Zadnja ura je pa le zadnja ura

Smo že v jesenskem času in na stojnicah z rožami je vedno več krizantem. Zelo rada imam rože, krizanteme pa še posebno, saj cvetijo jeseni okrog tako velikega praznika kot so vsi sveti. V zvezi s tem praznikom se mi utrinjajo razne misli in vprašanja.
Ognjišče berem, odkar sem se pred desetletji naučila brati, takrat še bolj, saj ni bilo toliko verskih revij kot jih je danes. Hvala Bogu zanje in hvala za vse, saj se moramo Bogu zahvaliti tudi za vse.
Ko se s prijatelji pogovarjamo, pogosto slišim: kako čas zelo hiti. Ta je bolan, oni še bolj, ta je umrl, onemu so umrli starši, mož, žena, otrok, prijatelj, sosed. Mnogi čisto nepričakovano, še mladi. In kje so duše teh ljudi?
Po božji pomoči sem dobila pogum, da marsikomu rečem: “Na smrt je treba biti pripravljen. Bog ne daj, da bi tvoj oče, mož, žena, prijatelj umrli brez duhovnika!” Eni pritrjujejo, drugi so tiho, enim ni mar, drugi me čudno gledajo. To me ne moti. Bogu bomo dajali odgovor za svoje misli, besede in dejanja. Bogu, ne ljudem!
Večkrat pomislim, kako reči nekomu, ki ni veren ali le površno, da bi sebe in svoje prav pripravil na zadnjo uro. Veliko ljudi umrje v bolnišnici, v domovih za starejše. Tja sicer hodijo duhovniki – toda ali se ti ljudje in svojci zavedajo resnosti tega vprašanja in saj smrt lahko pride nepričakovano.
pismo meseca 10 2016Večkrat se spomnim neke gospe in njene izjemne življenjske zgodbe, ki mi jo je sama pripovedovala, ko je ob hudi prometni nesreči izgubila svojega mladega sina. Po tem strašnem udarcu je našla vero in začela živeti po njej. Toda to so redki primeri. Vsak dan umrje toliko ljudi vseh narodnosti, jezikov, vernih in brez vere. Vedno bolj me vznemirja, kaj je z njimi. Saj molim za te ljudi, toda ali je to dovolj?
Zadnje čase so me prijatelji nagovarjali naj se priklopim na internet, kjer bi lahko veliko videla in slišala toliko lepih stvari, predvsem verskih. Nisem sem se še resno odločila, a me je moja dobra znanka, zelo preizkušana prijateljica, opozorila: »Premisli, saj imaš toliko knjig, DVD-jev, prijateljev.« In Marijine prošnje pri prikazovanjih: “Molite, molite ...”. Tako sem odpovedala internet, saj bi me morda tako pritegnil, da bi bila tam ure in ure, saj je že pri knjigah in DVD-jih kdaj podobno.
Že leta z zelo dobro in verno družino, če se le da, dvakrat na dan po telefonu molimo rožni venec božjega usmiljenja po Marijinih namenih, zvečer za najbolj potrebne vseh vrst, in mislim, da so med njimi tudi tisti, ki se jim ure življenja iztekajo. Da bi jim bil Bog usmiljen sodnik, pa tudi nam, ki premalo cenimo njegove darove in premalo naredimo za druge, tudi za srečno zadnjo uro – svojo in drugih.
Karmen

Koliko ljudi smo poznali v svojem življenju, zlasti mi starejši, ki so danes že pokojni. In vemo, da gremo mi za njimi. O tem nihče ne dvomi. Mnogi nočejo o tem razmišljati, ne govoriti. Mladim se zdi, da je to še tako daleč. Vsekakor problema ne bomo rešili, če o tem ne razmišljamo ali se ne pogovarjamo. Nasprotno, edino kar bomo s tem dosegli, je to, da na smrt ne bomo pripravljeni. V našem življenju so stvari, ki niso važne, na primer, kaj bom jutri oblekel, kam bom šel, v kakšni družbi se bom nahajal in podobno. So pa stvari, ki so važne ali celo zelo važne. Kako bom naredil neki izpit ali si poiskal službo. Za tiste, ki smo že v letih, je morda takih važnih življenjskih stvari manj, ker imamo že utečeno življenje. Za vse pa so nadvse važna tudi vprašanja, ki jih ti postavljaš. Koliko časa bom še živel in kako se na konec življenja pripravljam. Za nas verne so ta vprašanja toliko bolj važna, ker vemo, da bomo dajali odgovor Bogu za svoja dejanja, za svoje življenje. Ne bom rekel, kot si ti zapisala, za vsako “misel, besedo in dejanje”, ker veliko stvari naredimo podzavestno ali pa nepremišljeno, vendar smo odgovorni, da naredimo čim več dobrega.

    Po božji pomoči sem dobila pogum, da marsikomu rečem: “Na smrt je treba biti pripravljen. Bog ne daj, da bi tvoj oče, mož, žena, prijatelj umrli brez duhovnika!” Eni pritrjujejo, drugi so tiho, enim ni mar, drugi me čudno gledajo.

Za nas kristjane je življenje veliko bolj varno, ker imamo božjo besedo, ki nas vodi. Velikokrat bi bili v dvomih, kaj naj naredimo, če bi ne imeli Svetega pisma, zlasti Nove zaveze. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da bi vsak dan prebrali vsaj kakšno stran evangelija.
Prav v evangeliju najdemo najbolj tolažilne besede glede smisla našega življenja. Bog je človeka ustvaril za večno srečo pri njem.
»Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz«. (Jan 14, 3). Jezus se v svoji velikoduhovniški molitvi pri zadnji večerji, poslavlja od svojih učencev in jih priporoča svojemu Očetu, da jih varuje, ko njega ne bo več med njimi. Zagotavlja jim, da jih bo njegov Oče, Bog, vedno uslišal, ker so oni njega sprejeli in mu verovali. Prosi zlasti za to, da bi bili eno in bi se med seboj ljubili. Bog ljubi vse ljudi in hoče njihovo zveličanje, kot je zapisal apostol Janez: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

    Prejem zakramentov maziljenja, spovedi in sv. obhajila je za nas opora in vir moči, ki jo še kako potrebujemo.

Tu ni prostora, da bi dokazovali, kako s svojim razumom in po Svetem pismu pridemo do prepričanja, da Bog je, ker bi sicer ves ta svet, v katerem živimo, ne bi imel smisla. Mi ga gotovo nismo naredili, nekdo ga je moral. Temu najvišjemu bitju rečemo Bog. On nas je ne samo ustvaril, ampak nas tudi ljubi in nas hoče po smrti imeti pri sebi v družbi z našim bratom Jezusom. Iz tega sledi, da se smrti ne smemo bati, saj jo je Jezus s svojo smrtjo premagal. Trpljenje, ki je nekaj hudega, neprijetnega, moramo sprejeti kot božjo voljo in tako postane za nas zasluženje. Prejem zakramentov maziljenja, spovedi in sv. obhajila je za nas opora in vir moči, ki jo še kako potrebujemo. Hvala Bogu, da imamo tudi po naši zakonodaji pravico poklicati duhovnika za svoje drage v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih zavodih. Ne pustimo si to pravico vzeti ali ovirati, zlasti pa poskrbimo, da jo uživajo naši najdražji.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 10, str. 6

Zajemi vsak dan

Kdor hoče imeti red, se mora najprej naučiti, da ne bo nobene reči, ki jo je rabil, vrgel ne vem kam, ampak jo bo vedno dal na določen prostor.

(Friderik Viljem Foerster)
Petek, 15. November 2024
Na vrh