Danes smo si tujci, na cesti neznanci, v isti veri

Začetek poletja, začetek počitnic. Dopust od ustaljenih tirnic. Čas, ko naj bi si nabrali novih moči. V pogovoru s starši šoloobveznih otrok večkrat slišim: “Končno, konec šole, konec verouka, adijo maša in listki.” Klopi v cerkvi, namenjene najmlajšim in njihovim staršem, bodo ‘na počitnicah’. Večkrat slišim: »Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši.« Verjamem, da bi marsikje bilo tako, ni pa nujno. Najprej bi se morali ustaviti pri vseh tistih, ki listkov ne potrebujejo. Stopijo v cerkev, da tam ob srečanju z Jezusom ponovno doživijo, kaj res pomeni biti kristjan, biti z Jezusom. Prvi kristjani so bili v manjšini, a bili so povezani v veri Jezusa Kristusa. Pomagali so si med seboj in se spodbujali. Imam občutek, da danes ni tako. Danes smo si tujci, na cesti neznanci, v isti veri.
Počitnice so dobre in koristne, so obvezne, da bi se mogli slišati in ujeti na prave frekvence življenja. Šumenje morskih valov ob našem nemiru naj postane nov izziv za izkušnje miru. Spominjam se, kako smo z družino letovali preko sindikalnega turizma, bilo je pestro in napeto, včasih tudi komično.
Prav družina se včasih ‘sreča’ ravno na počitnicah. Tam se vsi križi zložijo v enega samega. In če tega križa ne prinašamo pred oltar, pred Najsvetejše, nas teži in utruja, vleče k tlom. Take počitnice zaključimo jezni in vidno še bolj utrujeni.
Pred nedavnim me je po maši povabila na čaj verna žena, ki kot jaz zajema moč iz evharistije. Tiste minute ob čaju so bile počitnice, počitnice v lepi družbi, ki ne jemlje, ne teži, pač pa spodbuja krščansko življenje v teži dneva. Nekaj obveznosti bomo v počitnicah lahko pogrešali, maša pa ne more biti obveznost, ker je vendar darilo, »letalska karta« na poti v večnost.
Papež Frančišek pravi: »Navadimo se poklicati v spomin vse dobro, ki nam ga je storil Bog.«. Sveta maša je dobro, tisto, v katerem je vključeno vse.
Marjeta Debevec

Počitnice, hura! Koliko je bilo pričakovanja. Tudi v naših mladih časih, ko še nismo ‘obvezno’ hodili na morje. No, tudi letos bo mnogo takih, ki ne bodo šli na morje, tudi med mladimi. Kriza kaže svoje zobe, vedno bolj. To, kar si zapisala na začetku pisma, me je zabolelo. Starši, ki se čutijo olajšane, da ne bo več zbiranja listkov, ne bo maše, ne verouka. Prednje klopi v cerkvah, namenjene otrokom, bodo tudi “šle na počitnice” in bodo prazne. Na žalost si zapisala resnico, ki velja tudi za Koper, kjer vsako nedeljo mašujem ob 8 uri. V naši stolnici bodo do neke mere klopi zasedli turisti, marsikje pa še tega ni. Vem, so kraji kjer je drugače. Misijonarji, ki prihajajo v teh mesecih domov na počitnice, zlasti iz Afrike, kjer je največ slovenskih misijonarjev, pripovedujejo, kako so njihove cerkve polne otrok in odraslih, ki so prišli peš tudi več ur daleč in z navdušenjem pojejo svoje pesmi ob spremljavi bobnov in v ritmu plesov. Ne gledajo na uro, ki je nimajo, koliko časa bo misijonar pridigal ali, kot pri nas rečejo, ‘nakladal’, niti na to, kako dolga bo maša. Zanje je vedno prekratka. Zato se moramo njim zahvaliti, da število katoličanov v svetu na splošno še raste.
»Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši«, si zapisala mnenje nekaterih. Nič nimam proti listkom, otroci jih radi zbirajo, in če jih to pritegne k maši, je prav. Morda pa bodo z leti le razumeli, da ob nedeljah gremo obiskat Jezusa. Toda to jim mora nekdo povedati. Morali bi jim povedati starši, toda če tudi oni ne hodijo redno k maši, od koga naj zvejo?
Žal je res tisto, kar si povedala v drugem delu svojega pisma. Kristjani živimo ‘privatno’ krščanstvo. Že v družini si starši ne upajo reči svojemu pubertetniku ali pubertetnici: »Pojdi z nami k maši«, tudi če potem tam najde svoje družbo. Ne upamo biti ‘javni kristjani’. O tem se ne upamo pogovarjati v družbi, morda niti s svojo prijateljico, kot si storila ti, ali s prijateljem. Fantje so bodo lahko pogovarjali cele ure o kakšni nogometni tekmi in jim ne bo dolgčas cele ure presedeti na stadionu. Za mašo pa seveda ni časa. Tudi šport je lahko odlično razvedrilo, toda kristjan ne “živi samo od športa” ampak “od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust”.
Ljudje smo družabna bitja. Tako nas je Bog ustvaril. Po svoji naravi se družimo. Danes kot da smo to pozabili. Zato je toliko nesrečnih in nezadovoljnih ljudi. Mi potrebujemo druge in drugi potrebujejo nas. Razlogi, zaradi katerih se družimo, so različni. Zato imamo veliko društev: pevsko, planinsko, gasilsko, plavalno itd. Največje med temi pa je krščansko ali, bolj natančno, katoliško ‘društvo’, ki mu pravimo Cerkev, ki šteje eno milijardo in dvesto petdeset milijonov članov. Zaradi tega nas ne bi smelo biti sram. Nismo pa nič kaj ponosni.
Kako zelo potrebujemo božjo pomoč tudi v počitnicah, nam je nakazala že Marjeta. Evharistija je dobesedno Bog z nami. Če je Bog z nami, kdo more biti proti nam? In njegovo pomoč v resnici potrebujemo. Prvi kristjani so preganjalcem, ki so jim prepovedovali nedeljsko shajanje pri sveti maši, rekli: »Brez maše (evharistije) ne moremo živeti.« To bi moralo veljati tudi za nas, tudi v počitnicah. Srečevali se bomo kot družina, družba, sorodniki, prijatelji ... Držati moramo skupaj, da nas ne napadejo ‘volkovi’, teh pa danes ni malo. Varni smo samo, če držimo skupaj in se opiramo na našega velikega brata Jezusa.
Ko gremo po svetu, lahko vidimo tudi veliko poučnega. Hoditi moramo z odprtimi očmi za dobro. Marsikaj se lahko naučimo. Ko sem kot študent dvoje počitnic ‘štopal’ po Franciji, Švici in Belgiji, sem se veliko naučil. Ne samo jezika, ampak tudi in še bolj verskega življenja, kar mi je zelo pomagalo pri delu v župnijah Postojna in Bertoki, še bolj pa pri Ognjišču. Še sedaj imam lepe spomine na tista doživetja. To je bila moja druga univerza. Res je, počitnice so lahko tudi zelo koristne. Take koristne počitnice želim tudi vam.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2013) 07, str. 6