Veliko molim za tiste, ki so v stiski!

Pišem vam, da izpovem svoje izkušnje, o doživljanju Boga. Kakšno usmiljenje nam naklanja! V srcu slišim glas, ki je čisto tih, in me opominja, govori mi, kakor takrat, ko sem sklenila, da med tednom ne grem k maši, pa mi je, preden se je začela maša, ta glas spregovoril: “Pojdi k maši!” In prišla sem ravno pravi trenutek, ko me je prijateljica potrebovala. Kako te vodi Sveti Duh, vidiš, ko prideš ravno pravi trenutek tja, kjer te nekdo potrebuje. In vodi te tako, da se čudiš, kako čudovita so njegova pota.
Navadila sem se, da si, ko pride kakšen človek s problemom k meni, vzamem precej časa zanj, dokler ga ne opogumim ali pomagam rešiti problem s pogovorom in z molitvijo. Čast moramo dati Bogu, saj ne rešujemo mi, ampak smo le orodje v njegovih rokah. On je tisti, ki v nas in po nas deluje.
Veliko molim za ljudi, ki so v stiski. Zmolim vsaj en rožni venec. Več dni vztrajam samo v molitvi za enega človeka, za tistega, ki ima problem ali stisko. Molim goreče, z vsem srcem in vso dušo zanj.
Posebno bi rada izprosila blagoslov težkim bolnikom po bolnišnicah. Mogoče bi tudi sami lahko naredili veliko z molitvijo. Potrebna je trdna volja in vztrajno prizadevanje. Ne prehitro obupati! Včasih je potrebno veliko potrpežljivosti in truda za ohranitev ali pridobitev tistih starih dobrih vrednot, ki imajo neminljivo vrednost. To ne pade samo z neba. Pa ne misliti, da v današnjem svetu ne moreš veliko doseči. Zmoreš! Najprej si zastaviš majhne cilje. Z uresničevanjem teh malih ciljev dobiš za naprej neustavljiv pogum.
Omeniti moram še to: bila sem popolnoma odpisana od zdravnikov. Vsi so dvignili roke: Nikoli ne bo nič s teboj! Bila sem invalid prve kategorije. Danes pa sem popolnoma samostojna, opravljam vsa dela, ki jih moraš sam postoriti. Skoraj nobene pomoči ne potrebujem. Bogu sem hvaležna za to svojo bolezen. Toliko lepega sem se naučila, ker bi sicer bila velika sirota. Toliko knjig sem prebrala o svoji bolezni, toliko izkušenj sem dobila. Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.
Kjerkoli sem, se počutim doma, saj sem med ljudmi. V cerkvi smo vsi kot ena družina. Želim se zahvaliti Bogu in vsem ljudem, ki me poznajo. Tako prijazni so! Hvala Bogu za vso srečo in trpljenje.
Antonija

Navadno vidimo samo zunanjo podobo drugih ljudi. To pomeni, da nas zunanjost pritegne, zasvoji, pogojuje. Danes morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini našega naroda. V kriznih obdobjih, kot je sedanje, ko naša zunanjost ne more tako ‘blesteti’, kot je prej, se zna zgoditi dvoje: Lahko nas to naredi nesrečne, zagrenjene, nezadovoljne, lahko pa spoznamo, da nismo “stavili na pravega konja” in začnemo iskati globlje, duhovne vrednote. V tem pogledu je kriza dobrodošla in zdravilna. Odpre nam oči. Tudi ko je zunanjost bleščala v vsej privlačnosti, smo tolikokrat okusili, da to ni tisto, ker nas osrečuje. Zdaj pa je prilika, da se streznimo in rečemo ne tej prevari. Začnemo svojo srečo graditi na svoji notranjosti, na notranjem bogastvu, na svoji duhovnosti.
To ni samo sad, posledica neke krizne dobe, je tudi bogastvo življenjskih izkušenj. Zlasti takrat, ko se srečamo s trpljenjem, z boleznijo, razočaranji, s podrtimi življenjskimi načrti. Prej ali slej se mora vsak soočiti s temi dejstvi. Antonija se je srečala zelo boleče in kruto. Te trpke življenjske izkušnje so jo pripeljale do odkritja pravih vrednot, ki ti jih preizkušnje ne morejo vzeti. »Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.« S temi svojimi izkušnjami sedaj lahko pomaga drugim, ki so v stiski. Da to storiš, pa moraš imeti, trdno voljo in vztrajno prizadevanje«.
Pri tem pomaga molitev. To je vir tiste moči, ki v preizkušnjah, lastnih ali drugih, rodi presenetljive učinke. Na tem področju ne moremo pričakovati ‘instant’ učinkov, kot smo jih vedno bolj navajeni v vsakdanjem življenju, ali pa nam reklama vsaj tako obljublja. V notranjem, duhovnem svetu je treba čakati, potrpeti, vztrajati. Tega ne maramo, smo neučakani, mislimo, da je pri Bogu tako, kot v trgovini ‘daj-dam’, pa ni. Božje računovodstvo ni podobno človeškemu. Bog ima svoje načine ‘poslovanja’, ki temeljijo na valuti, ki se ji pravi ‘ljubezen’. Toda ne tista telesna, ki se temelji na računici ‘daj-dam’, ampak na božji računici, ki se glasi: »Dam ti, ker te ljubim«, če tudi ti z Bogom in z ljudmi posluješ z isto ‘valuto’.
V teh počitniških in dopustniških tednih, ko bi vsi radi brezskrbno uživali, je morda nenavadno govoriti o duhovnih vrednotah, o odpovedi, o žrtvah, o pomoči drugim. Dejansko pa bodo ti tedni mnogo bogatejši in srečnejši za nas in za naše bližnje, če bo v njih več duhovnih vrednot.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2012) 07, str. 8