Kaj pomaga biti zelo pobožen, če sam sebe nimaš v oblasti?

Sem dolgoletna bralka Ognjišča (od leta 1966), stara malo manj kot šestdeset let in mati treh, zdaj že odraslih otrok. Zelo redno berem rubrike, od katerih ste že sedaj objavili ankete. Če me tematika bolj zanima, preberem bolj natančno in večkrat, druge bolj na hitro. V reviji sem našla številne odgovore na svoja vprašanja. Včasih pa se mi ob branju zastavijo nova.
V verski literaturi večkrat preberem, da vernim pomagata spoved in obhajilo, da lahko bolj krščansko živijo. To priporočate tudi v odgovorih. Priporočilo za spoved in obhajilo slišimo tudi v cerkvi. V sebi pa enostavno ne opažam povezave. Če se po spovedi zelo prizadevam, da bi se poboljšala, mi rado zmanjka moči in se razjezim zaradi kakšne manj pomembne stvari in potem lahko slišim, včasih bolj naravnost, včasih bolj naokrog: kaj pomaga biti zelo pobožen, če sam sebe nimaš v oblasti! Poleg tega se me po spovedi rada loti čudna tankovestnost – silno veliko stvari se mi zdi težek greh (čeprav vem, da morejo za smrtni greh biti izpolnjeni trije pogoji – velika stvar, zavestno storjena kršitev – svobodna volja). In ko se odločam, ali bom pristopila k obhajilu, se mi po glavi podijo čudne misli, podobne tistim, ki jih Pavel Krnc opisuje ob svoji birmi v knjigi ‘Ata mi je povedal’. Posledica tega je nemir in razdražljivost. Tako že dobrih deset let hodim k spovedi nekajkrat na leto (za božič, veliko noč, celodnevno češčenje in morda še kaj vmes) in potem kvečjemu petkrat k obhajilu. Vsak dan skušam nekaj zmoliti sama, nekaj molimo skupaj (pred kosilom in zvečer, za sveti večer in za Vse svete rožne vence)
O pomenu molitve sem veliko razmišljala prav v zvezi z rubriko Življenje nas uči. Pisali ste namreč o družinah, ki so prebrodile hude težave ob skupni molitvi v družini, pa tudi med prijatelji in znanci. Postavlja se mi vprašanje, če bi duševni in duhovni mir mogla izprositi s skupno molitvijo. V nekaterih družinah, ki ste jih opisali, so se zgodile skoraj čudežne stvari. In ob takšnem branju sem pomislila, kako potrebno bi bilo, da bi tako zavzeto prosili tudi za ureditev razmer v državi – za več poštenja, pravičnosti in medsebojnega razumevanja.
Kako zelo manjka razumevanja tudi v krščanskih družinah, sem občutila, ko sem se iz krščanske družine primožila v krščansko družino. Ob raznovrstnih težavah dostikrat tudi moliti nisem mogla, ko sem se odločala o svoji življenjski poti.
Zahvaljujem se vam, da ste pismo prebrali in če boste mogli dati kakšen nasvet.
Frančiška

pismo meseca 05 2013Najprej se ti moram zahvaliti za tako zvestobo našemu Ognjišču. Zaradi takih naročnikov, kot si ti, ki so nam zvesti skoraj od začetka – kmalu bomo odhajali zlati jubilej, petdesetletnico izhajanja, in smo lahko zdržali do sedaj pri kar visoki nakladi, pri mesečnikih najvišji v Sloveniji. Žal se, tako kot vsem, tudi nam zmanjšuje naklada. Če bilo več takih, kot si ti, se nam gotovo ne bi.
Začnimo s tvojimi vprašanji. Pristopiti k obhajilu samo takrat, ko smo bili pri spovedi ali še kakšenkrat, ni pametno. Vsaka jeza, ki je nismo znali obvladati, ni že smrtni greh. To tudi sama razumeš. Zdravilo za male grehe pa je kesanje. Sveti Pavel piše svojim vernikom v Efez: »Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4, 26). Ne smemo tega razumeti, kot da jih nagovarja, naj se jezijo. Povedati hoče, da je včasih naša jeza upravičena in ni greh. Kam pridemo, če bi se starši ne smeli jeziti nad svojimi otroki? Tudi vzgojitelji se upravičeno jezijo, če njihovi varovanci niso česa storili prav, vendar mora biti razvidno, da je to iz ljubezni, ker jim hočejo dobro. To velja za vse tiste jeze in jezice, ki jih mnogokrat zagrešimo s komerkoli, zlasti pa z domačimi, sosedi, prijatelji, zaradi živčnosti, nestrpnosti, slabe volje. Seveda to ni prav, a je navadno mali greh, ki se ga lahko pokesamo že s tem, da se nehamo jeziti. Zato pravi apostol, naj “sonce ne zaide nad našo jezo”. Res je, velikokrat nam ljudje očitajo “kaj pomaga biti zelo pobožen, če sam sebe nimaš v oblasti”. Vendar je največkrat to samo izgovor, da nas lahko kritizirajo. Naj pomislijo: če kdaj “sebe nimamo v oblasti”, to ni zaradi tega, ker smo ‘pobožni’, ampak če bi ne bili ‘pobožni’, bi bili gotovo še slabši. Prav tako nam očitajo, da hodimo v cerkev, pa smo taki in taki. Naj bodo veseli, da hodimo v cerkev, kajti če ne bi hodili, bi bili še slabši in bi to oni občutili na svoji koži!
Sveto obhajilo in spoved bi nam morala pomagati, da postajamo boljši. Prepričani pa moramo biti, da smo obhajila zelo potrebni. Jezus pride v nas resnično pričujoč v sveti hostiji in nas obogati s svojo milostjo, ki nam daje moč za življenje po veri. Včasih je pristopalo k obhajilu malo ljudi. Mar ni bila to neka nehvaležnost do Jezusa, ki se nam daje tako velikodušno v hrano? Vemo, da ne smemo biti nevredni tega njegovega daru, to pa je samo takrat, ko smo v smrtnem grehu. Tega pa ne storimo ‘tako hitro’, kot si sam zapisala. Vesel sem, ko sedaj pri nas pri delavniških in nedeljskih mašah skoraj vsi, ki so pri maši, gredo tudi k svetemu obhajilu. Nekaj važnega se je premaknilo v glavah naših kristjanov, da čutijo potrebo po tej nebeški hrani.
Drugo tvoje vprašanje je o vrednosti skupne molitve. To je Jezus povedal zelo očitno: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). To pomeni, da je skupna molitev boljša od osebne. Zato se tudi kristjani zbiramo v cerkvi, v skupnosti, doma v družini, in molimo v zavesti, da je Jezus med nami. Kot so resnične Jezusove besede: »To je moje telo ..., to je moja kri ...« in trdno verujemo v njegovo prisotnost v naših tabernakljih in pri mašah, pri procesijah z Najsvetejšim, tako moramo verjeti v njegovo prisotnost med nami, če smo združeni v njegovem imenu. Prisoten je na drugačen način, ampak prav tako resnično. Zato je prav da v današnjih težkih časih, prosim tudi za našo domovino. Na internetu berem o skupinah, ki se v ta namen redno in vztrajno zbirajo. Moderno sredstvo, internet, lahko služi za taka zbiranja. Bog daj, da bi jih bilo čim več. Tudi naše družine bi morale pri molitvi v Jezusovem imenu iskati rešitve za svoje probleme, ki jih ni malo. Dovolj je, da sta dva in Jezus je z njima. S tem pa ne zmanjšujemo vrednost osebne molitve. Koliko starih ženic po naših domovih, po domovih za ostarele moli rožni venec za rožnim vencem za svoje drage, ki jih morda niti ne pridejo obiskat, za našo domovino in mnoge druge potrebe. Brez teh molivcev, posameznih in skupinskih, bi bili še globlje v krizi, materialni in moralni.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2013) 05, str. 6

Zajemi vsak dan

Na bližnjega lahko gledamo ravnodušno. Potem gledanega zazebe; čuti se ponižanega. Na drugega lahko gledamo z dobrohotnostjo, z dobroto. To ga opogumi.

(Romano Guardini)
Četrtek, 12. December 2019
Na vrh