V naši župniji se nič ne dogaja

Ne izhajam iz verne družine. Starši gredo k maši le ob praznikih. Meni osebno pa vera veliko pomeni. Skušam se zgledovati po Jezusu, vendar pa nimam nikogar, ki bi mi stal ob strani. Potrditev najdem v psiholoških knjigah, ob katerih sem si okrepila samozavest, ter v Ognjišču in Družini. Žal pa nisem in ne delujem v nobeni skupini, čeprav bi rada. Ne vem, kam naj se obrnem. V domači župniji to žal ni mogoče, ker naš duhovnik ne pokaže zanimanja za mlade, zato se v župniji »nič ne dogaja«. Jaz sem pred leti sodelovala v sosednji župniji. V osnovni šoli sem začela hoditi na duhovne vaje, v srednji šoli pa sem poskušala storiti kaj, da bi bila domača župnija bolj dejavna, vendar mi duhovnik ne dovoli. Pred leti naj bi bil pri nas duhovnik, ki je skrbel za mlade (taborjenje in podobno), zato so ga župljani »pregnali«, ker so hoteli imeti otroke doma za delo. Od takrat je župnija »na dnu«. Skušala sem govoriti z duhovnikom, vendar ga ne zanima. Sama sem pred leti, skupaj s prijateljico, vodila mladinski verouk, pri katerem duhovnik ni bil prisoten. Sedaj je več mladih, ki bi tudi radi sodelovali v župniji. Kaj nam lahko svetujete? Vera mi veliko pomeni, zato rada delam kot animatorka, vendar ne vem, kam naj se vključim, ker se nočem vsiljevati. Prosim za nasvet.
Pa še nekaj bi vas prosila. Zelo rada pomagam ljudem, ki so v duševni stiski. Veliko sem že pretrpela, zato sem vesela, če lahko iz lastnih izkušenj pomagam drugim. To bi rada delala celo življenje. Razmišljala sem o društvih, ki imajo organizirane telefonske pogovore s svetovalci. Kam naj se obrnem?
Gabrijela

Najprej bi rekel, da bi bilo treba takega duhovnika, kot je vaš kakor ga ti opisuješ, poslati v kakšen samostan, tam bi imel dovolj miru pred (mladimi) verniki! Nekoliko ga morda opravičuje dejstvo, da je najbrž že v letih. Seveda imamo premalo duhovnikov, tudi takih, ki so že v pokoju, da bi jih »poslali na Luno« ali v dom upokojencev, če lahko še mašujejo, spovedujejo, previdevajo... in vsaj v glavnem vodijo župnijo. Morda se glede njegovih let motim, si pa enostavno ne morem predstavljati, da bi »normalen« duhovnik odklanjal pomoč na takem področju, kot je (mladinski) verouk in pri delu v župniji na sploh. Čudim se tudi temu, kar pišeš o njegovem predniku, ki naj bi ga ljudje na marali, ker je bil »zagnan« za svoje duhovniško delo. Čudno je, da je človek tako zaljubljen v delo in zemljo, da mu je več do nje, kot do duše svojih otrok. Ne morem si pa predstavljati, da bi bili vsi farani taki, posebno ne danes, ko vemo v kakšni nevarnosti so mladi (alkoholizem, droga, slaba družba, disko). Sodobna tehnika tudi pri kmečkem delu lahko nadomesti mnogo rok. Marsikje starši otroke celo premalo zaposlijo in jim pustijo toliko prostega časa, da jim to duhovno škodi. Da bi pa ne ločili vzgoje od nekontrolirane zabave, bi bila res slepota, in žrtve bi postali tudi sami starši. Posebno na podeželju ni težko ločiti taborjenja, duhovnih vaj, romanj, izletov, ki jih organizira duhovnik, od zabav, ki jih organizirajo gostinci in podobni.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2007) 09, str. 6