Romanja po svetu si lahko privoščijo le tisti, ki imajo denar, mi pa lahko samo doma v kotu molimo rožni venec.

Lurd, Fatima in še druge božje poti, so kraji, kjer naj bi človek bolj začutil Božjo bližino in bil deležen posebnih Božjih milosti. Prosim če mi lahko razložite, kako je to.
Saj Bog je samo eden in navzoč povsod, kjerkoli smo. Vendar so lahko posebnih milosti, ki se tam delijo, deležni le tisti, ki imajo denar, da si taka romanja lahko privoščijo, čeprav nekateri bolj kot turisti. Mi pa, ki si tega ne moremo privoščiti, lahko samo doma v kotu molimo rožni venec in ne vemo, koliko milosti si ‘prislužimo’ za večnost. Saj ne gre za nevoščljivost, zanima pa me, kaj vi mislite o tem. Lepo vas pozdravljam in prosim za odgovor.
Sonja

Res je, Bog je samo eden in je navzoč povsod, kjer smo. Vsekakor bi bilo krivično, če bi tisti, ki imajo finančne možnosti, da gredo na romanja, imeli prednost pred Bogom. Božje poti so dejansko kraji posebnih milosti, vendar je to vedno odvisno od človeka samega. Nič ne pomaga še tako velik romarski kraj, če ni srce odprto božji milosti. Bog seveda upošteva tudi trud, ki ga vložimo, da se udeležimo romanja, vendar to ni nič v primerjavi s pripravljenostjo, da živimo po njegovi volji. »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Volja Očeta, ki je v nebesih pa je, da hvaležno sprejemamo, kar nam je dal v življenju. Ne samo to, da nam njegova volja pomeni več kot naša, ampak da jo sprejmemo z veseljem.
Najprej to pomeni, da smo zadovoljni s tem, kar nam Bog daje v življenju. To ni ravno lahka stvar. Zgled, kako je treba sprejemati božjo voljo nam daje Jezus. V svoji največji stiski, pred odhodom v trpljenje in smrt, je molil: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih (trpljenja) mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mr 36,37). To potegne za seboj kar nekaj posledic. Ena od teh je, da smo zadovoljni, tudi če nimamo toliko denarja, da bi lahko šli na razna romanja po svetu. Moliti v ›kotu rožni venec‹ je nekaj dragocenega. Če pa se naša želja po romanju ›pokrije‹ z Božjo voljo, je to korak naprej k izpolnjevanju Božje volje.
Kot bogoslovec sem se s kolegom dogovoril, da v poletnih počitnicah greva v Francijo. To so bila tista leta, ko so bile naše meje tesno zaprte. Vložila sva prošnjo za potni list. Potrebno je bilo ›garancijsko‹ pismo nekoga v Franciji. Profesor Anton Trstenjak je imel v Franciji prijatelje, ker je študiral tudi v Franciji. Kolega je dobil potni list, meni so prošnjo zavrnili. Naslednje leto sva poskusila znova. Tokrat sem potni list dobil tudi jaz. Kot študent sem potoval z avtostopom. V mojih načrtih je bilo tudi romanje v Lurd. In prišel sem v Lurd. Ni bilo lahko dobiti (brezplačno) prenočišče. Končno so me sprejeli, vendar sem spal na hodniku, vseh pet dni sem se hranil z mlekom, kruhom in z nekaj rezinami salame, ki so mi jih dale slovenske sestre. Gotovo pa je bilo to najbolj doživeto romanje v mojem življenju in teh ni bilo malo. Bila je posebna milost, ne samo romanje, ampak tudi stik z katoliškim svetom, ki sem ga na tem ›avtostop‹ romanju doživel, in nam je bil takrat popolnoma zaprt in neznan. Najbrž je tudi to potovanje prispevalo, da sem vzljubil tisk in možnosti, ki nam jih daje, da širimo evangelij. Kakšno desetletje pozneje je začelo izhajati Ognjišče.
Bog nam včasih po ovinkih pokaže, kaj je njegova volja. Mi moramo biti pripravljeni, da ji sledimo. Navadno bo to čisto preprosta pot, nič posebnega, kot je časopis z veliko naklado ali radio, ki pokriva Slovenijo, ali založba, ki izda na leto petdeset knjig (s ponatisi vred). Bog hoče, da se trudimo, drugo naredi on sam. Jezus nam govori: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Kljub temu pa nas ›porabi‹ in nam da milosti, ki so potrebne, da spolnimo njegovo voljo. Vemo pa, da je vse njegova milost.
Romanja lahko pripomorejo, da se približamo Bogu. Lahko nas pa celo od Boga oddaljijo. Spominjam se, da nam je naš rektor v bogoslovnem semenišču dr. Janez Oražem pri ›vzgojni uri‹ pripovedoval, kako je semenišče imelo v težkih povojnih časih kar zajetno četico dobrotnikov, v glavnih dobrotnic, ki so mu vsak mesec od svoje skromne pokojnine prinesle delež za semenišče. Ko so se pri nas razmere ›normalizirale‹ in je bilo vsako leto lažje potovati ›čez mejo‹, so začeli organizirana romanja. »Zdaj je vedno manj teh upokojenk, ki so od svoje pokojnine prinesle delež za semenišče. Razumljivo, sedaj ›šparajo‹ za naslednje romanje v kakšen znamenit romarski kraj na svetu.«
Romanje je tudi priložnost za kakšno dobro delo. V mislih imam naše največje romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Pa ni samo to priložnost, da naredimo veselje invalidom, ostarelim in bolnim. Skoraj v vsaki družini je kak ostarel človek, bolnik ali invalid. Lahko jim omogočimo kakšno romanje, recimo na Brezje ali kam drugam. Takšna romanja ne stanejo veliko in ni treba imeti polno denarnico, pač pa je potrebno ›polno‹ srce.
Vidiš, romanje ni ›rezervirano‹ samo za tiste, ki imajo ›polne denarnice‹, saj je veliko božjih poti v Sloveniji, ki so dostopne z malo dobre volje. Mnoge župnije vsaj enkrat na leto ›romajo‹ s svojim avtobusom in s svojimi duhovniki, da verniki za ›male denarje‹ obiščejo kakšno priljubljeno božjo pot. Pomembno je predvsem, da se duhovno pripravimo, to se pravi, da opravimo spoved, prejmemo sveto obhajilo, sodelujemo pri petju in tudi kakšen rožni venec ne bi smel manjkati. Taka kratka romanja so vir mnogih milosti in tudi veselja.
Največ romarskih poti je pri nas posvečenih Materi Božji. Znamenje, da naš narod še vedno zelo časti Marijo. To češčenje pa bi ne smelo biti samo v besedah, dobra dela so tista, ki najbolj častijo Marijo. Ta pa so navadno še bolj ›poceni‹ kot romanja. Tudi tisti rožni venci v kotu našega stanovanja. Bogu in Mariji so bolj všeč, kot draga in dolga romanja preko naših meja. Poslužujmo se jih čim pogosteje.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 07, str. 6