Življenje z diagnozo - rak

Sem vaša stalna bralka. Preberem vse strani in Ognjišče vedno težko pričakujem. Odločila sem se, da vas seznanim s svojo življenjsko izkušnjo. Lansko leto sem imela operacijo. Najprej je bilo rečeno, da gre za začetni rak. Po operaciji in pregledu tkiva pa je bilo ugotovljeno, da gre za papilom, torej nerakasto tvorbo. Po dobrem letu se je zopet pojavil rak. Moj zdravnik je ugotovil, da je šlo tudi prvič za raka, ki se je potem ponovno pojavil. Pri vsem tem se sprašujemo, koliko zaupanja imaš lahko še v zdravnike.
Prad kratkim sem bila na onkološki komisiji. Povedali so mi, da gre za redko obliko raka in nimam možnosti za ozdravljenje. Mislim, da bi bilo bolje, če bolniku ne bi povedali popolne resnice. Doma smo vsi obupani in samo jočemo. Pravijo, da mora bolnik imeti vedno upanje na ozdravitev. Vendar ko si enkrat sam na tem, te zlomi. Ves dan razmišljaš le najslabše. Ponoči ne spiš. Najbolj pa se bojiš trpljenja in bolečine, ki spremljajo bolezen. Tudi molitev ti ne pomaga več.
Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni. Koliko mladih ljudi izgubi življenje v nesrečah in koliko ljudi je nsrečnih zaradi izgube službe ali zaradi bolezni, ki jih doletijo. Pred letom sem dala za mašo za zdravje. In kaj imam od tega?
Imam majhne otroke. Sprašujem se, ali bom dočakala sinovo birmo? Živela sem pošteno, brez sovraštva do drugih. Otroke sem vzgajala v verskem duhu. Doma smo popravili hišo, na dopuste nismo nikoli hodili. Ko bi z družino lahko zaživeli srečno življenje, se je pojavila ta zahrbtna bolezen. Z možem se dobro razumeva, zato je za vse še težje.
Vsak teden grem na grob svojih pokojnih staršev in se sprašujem, koliko časa bo še tako. Kdaj se bo pojavil na našem spomeniku še moj napis? Ali bodo domači dali zame za maše, tako kot sem jaz dajala za moje pokojne starše, in ali bodo otroci hodili na moj grob in se me spominjali?
Olajšala sem si dušo in upam, da bom zdaj lažje prenašala trpljenje, ki me čaka pred koncem življenja. Do takrat pa se bom zahvaljevala Bogu za vsak podarjen dan življenja.
Sida

pismo meseca 11 2009Dano nam je življenje in počasi se ga zavedamo. Spoznanje raste od otroških let, ko ne vemo, kaj je to, do zrelih let, ko se srečamo s tujo smrtjo, s spoznanjem, da naše življenje na tem svetu ni večno. Vedno bolj se sprašujemo: kaj je življenje, kaj je smrt. Nihče te ni vprašal, ali hočeš biti rojen. To je dar, božji dar, dan po naših starših. Največji dar, saj brez tega daru ne bi mogel sprejeti nobenega drugega. In vendar: kaj je življenje? Veš, da se to življenje enkrat neha, da je na koncu smrt. Nujno se nam postavi vprašanje: čemu živim? Kakšen je smisel mojega življenja? Danes ljudje o tem nočejo razmišljati. Ko si mlad misliš, da je še vse življenje pred teboj: študij, poklic, služba, poroka, otroci, hiša ... »Ko bi z družino lahko zaživeli sečno življenje, se pojavi ta zahrbtna bolezen.« Res je, toliko lepega, prijetnega, dobrega, bi še lahko doživela v družini. Ločiti se od otrok, ki šele odraščajo, te potrebujejo. »Ali bom sploh doživela sinovo birmo?« se sprašuješ. Na to vprašanje ti ne morem odgovoriti, ne jaz ne nihče drug.
»Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni!« In vendar je! Bog nas je postavil na to zemljo, da nas preizkusi, ali smo njega vredni. Prav ta naša želja, da bi vedno živeli, je dokaz, da je v nas hrepenenje po večnosti. Dva pogoja sta, da jo dosežemo: da verujemo v Boga, ki je ustvaril vse svet in zakone, po katerih se razvija, in da je ta Bog plačnik, da nam bo povrnil po naših delih. Ti si naredila toliko dobrega tvoji družini, domačim, prijateljem ... Rekla boš, da ti prav zato Bog ne bi smel poslati raka. Bog ne plačuje sproti. Največ zla na svetu naredi človek sam. Nekaj takih že sama omenjaš. Koliko ljudi izgubi življenje v nesrečah, največ v prometnih. Misliš, da se ne bi večina teh nesreč lahko preprečila, če bi ne bilo alkohola, objestnosti voznikov, nespoštovanja predpisov? Izgube službe, to kar danes mnogi najbolj občutijo, so posledica pohlepnosti mnogih, ki jim gre samo za dobiček, pri nas in v tujini. Tudi mnogih bolezni bi se lahko obvarovali, če bi živeli bolj skromno. Rekla boš: kaj lahko jaz naredim, nisem jaz kriva. Zato pa mora biti nekdo, ki bo pravično razsodil in poplačala. Na tem svetu tega ni. Naša pamet zahteva, da se mora nekje vse to izenačiti, poravnati.
Bog nam po ustih preroka Izaija pravi: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,9). Bog se ne moti, mi se motimo. Trpljenje je težko razložiti. Tudi Jezus se ni trudil, da bi trpljenje razložil, on ga je sprejel nase. Iz ljubezni do nas je trpel največje bolečine in sprejel največje krivice, da bi nas odrešil, nam dal zgled, nam z zakramenti pomagal, da tudi mi živimo iz ljubezni, do njega, do bližnjega, do naših dragih. Razumem, da je v tvojih letih težko sprejeti, da je življenja konec, če Bog to hoče. Toda to ni oditi v »nič«, pomeni oditi k Očetu, kamor bodo prišli tudi tvoji dragi, tudi po tvoji priprošnji iz nebes, da jih boš od tam lahko sledila jim pomagala, da boste nekoč zopet skupaj. Rekla boš: lahko je govoriti vam, ki ste svoje življenje že dopolnili. Verjemi, da se nihče ne poslavlja od življenja brez trpljenja, ker bi lahko še marsikaj naredil, in tudi zato, ker smo ustvarjeni za življenje in je smrt nekaj nenaravnega. V nekaj zadnjih letih sem obiskoval kar nekaj mojih prijateljev duhovnikov, ki so umirali od raka. Veliko sem molil zanje, ker je bilo to največ, kar sem mogel storiti. Videl pa sem njihovo trpljenje. Tolažbo pa so našli v trdni veri in rekli so: »Pomeni, da sem končal nalogo, ki mi jo je Bog naložil.«
Na koncu ti svetujem, da vzameš v roke kako versko knjigo, življenje svetnikov, kar bo lahko dvignilo tvojega duha nad zemeljsko obzorje, lažje boš sprejela svojo bolezen, kakršna koli se bo pokazala.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 11, str. 6

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh