in o božji dobroti, ki se razodeva prav v njegovem usmiljenju. Tudi tvoje domače, ki odklanjajo vero, rešuje božje usmiljenje. Tvoja molitev je velika spodbuda, ki jih lahko pripelje do tega neskončnega usmiljenja. Pišeš, da se bojiš, da bi prišli pred obličje Boga neskesani. To je velika nevarnost, ker človek se privadi na odsotnost misli na svojo smrt in na svoje zveličanje. Verujemo pa, da je Božje srce, po njegovih razodetjih sv. Marjeti Mariji Alacoque in v zadnjem času po razodetjih sv. Favstini Kowalski, polno usmiljenja in zagotavlja posebne milosti zlasti ob smrtni uri. Zato smo v zadnjem času med nabožne predmete, ki jih nudimo našim bralcem v naših knjigarnah, vključili tudi kipe usmiljenega Jezusa (različnih velikosti), kot se je prikazal tej poljski redovnici.
Hvaležen sem za to, kar si zapisala, da moliš zame (in za duhovnike). Papež Frančišek pri nedeljski molitvi Angel Gospodov skoraj redno prosi vernike, “naj ne pozabijo moliti zanj”. Zaveda se, kako je potreben molitve vernikov in kako mu pomaga pri opravljanju njegove težke naloge vrhovnega pastirja Cerkve. Mislim, da se moramo tudi tej njegovi prošnji in odzivov vernikov zahvaliti, da imamo tako izrednega papeža. Preprost je in govori jezik, ki ga vsi razumemo. Bogu hvala zanj! Cerkvi je vrnil privlačnost. Imajo ga radi tudi tisti, ki niso katoličani in tudi neverni. Njegovi preprostosti in odprtosti se lahko zahvalimo za bratsko srečanje z moskovskim patriarhom Kirilom na Kubi. Velik korak k medsebojni spravi in sodelovanju med kristjani.

Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa. Bati se hudobnega duha pomeni, da ne zaupamo dovolj Bogu, kar pa bi bilo zanj žaljivo.
Napisala si, da ti je Bog izkazal veliko posebnih milosti. Me veseli, da kljub težavam čutiš Boga blizu. To je veliko vredno. To je tudi posebna milost. Bog tudi tvoje družine ne bo zapustil, ker jo ti varuješ. Občuti to odgovornost. Če nam Bog veliko daje, bo od nas tudi veliko zahteval. V evangeliju je zapisano: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali” (Mt 7, 16). Tudi od nas Bog zahteva sadove.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 6.