V dolgih nočeh brez spanja se oglasi pekoča vest: “Le zakaj sem to storila?” Oh, ko bi imela možnost to popraviti!

V Ognjišču sem prebrala pismo žene, ki je naredila splav. Ob tem sem svoja razmišljanja strnila na papir takole:
Morda se nikoli v življenju ne bova srečali, a tok najinih misli se mnogokrat ustavi in dotakne otroka, ki sva mu prekinili življenje in mu nisva dali priložnosti, da bi ugledal luč tega sveta.
Ne bom se ustavljala ob razlogih za to odločitev, vem, da so različni, kot se razlikujejo življenjske okoliščine vsake izmed nas. A nekaj nam je vsem takim ženam skupno: za ta korak smo se odločile v neizrekljivi stiski in nemoči tistega trenutka. To je stanje duha: samo duša, ki je v sebi globoko zmedena, lahko umori življenje v sebi.
In potem neznanska žalost in obup, v dolgih nočeh brez spanja se oglasi pekoča vest: “Le zakaj sem to storila?” Oh, ko bi imela možnost to popraviti; oh, da mi je dano zavrteti čas nazaj; utopična misel, da bi se vsaj v zadnjem trenutku premislila in rekla ›da‹ življenju. In očitki možu, da mi ni stal ob strani ali me je zapustil, zamera do Boga, ker je dopustil, da sem se tako odločila, ker me ni očuval, ...
Draga žena, padli sva, globoko padli. Zlo je bilo močnejše in naju je premagalo, izgubili sva človeško dostojanstvo in se znašli na življenjskem dnu, v peklu. Oče zla je dosegel svoje: resnični in končni padec je takrat, ko ne le trpiš za posledicami strašnega greha, ampak izgubiš tudi zaupanje in nimaš nobenega upanja, da bo kdaj bolje. Človek, ki je po svoji krivdi popolnoma odtrgan od Božje ljubezni, morda še veruje, da mu je Bog odpustil, a sam sebi ne more odpustiti.
Poznam stanje, ko je duša žalostna do smrti in ni nikjer utehe, samo grozna bol in zapuščenost. Tako sem živela vrsto let.
Po milosti Božji sem srečala dobre ljudi, ki so mi pomagali. To želim tudi jaz tebi in ti pokazati pot osvoboditve in notranjega ozdravljenja.
To je strma in ozka pot, pot ponižnosti in zaupanja v Božje Usmiljenje, pot, ki nam jo je pokazal naš Gospod Jezus Kristus.
Ne vem, če si verna ali ne. Ne išči pomoči pri bioenergetikih in raznih šarlatanih, ki ti zagotavljajo: “Jaz te bom pozdravil!” Ali pa kličejo na pomoč ne vem kakšne duhove. Tudi jaz sem jim nasedla, a bolečina in depresija je kljub začetnemu izboljšanju postajala hujša in globlja.
Verjemi mi: ozdravi te lahko samo Stvarnik, ki te je ustvaril in se nam je razodel po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Iz svoje osebne izkušnje ti svetujem:
Najprej opravi dobro spoved, če jo še nisi, spovej se grehov in obudi iskreno kesanje.
Otroku daj ime in ga krsti s krstom želja: (ime otroka), jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Otroka izroči v Božje roke, to naredi pri sv. maši:
na začetku sv. maše obudi kesanje in prosi otroka (imenuj ga po imenu), naj ti odpusti,
pri darovanju položi otroka na oltar, daruj ga Bogu,
po povzdigovanju prosi Jezusa, da sprejme otroka in reci: (ime otroka) pojdi k Bogu, izročam te v Božje roke,
po obhajilu se zahvali Bogu, ker je otroka sprejel.
Ne izgubi upanja, bodi vztrajna, ko boš stopila na pot spreobrnjenja, bodo nastopile mnoge težave; zlasti je pomembno prekiniti tok negativnih misli. Dobro preišči, od kod prihajajo te misli, ki te obsojajo in rušijo tvoje zaupanje v Božjo Ljubezen. Napada te Tožnik, začetnik zla, ki te posebej sedaj, ko si na poti duhovnega ozdravljenja, hoče oropati zaupanja v Božje Usmiljenje in odpuščanje.
Greh je pustil na tvoji duši rano: tam, kjer smo ranjeni, pa smo odprti za zlo, ki ima prosto pot do naše duše.
Zato je pomembno, da se z vso voljo obrneš k Jezusu in moliš: Odpovedujem se negativnim mislim, nezaupanju v Tvoje usmiljenje, VERUJEM V ODPUŠČANJE GREHOV ... Jezus, ti si Gospodar mojega življenja in mojih misli, ... Jezus, prosim, napolni me s svojo ljubeznijo, z zaupanjem, odpuščanjem, ozdravi me.
Ko je zelo hudo, ko niti moliti ne moreš več, ponižno in iz vsega srca prosi: JEZUS, USMILI SE ME. Tako moli še posebej ob 15. uri, ki je ura Jezusove smrti na križu. Takrat je bilo izlito Usmiljenje na vso zemljo. Zaupanje v Božje Usmiljenje je velik dar za vse ljudi, tudi zate.
Zateci se k Jezusu, ki je nedolžen za nas prestal najhujše trpljenje in pozna vse muke zapuščenosti, duševne in telesne bolečine. On te pozna in si neizmerno želi, da prideš k Njemu, žeja ga po tebi; še posebej takrat, ko si najbolj na tleh, ko človeško gledano ne moreš več živeti, takrat si mu najbližja. Sprejmi svoj križ, izroči mu svojo nemoč, bedo, strah, trpljenje, grešnost ..., bodi kot majhen otrok, ki v svoji nemoči steguje roke k staršem, ti jih steguj k Jezusu. Odpovej se svoji slabotni volji in vstopi v Božjo voljo; v svoji nemoči dovoli, da Bog naredi iz tebe novo stvar, glej na Boga in ne na svojo grešnost. Bodi potrpežljiva in vztrajna; pri duhovnem boju so vzponi in padci, pomembno pa je, da ne obležiš na tleh, ampak vstaneš in greš naprej. Sama se včasih mučim v kakšni preizkušnji dolge mesece, potem pa, ko najmanj pričakujem, pride razsvetljenje in pomoč.
Prosi Jezusa, da te sprejme v svoje Presveto Srce, tam si varna in ljubljena, puščice zla te ne dosežejo.
Beri Sveto pismo, posebej evangelije. Kot njegovi učenci glej Jezusa in poslušaj, kaj v tistem trenutku govori prav tebi; skrbno prebiraj Lukov in Janezov evangelij. Besedo ali stavek, ki te nagovori, skrbno shrani v svojem srcu in ga večkrat ponovi.
Obudi molitev ljubezni: Jaz sem Božji otrok, mene Bog ljubi, v Božjem naročju sem varna in ljubljena, ...
Če si po splavu rodila še kakšnega otroka, je ta otrok tudi na neki način ranjen; zanj še posebej z ljubeznijo moli to molitev: Dragi otrok (po imenu), ti si dar Božji, Bog te nam je daroval, Jezus, prosim pozdravi vse rane, ki sem jih povzročila temu otroku; otrok, prosim, odpusti mi, Bog te ljubi in te ne bo nikoli zapustil in tudi jaz te ljubim in te ne bom nikoli zapustila.
Hodi redno k sv. maši in k sv. spovedi, poišči dobrega duhovnika in ga prosi za molitev in duhovno vodstvo.
Če je depresija prehuda in ne moreš moliti, obišči psihiatra in ga prosi za pomoč. Takrat so prizadeti tvoji možgani in potrebuješ zdravila. Ob tem pa ne izgubi zaupanja v Božjo pomoč, zdravniki in zdravila so od Boga, zahvali se zanje in ko boš duhovno spet močna, moli naprej.
Svoj padec sprejmi kot izziv, to neizmerno trpljenje te je omehčalo in te osvobodilo napuha, obsojanja, dvoličnosti, ... Tvoje srce bo ostalo ranjeno vse življenje, a verjemi mi – lažje boš živela; naj iz te rane, kot iz Jezusove, pritečeta ljubezen in usmiljenje do bližnjih in pomoči potrebnih.
Zahvaljuj se za to, vrnjeno ti je dostojanstvo, stopi na pot ponižnosti in svetosti.
Velikokrat sem bila žalostna, ko sem razmišljala, koliko ljubezni podarim svojim otrokom, temu otroku pa je ne morem nič podariti. Pri molitvi rožnega venca sem nekega dne dobila odgovor: “Dokler si na zemlji, ni prepozno! Vso ljubezen, ki jo boš tu na zemlji darovala ubogim, še posebej otrokom, boš prinesla v večnosti pred svojega otroka!” Hvala, ljubi Jezus in Marija.
Draga žena, s tabo sem prehodila svojo pot, zame so molili dobri ljudje, tako tudi jaz vsak dan molim zate.
Mateja

Tokrat je Pismo meseca precej drugačno kot običajno. Nanj ne bo odgovarjal ‘oče urednik’, ampak naša bralka, mati, ki otroka ni rodila, mati, ki je naredila splav. Ne bi mogli najti bolj primerne osebe. Žena, ki govori iz svojih izkušenj. Letos obhajamo leto Božjega usmiljenja. Papež je za to leto dal vsem duhovnikom dovoljenje, da odvežejo od težkega greha splava, od greha, ki je sicer pridržan določenim spovednikom. Bog daj, da bi to pismo zmanjšalo krvavo število splavov v Sloveniji.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 08, str. 6