Tečnoba

Anton je bil napaden. Videti je bilo zelo resno. Driska, vročina, kašelj pa srbeča koža in spet: driska, vročina, kašelj in srbečica. Potem je bil nekaj dni videti zdrav. A ne dolgo, kmalu je dobil bolezen, ki nima imena. Ima pa številko. Reče se ji »šesta«. Blaž je bil vesel, da ni imel prve, druge, tretje … No, vsaj zdelo se mu je, da jih ni imel. Pri šesti je življenje res naporno. Anton je tri dni ležal z obkladki na glavi. Še čokolade ni hotel jesti. Potem je dobil čudne pike, ki ga k sreči vsaj srbele niso. Ko je prebolel, je bil utrujen, veliko je spal in bil je ves bled. Kmalu je dobil angino in moral je piti sladkast sirup. Neži ni bil dober, bljak, Blažu se je zdel okusen. Enkrat je namreč polizal kapljico, ki se je pocedila po steklenički, ko je mama Antonu nalivala sirup v merilno žličko.
»To je antibiotik, ne pokušaj ga več. Še prehitro ga boš tudi ti dobil!« je bila huda mama.
»Če ga pa nisi pospravila nedosegljivo otrokom.«
»Sploh ga še nisem uspela pospraviti, kaj šele, da bi ga pospravila nedosegljivo otrokom!« je mama grdo pogledala.
Potem je bil Anton dva tedna zdrav. Verjetno zato, ker so držali antibiotiki, je pomodroval Blaž, tako je namreč slišal mamo razlagati v vrtcu. Nato se je prehladil in so se mu vnela ušesa. Ker je Antona močno bolel trebušček, ušeska pa le malo, se je njegova zdravnica strinjala, da počakajo par dni, preden spet dobi »bljak sirup«.
Skratka, pri Blaževih vse se je vrtelo okrog bakterij in virusov, ki so očitno napadli Antona. Pa atijev računalnik tudi.
»Anton, sem ti rekel, da kašljaj v komolec, ne pa vse naokrog. Tvoji virusi so sedaj napadli atijev računalnik!« je bil hud Blaž.
»Ali tudi on kašlja?« je vprašal Anton.
»Ne kašlja, ker ne more. Pokvarjen je, ata pravi, da zaradi virusa … In ata je tečen. Mama je tečna, ker si ti ves čas bolan. Ata je tečen, ker se je nalezel še računalnik. Nekaj moramo ukreniti!« Blaževe noge so bingljale s postelje.
»Jaz vem!« je vzkliknil Anton.

Blaž ga ni poslušal. Anton nima pojma, moral bo po Nežo. A starejša sestra nima časa, uči se angleščino. Sliši jo, ko v sobi na glas ponavlja čudne besede. Vseeno poskusi srečo: »Neža, kako se po angleško reče virus?«
»Vajrus,« se zasliši iz sobe. Neža odpre vrata.
»Zakaj?«
»Oh nič, nekaj moramo ukreniti, našo družino so napadli virusi. Ata in mama sta vsa iz sebe …«
»Sem opazila ja. Anton bo slej ko prej spet zbolel … Kaj lahko narediva, da ne bo? Računalnika pa se raje ne dotikajva, če se ati razjezi, bo hudo … Res, narediti morava načrt.«
Še preden sta zares razmislila, se je za slišalo kričanje, prihajalo je od računalnika.
»Kdo je pobarval računalnik!«
Vsi so se zbrali pri atijevem okuženem računalniku, po katerem se je cedilo nekaj rdečega in penastega.
»Vidiš, računalnik smrka!« je pripomnil Blaž.
Ati ga je prestrelil s pogledom: »To je milo. Kaj dela tu?«
Anton je gledal s široko odprtimi očmi.
»Ati, lačunalnik je bolan. Dobil je moj vilus. Zato sem mu dal silup. No, silup je mama dala nedosegljivo otlokom, zato sem mu dal milo, je iste balve …«
Ati se je popraskal po glavi in vzel Antona v naročje. V mislih je štel do tri.
»Res je računalnik bolan, a nima tvojega virusa, Anton. Računalnik ne dela, kot bi moral. Tako kot tvoje telo ne deluje, tudi računalnik ne dela. Ampak pri računalniku ne gre za žive bakterije kot pri človeku, ampak za napako v delovanju, ki lahko povzroči veliko škode …«
Mami je previdno očistila milo z računalnika.
Videti je bila prav zadovoljna, tako se že dolgo ni svetil. Potem pa je pogledala atija in preudarno dejala: »Mislim, da nas je napadel en drugačen bacil, za katerega imamo zdravilo. To je 'tečni bacil', ki povzroči, da se jezimo drug na drugega. Da razmišljamo samo o težavah, ne pa o njihovih rešitvah …«
»Očitno smo prišli do točke, ko slabše ne more več biti, in sedaj končno delamo načrt za rešitev družinske krize!« je diplomatsko nadaljeval Blaž.
»Ja, čisto res je tako. Vsi smo se zapletli v svoje težave, vanje pa nismo povabili Jezusa. Zato smo nemirni, tečni … Predlagam, da najprej skupaj zmolimo in razmislimo, kako bomo nadaljevali tole čiščenje virusov. Da bi imeli odprto srce in bi znali prisluhniti Bogu, ko smo v stiski.« Ati je vzel Antona v naročje, prižgal svečo ob računalniku in mirno začel molitev. Nato se je oglasil Blaž: »Dragi Bog, v naši družini imamo viruse in bacile. Molim, da bi jih znali odgnati tako, da tebe povabimo zraven, ker ti si zdravnik in računalničar, vse v eni osebi …«

HOP molitev

Preprosta oblika molitve za dvig molitvene motivacije pri najmlajših:
- 3 x HVALA
- 3 x OPROSTI
- 3 x PROSIM

Blaž jo moli takole:
- Dragi Jezus, hvala, da smo imeli danes pico za kosilo. Hvala, da Anton danes ni bolan. Hvala, da se ati ni preveč jezil zaradi mila na računalniku.
- Oprosti, da sem ignoriral Antona. Oprosti, da sem zmotil Nežo pri učenju. Oprosti, da nisem bil potrpežljiv.
- Prosim, da bi bil Anton odslej spet zdrav. Prosim, da se ati in mami ne bi kregala in bila slabe volje. Prosim, da bi se spomnil nate, ko sem v stiski.

M. Pezdir Kofol, Zakajčki, v: Ognjišče 3 (2020), 16-17. Ilustracije: Polona Lisjak.
zgodba je tudi v knjigi: M. Pezdir Kofol - P. Lisjak,. Zakajčki. Ognjišče, Koper, 2019.
Knjigo lahko naročite samo v kompletu s njeno sestrico
M. Pezdir Kofol - P. Lisjak,. Še bolj radovedni zakajčki. Ognjišče, Koper, 2021.