Žalostna Mati Božja

Ati in mami sta že ves dan pomagala babici in dedku pripravljati ozimnico. Otroci so bili dopoldne zelo delavni, pozno popoldne pa so prosili, če smejo v sadovnjak, do katerega je vodil zaraščen kolovoz. Neža je splezala v krošnjo stare češnje in brala knjigo, dečka pa sta se lovila in skrivala za razbrazdanimi debli jablan in hrušk. Najmlajši Anton je Blažu težko sledil, zdel se mu je tako hiter in močan. Tudi on bi rad bil velik in hiter kot formula! Ob starem deblu je zagledal drobno pikapolonico. Približal je prstek in splezala mu je v dlan. A ko se je ozrl naokrog, Blaža ni bilo nikjer več. Neže pa tudi ne.
V trebuščku ga je stisnilo. Kam je šel Blaž? Naredil je nekaj korakov naprej ... Kamni ob poti so bili tako veliki, prej jih gotovo ni bilo tam. Hotel se je obrniti in steči do sestrice, a nenadoma se mu je ves sadovnjak zdel enak. Ni vedel, katera smer je prava. Sprva je stopal počasi, a bilo ga je preveč strah, želel je pobegniti ... tekel je in tekel ... Želel je nekoga srečati, da le ne bi bil več sam. Pritekel je do kolovoza, ob katerem je bila postavljena mala kapelica, v njej pa je bil kip Marije. Marijin izraz je bil žalosten, tudi Antonov otroški obraz je bil pretresen. Ampak sedaj je vedel, kje je! Žalostno Marijino podobo so s starši večkrat opazovali in se pogovarjali o sedmih mečih, ki so pomenili sedem žalostnih dogodkov iz Marijinega življenja. Pogovarjali so se tudi, kako molitev Marijo razveseli.
Ob poti je utrgal drobno rožico in jo položil h kipu. Zamaknjeno je opazoval mamo Marijo, ki stiska k sebi Jezusa. Nanjo je spustil pikapolonico, ki jo je še vedno držal v dlani: »To je zate, Marija, da boš vesela! Tu na zemlji si bila pogosto žalostna, ker te je skrbelo za Jezusa. Sedaj pa si vesela, ker sta skupaj. In zmeraj bo tako, v nebesih ni nihče žalosten ...«
»In midva sva tudi vesela, da sva te našla!« To je bil mamin glas! Anton se je stisnil k njej. Še vedno je bil pretresen, a hkrati neizmerno vesel.
Ko je Blaž ugotovil, da Antona ni za njim, je stekel nazaj do Neže in klical bratca, a ga ni našel, zato je hitro stekel po mami in atija.
»Tako se je verjetno počutila Marija, ko je našla Jezusa v templju,« je dejala mami.
Pritekla je tudi Neža, ki je bratca iskala po sadovnjaku. »Ja, mami, ampak ona ga je tri dni iskala, ti in ati pa sta Antona hitro našla,« je pripomnila.
»Ne predstavljam si, da bi trajalo več dni! Marijino srce je takrat res trpelo. Antonovo pa danes tudi. Bil je v veliki stiski.« Mami je pobožala dečka po razmršenih laseh. Ati je objel svojo družino v velik očetovski objem.
»Ati, ali tako tudi Jožef objema svojo družino v nebesih?« je vprašal Anton.
»Seveda!« Ati jih je stisnil še močneje.
»Tudi zaradi takšnih objemov ima Marijina žalost smisel. Trpela je ob Jezusu, ko je z dojenčkom bežala v Egipt; ko se je deček Jezus izgubil kot ti, Anton, danes; ko je bil križan ... A zaradi Jezusovega vstajenja obstajajo večni objemi,« je glasno razmišljala mami. »Marijina žalost ima smisel, tudi zaradi nje bomo lahko vsi mi za vedno skupaj. Ker je zmogla živeti po Božjem načrtu in ker je zares zaupala, da bo na koncu vse dobro.«
Blaž je prosil mami, naj jim še enkrat pove, zakaj je bila Marija žalostna, katerih je sedem mečev, ki so jo ranili.
»Marijino srce je prvič jokalo, ko so dojenčka Jezusa prinesli v tempelj. Starček Simeon ga je hvaležno vzel v naročje, v njem je prepoznal odrešenika. Mariji je dejal, da bo zaradi njega njeno materinsko srce veliko trpelo. Presunil ga bo meč. Drugič je bila žalostna, ko je morala bežati v Egipt pred Herodom, ki je želel ubiti Jezusa, tretja žalost je ranila srce naše Božje mame, ko je tri dni iskala dvanajstletnega Jezusa in ga našla v templju. Četrti meč je prebodel njeno srce, ko je nesel križ ... Peta žalost je presunila njeno srce, ko so dvignili Jezusa, pribitega na križ. Ko so ji mrtvega sina položili v naročje, je bila šestič neopisljivo žalostna. Sedmič pa je meč žalosti prebodel njeno srce, ko so Jezusa položili v grob ... Ampak ne pozabite, žalostna Marija je tu, da nas potolaži. Želi, da se zavedamo Jezusovih ran in njene žalosti ob njih, a nam zaradi njih daje veliko tolažbe.«
Otroci so z odprtimi srci poslušali njene besede. »Marija nas poboža, ko nam je hudo. Tako kot je danes pobožala Antona, kajne? Hvala, Marija.« Blaž je pobožal kip v kapelici.
Anton pa se je še kar stiskal v maminem objemu. Res, večni objemi obstajajo zato, ker je Marija zaupala. Brez nje Bog ne bi imel mame in zaradi nje bodo naše družine vedno skupaj, tudi ko se poti na zemlji končajo.
piše Marjetka Pezdir Kofol - Ilustracije: Polona Lisjak