Za srce Afrike

Slovenci smo znani po svoji širokosrčnosti. Naj gre za pomoč na domačih tleh ali v tujini. Ko vidimo, da je nekdo v stiski, z veseljem pomagamo. Tokrat bi radi predstavili nekaj informacij o dobrodelni akciji, pri kateri sodelujemo tudi v uredništvu revije Ognjišče. Bralci jo gotovo že poznate, saj s Slovensko karitas sodelujemo pri njej že 13. leto. Že nekaj let tako septembrskemu Ognjišču priložimo položnice, s katerimi lahko oddate svoj prispevek v akciji za Srce Afrike, in kratek opis te akcije. Daljši prispevek o tem, kam gredo zbrana sredstva v tej akciji in akciji Z delom do dostojnega življenja ste si lahko prebrali v mladinski prilogi avgustovskega Ognjišča - zdaj, ko je izšla septembrska številka s položnico, si ga lahko preberete tudi na spletu!. Sredstva, ki pri nas mogoče pomenijo malenkost, so za ljudi v Afriki lahko mesečna plača. Vse, kar zberemo v Sloveniji, naši misijonarji v Afriki še pomnožijo in vsak evro obrnejo dvakrat in pomoč izročijo v prave roke.

tm za srce afrike 01 Predstavili bomo rezultate dela, ki je bilo opravljeno iz zbranih sredstev v tej akciji. Kam gredo zbrana denarna sredstva? Kaj misijonarji z njimi naredijo? Kaj pravijo ljudje, ki jim s tem denarjem pomagajo? Rezultati so velikokrat bolj razsežni, kot bi si mislili, ko darujemo.

Od leta 2006 dalje Slovenska karitas v sodelovanju z revijo Ognjišče v drugi polovici avgusta izvaja dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Preko nje Karitas ob dobroti številnih Slovenk in Slovencev ter ob delni podpori Ministrstva za zunanje zadeve RS in Misijonskega središča pomaga najrevnejšim otrokom in družinam v Afriki.

tm za srce afrike 02 »Na revnih območjih v Afriki lahko pomagamo na primer z gradnjo šol, zdravstvenih centrov, vodnjakov, ki jih tam zelo primanjkuje. Kakor koli pomagamo, ljudje vidijo, da se v njihovem kraju nekaj premika, da gre razvoj naprej, da je še nekaj več od preživetja naslednjega dne. Ljudje vidijo upanje za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok. Domačini pri gradnjah dobijo tudi priložnost za delo in zaslužek, kar je na revnem podeželju redko. Da si starši želijo boljše prihodnosti, dokazuje eden izmed njih, ki je vključen v gradnjo šole v Burundiju: ‘Delo pri tej šoli mi veliko pomeni, ker vem, da se bodo naši otroci lahko tukaj učili in tudi mi kot družina si sedaj lahko kaj kupimo. Hvala za to pomoč.’«

V kraju Ruzo v Burundiju je Karitas ob sofinanciranju MZZ, Misijonskega središča in v sodelovanju z misijonarko s. Bogdano Kavčič v letih od 2008 do 2012 podprla gradnjo in opremljanje nove porodnišnice, dodatnih prostorov zdravstvenega centra in 6 vodnjakov za zdravstveno oskrbo območja s 23.000 prebivalci. Lokalni zdravstveni delavec, ki dela v tem centru že skoraj 18 let, pripoveduje: »V primerjavi s časom, ko sem tu začel delati, se je zdravstveni center res razvil. Sedaj je na voljo dovolj prostora. Ljudje zelo radi hodijo sem po pomoč, ker so lepo sprejeti in dobro oskrbovani. Pogoji za delo so dobri. Zadovoljen sem s plačo, s katero lahko preživim svojo družino.« V Burundiju je Karitas podprla tudi obnovo zdravstvenega centra v Rwisabiju, ki nudi dnevno oskrbo do 400 ljudem.

Ti zaradi splošne revščine, posledic podnebnih sprememb ali konfliktov pogosto nimajo osnovnih dobrin in pogojev za preživetje ter dostojno življenje in razvoj. Zbrana sredstva so namenjena razvojnim in humanitarnim projektom pri oskrbi z vodo in hrano ter podpori zdravstva in šolstva. Karitas projekte izvaja glede na lokalne potrebe in pri tem sodeluje s slovenskimi misijonarji in domačini predvsem na revnem podeželju v osrednjem delu Afrike (v Ruandi, Burundiju, Centralnoafriški Republiki, Malaviju in na Madagaskarju).
Karitas opaža, da v državah, kjer pomagajo, vse večji problem postajajo hude suše. Že v času ko ni suš, prebivalci težko pridelajo dovolj hrane za vse družinske člane, če pa pridejo suše, je vse še veliko teže. Zato je v teh krajih vse več lačnih in podhranjenih, predvsem otrok do 5. leta starosti, ki se jim te posledice poznajo celo življenje. Lahko pa tudi izgubijo življenje, če pravočasno ne dobijo pomoči ... Ljudje v Afriki zato odhajajo iz svojega kraja drugam, ne samo zaradi konfliktov, ampak tudi zaradi suš in splošne revščine, ker nimajo nobenega upanja za prihodnost, razvoj in delo, da bi laže preživeli.

Z dobrodelno akcijo Za srce Afrike želi Karitas odgovoriti na stiske revnih v Afriki. Skupaj s predanim delom naših misijonarjev, ki že desetletja živijo z domačini in dobro poznajo njihove razmere in potrebe, hoče ljudem pomagati, da bi lahko preživeli in se trajno razvijali v svojem domačem okolju, kar si vsak v osnovi želi. Zato pa potrebujejo pogoje.
Neprecenljive vrednosti je tudi pomoč pri nakupu hrane. Z njo misijonarji vsakodnevno rešujejo življenja podhranjenih otrok, skrbijo pa tudi za dnevni obrok šolarjev, za katere je to pogosto edini obrok v dnevu.

V Ruandi v okviru zdravstvenega centra Mukungu deluje misijonarka s. Vesna Hiti. Dnevno pride tja po pomoč do 150 ljudi, zato so podprli obnovo sob za bolnišnično oskrbo ter porod. Ob podpori MZZ se je v letih od 2015 do 2017 nudilo na tem in sosednjem misijonu Musango, kjer deluje s. Anka Burger, tudi zdravstveno vzgojo parom o naravnem načrtovanju družine, vzgojo in oskrbo nosečnicam ter materam z otroki do 5 let starosti o oskrbi, cepljenjih, higieni in pravilni prehrani otrok. »Kar se tiče higiene, se pri ljudeh že vidi napredek. Problem je neozaveščenost, pa tudi, da so ljudje zelo revni in pogosto nimajo denarja za milo,« pravi zdravstveni delavec Laurent. Adeline, ki dela v porodnišnici, pa potrjuje: »Pogoji za delo so veliko boljši in bolj je čisto kot po vseh drugih zdravstvenih centrih okoli. Noseče matere rade hodijo v to porodnišnico tudi od drugod, ker so deležne bolj kvalitetnih uslug. Ob tem je zelo pomembno, da pridejo tudi na svetovanja pred in po porodu, da se naučijo, kako ravnati z otrokom. Zraven pridejo tudi očetje, kar je primer dobre prakse, ki jo delimo tudi z drugimi zdravstvenimi centri.«

S. Bogdana Kavčič ob tem pravi: »Ko bi vi vedeli, kolikokrat so bila s pomočjo iz Slovenije rešena življenja! Vaša pomoč vedno pride ob pravem času in je neprecenljive vrednosti. Sestre vedno občutimo neizmerno veselje, kadar en otrok preživi.« Nadaljuje pa s hvaležnostjo: »Vedno sem ganjena, ko samo potrkam, pa se že odprejo vrata src ljudi v Sloveniji. Neizmerno sem vsem hvaležna.«
Misijonarji pri projektih posebej skrbijo tudi za vključevanje ter izobraževanje žensk – z zdravstveno vzgojo, za poklic, saj so one nosilke življenja in prinašalke sprememb.

SOLIDARNOST PRINAŠA SREČO
Misijonarji in sodelavci Karitas se najbolj veselijo, ko vidijo, da ima njihova pomoč konkretne učinke na življenja ljudi v Afriki, da imajo domačini predvsem na revnem podeželju boljše osnovne pogoje za življenje, so bolj samostojni, da se je mnogim povrnilo človekovo dostojanstvo ... Ne morejo rešiti vseh težav in revščine v Afriki, skupaj z misijonarji in sestrami usmiljenkami ter ob dobroti Slovencev in s pomočjo države (Ministrstva za zunanje zadeve RS) pa zmorejo vsaj na nekaterih območjih pomagati ljudem, kolikor je v njihovi moči. Eno rešeno življenje, boljša zgodba ene družine – to je zanje nekaj najlepšega. Sredstva, ki pri nas mogoče pomenijo malenkost, so za ljudi v Afriki lahko mesečna plača. Vse, kar zberemo v Sloveniji, je v Afriki multiplicirano, še posebej, ker to delajo misijonarji in misijonarke – zanje vemo, da sami ne potrebujejo sredstev za preživetje, zato gre pri njih vse v prave roke, vsak evro obrnejo dvakrat.

Z DELOM DO DOSTOJNEGA ŽIVLJENJA
Slovenska karitas od leta 2010 v sklopu Za srce Afrike izvaja tudi dobrodelno akcijo Z delom do dostojnega življenja. Mesečno darovanje Slovencev namenja podpori staršem iz revnih družin v Afriki, Albaniji in na Šrilanki, da z lastnim delom lahko preživijo svojo družino in dostojno živijo – imajo za hrano, zdravila in šolanje otrok.

Nova osnovna šola v Kigaliju, glavnem mestu Ruande, je bila zgrajena v sodelovanju s sestro Vesno Hiti v letih 2013 in 2014. Namenjena je predvsem revnim otrokom, ki sicer nimajo možnosti hoditi v privatne šole. V šoli imajo na voljo učbenike in druge pripomočke, pouk poteka kvalitetno. Tudi učitelji so zelo zadovoljni s pogoji dela in da se lahko še dodatno izobražujejo. Za te otroke to pomeni boljšo prihodnost.
Program Z delom do dostojnega življenja poteka v sodelovanju s slovenskimi misijonarji in sestrami domačinkami v posameznih državah v Afriki in Albaniji ter sodelavci lokalne Karitas na Šrilanki, ki ves čas spremljajo delo in napredek družin. V devetih letih je program obrodil res lepe sadove za preživetje in bolj dostojno življenje najbolj ubogih družin v teh državah. Misijonarji in drugi sodelavci za vključitev v program vedno skrbno izbirajo najrevnejše družine, na primer takšne, kjer je mati ostala sama s številnimi otroki, kjer otroci nimajo možnosti hoditi v šolo, kjer je kdo v družini bolan ali so otroci pogosto podhranjeni, kjer nimajo lastne zemlje ali bivališča, so brezposelni ...

V kraju Nyangungu v Burundiju je bila v letih 2015 in 2016 v sodelovanju s s. Bogdano Kavčič zgrajena in s šolskim pohištvom opremljena nova osnovna šola z 12 učilnicami, zbornico ter sanitarijami. Za oskrbo z vodo so namestili dve 10.000-litrski cisterni. V vsa gradbena dela je bilo vključenih 192 lokalnih delavcev. Leta 2017 so se učenci in učitelji vsej Sloveniji zahvalili za pomoč z napisi: Slovenija, hvala! Ravnateljica šole, ga. Maria Rosa, je povedala: »Sedaj ko je zgrajena nova šola, je tu zopet življenje. Imamo zares dobre pogoje za delo, tudi zbornico, kjer lahko načrtujemo pouk. Učenci imajo lepe učilnice in šolske klopi. Še posebej smo hvaležni za stranišča, ki jih prej nismo imeli. Otroci dobijo tudi malico, česar v mnogih šolah ni. Moja velika zahvala gre Ministrstvu za zunanje zadeve iz Slovenije in Slovenski karitas.« Učitelj po imenu Anton, ki poučuje že 23 let, je povedal: »Zelo smo zadovoljni, ker ste nam dali takšne pogoje za delo. Tudi učenci so zelo zadovoljni in se dobro učijo.« Učenka Edisa, ki obiskuje 7. razred, pa je povedala: »Zelo sem vesela, ker lahko hodim v to šolo. Dobro se učim. Rada bi postala medicinska sestra.« Lani so s pomočjo akcije Za srce Afrike na tej šoli ter za šole v kraju Rwisabi kupili učbenike za 526 učencev od 7. do 9. razreda in tudi za učitelje. Sedaj ima vsak učenec svojo knjigo za vsak predmet. Kvaliteta pouka se je zelo izboljšala.

Na misijonih v Afriki in Albaniji starši pomagajo v zdravstvenih centrih ali šolah pri čiščenju, urejanju okolice, obdelovanju vrtov, sekanju drv za kuhanje hrane za podhranjene, pri oskrbi onemoglih, učni pomoči ter drugem delu za skupno dobro. Za delo prejemajo plačilo – 1 oz. 2 € na dan, kar je dovolj za lažje preživetje v teh krajih. Včasih prejmejo plačilo tudi v hrani ali plačilu šolnine. Na Šrilanki pa revne družine prejmejo enoletno podporo za zagon obrti, kot je reja živali, šivanje, gojenje zelenjave ... Lani je preko akcije materialno pomoč, ki so jo starši zaslužili z lastnim delom, redno ali občasno prejemalo 300 najrevnejših družin v Afriki, 14 brezposelnih mater v Albaniji ter 11 družin na Šrilanki. Mesečni zaslužek na podeželju Afrike je 24 €, v mestu pa 48 €, ker je življenje tam dražje, v Albaniji 50 € in na Šrilanki 30 €. Na začetku starši z zaslužkom običajno nakupijo hrano za družinske člane, da niso lačni, še posebej v Afriki, kjer so mnogokrat podhranjeni. Poskrbijo tudi za plačilo zdravstvenega zavarovanja za vse člane ter šolnine in nakup šolskih potrebščin za otroke, kar je tudi pogoj s strani misijonarjev, da so starši vključeni v ta program. Da se družine razvijajo, se vidi tudi po tem, da starši z zaslužkom kupijo nekaj večjega za družino: živino, kos zemlje, posodo, bivališče, če ga nimajo ali prejšnjega popravijo. Ljudje so tudi lepše oblečeni, kar prav tako pomaga k dostojanstvu človeka.
Poleg materialnih stisk so se ob tem rešile tudi mnoge druge socialne in duševne stiske, veliko več, kot so si sodelavci Karitas na začetku sploh lahko predstavljali. Z delom in zaslužkom so bile nekatere ženske rešene pred prostitucijo ali moževim nasiljem, moški in ženske pred odvisnostjo od alkohola, tistim, ki so zaradi revščine psihično zboleli, ker niso imeli kaj dati jesti svojim otrokom, se je izboljšalo njihovo zdravstveno stanje. Vključeni starši, oboleli za aidsom, pa so bolj samozavestni, počutijo se vredne, ker so dobili delo. Mnoge družine so se po nekaj letih plačanega dela in zaslužka že postavile na lastne noge. Te družine, katerih napredek misijonarji in sodelavci Karitas redno spremljajo tudi z obiski na domu, so zamenjali z novimi revnimi družinami. »Za nas, sodelavce Karitas in misijonarje, ni večje sreče kot takrat, ko eni revni družini pomagamo, da lahko dostojneje živi. In vse to je možno s srčno dobroto že 548 slovenskih družin oz. darovalcev, ki z mesečnim darom 6, 12, 24, 30 ali več evrov podpirajo revne družine ali delo zdravstvenega delavca ali učitelja na misijonih v Afriki. Že dve leti preko akcije

Z lansko akcijo Za srce Afrike so v kraju Kiguhu v Burundiju podprli gradnjo vodnjaka v velikosti 10.000 litrov, pri kateri je pomagalo 50 domačinov. Prej so ljudje zajemali iz izvira, skupaj z živalmi. Voda je bila zato oporečna. Sedaj ima 300 družin dostop do čiste pitne vode. S. Bogdana Kavčič je povedala, da so se črevesne bolezni pri prebivalcih zelo zmanjšale. Eden od staršev, ki tja hodi po vodo, je dejal: »To je nekaj velikega, kar so nam dobrotniki dali. Hvala vam.«

Z delom do dostojnega življenja podpiramo tudi delo učiteljev in zdravnikov na misijonih v Afriki. Sedaj s pomočjo več darovalcev podpiramo plačilo dela 2 zdravstvenih in 3 pedagoških delavcev na misijonih v Ruandi, Burundiju in na Madagaskarju, kar znaša mesečno med 70 in 150 €. Ta podpora pripomore k boljši kvaliteti dela v šolah in zdravstvenih centrih in je velika pomoč misijonom.«

Nekaj utrinkov in zgodb o napredku vključenih revnih družin v program Z delom do dostojnega življenja:

V Mukungu v Ruandi o delu staršev iz 30 družin s. Vesna Hiti pravi: »Ljudje napredujejo in so ponosni, ker lahko z lastnimi napori dosegajo človeško dostojanstvo. Nič več ne prosijačijo. Hkrati je to delo velik blagoslov za skupno blaginjo. Zelo smo hvaležni dobrotnikom iz Slovenije.« Perut: »Ostala sem brez moža. Prej sem morala biti prostitutka, da sem preživela. Sedaj pa sem dobila delo pri sestrah in sem zelo vesela, ker s tem lahko preživim svojih 6 otrok.« Claudina: »Imam 5 otrok. Mož dela že dobri dve leti pri sestrah. Z zaslužkom lahko plačamo šolnino, zdravstveno zavarovanje in kupimo hrano. Kupili smo tudi kozo in obnovili hišo. Življenje se nam je spremenilo.«
V Musango v Ruandi, kjer deluje s. Anka Burger, je vključenih 15 družin. Dismas: »Skrbim za svoja starejša starša ter mlajše brate in sestre. Prej sem bil zelo psihično bolan, sedaj redno jemljem zdravila. Lahko delam in se dobro počutim. Kupil sem 2 prašička, za vso družino lahko plačam zdravstveno zavarovanje.«
V Kigaliju v Ruandi, kjer dela na misijonu 34 žena, se je skupina naučila tudi izdelovanja tekočega mila in krem, s čimer dodatno zaslužijo. Christina: »Imam 5 otrok. Moj mož je alkoholik. Sama in otroci smo bili večkrat lačni, podhranjeni. Odkar delam pri sestrah, imam vsaj za hrano.«
V Bujumburi v Burundiju, kjer 10 staršev pomaga pri delih v Centru za invalidne otroke, Perpetua pravi: »Ostala sem brez moža. Moji otroci hodijo v 6., 4., 2. in 1. razred. Zelo sem vesela, da lahko pri sestrah delam. Zaslužim za hrano in šolske potrebščine za otroke.«
V Rwisabiju v Burundiju, kjer pomagajo 51 družinam, so sestre v delo vključile tudi starejše žene, ki so na misijon prihajale prosit za hrano. Sestra Shantal: »Dvakrat tedensko sedaj skupaj pletejo košare. S prodajo zaslužijo. Počutijo se koristne in niso več osamljene. Dobijo tudi topel obrok in hrano za domov.«
V Kiguhu v Burundiju, kjer deluje s. Bogdana Kavčič, v delo vključujejo 98 najrevnejših žena. Najele so jim tudi zemljo in kupile koze. Medsebojno si pomagajo. Imajo skupen sklad, v katerega vse prispevajo nekaj zasluženega denarja in iz njega enakovredno prejmejo večjo vsoto, da se laže razvijejo. S. Bogdana: »Revnim je treba pomagati. To jim odpira glavo, da napredujejo. Nimam dovolj besed, da bi izrazila vso hvaležnost, ki jo čutim v srcu za vsakega v Sloveniji, ki se daruje za vse revne.«
V Safi v Centralnoafriški Republiki je delo dobilo 10 revnih staršev. Sestre jih učijo tudi varčevanja. S. Teodozija: »Te družine so bile prej vse zelo revne. Sedaj vidim napredek. Lepo so oblečeni, čisti, imajo svojo hišo, imajo za hrano.«
V Manambondru in Vangaindranu na Madagaskarju spremljajo 31 revnih družin. Misijonar Jani Mesec opaža: »Žene, ki rade skupaj delajo, so vesele, da lahko z delom preživijo svoje otroke. Imenujejo se Družine od Karitas. Niso več manjvredne v vasi, ampak postajajo celo zgled drugim. Otroci hodijo v šolo, niso več lačni, nekaterim smo pomagali zgraditi hiško. Tega ne bi dosegle brez pomoči iz Slovenije.«
Na misijonu Ampitafa na Madagaskarju pomagajo staršem iz 12 družin. Janez Krmelj pravi: »Delo na misijonu in zaslužek je pomagal prvi skupini naših družin, da so se izkopale iz bede in prišle do lastne zemlje, bivališča. Večletna pomoč pri plačanem delu jim je omogočila samostojnost, povrnilo se jim je dostojanstvo.«
V Gramshu v Albaniji, kjer deluje s. Vida Gerkman, 14 brezposelnih žensk sestram pomaga pri pripravi kosila ter učni pomoči za revne otroke, pri obdelovanju vrta, urejanju okolice in čiščenju hiše ter pri pomoči bolnim na domu. Žena Mira pravi: »Zelo rada pridem delat k sestram. Če ne bi imela vaše pomoči, kaj bi moji otroci danes jedli?«
V Kurunegali na Šrilanki so v sodelovanju z lokalno Karitas lani pomagali 11 revnim družinam, da so razvile svojo obrt, na primer gojenje gob ali zelenjave, izdelavo natikačev, šivanje, rejo kokoši. Direktor Karitas: »Starši se zares trudijo, da bi se postavili na noge in svojim otrokom omogočili preživetje in lepšo prihodnost s šolanjem. Hvala vsem, ki jim pri tem pomagate.«

Jana Lampe že od leta 2010 na terenu spremlja, kako se sredstva porabljajo, in se skupaj z misijonarji čudi, kaj vse je mogoče narediti z zbranimi sredstvi in kako ima vsaka sprememba v lokalnem okolju velik vpliv na tamkajšnje prebivalstvo.

- Jana, kako je prišlo do ideje, da se poleg akcije Za srce Afrike začne kaj premikati tudi v smeri bolj trajnostne pomoči?
Če je osnovni projekt Za srce Afrike precej usmerjen v gradnjo zdravstvenih centrov in šol, sem ob prvem terenskem obisku v Afriki opazila, da revni, še posebej na podeželju, nimajo možnosti za delo in zaslužek. Večinoma je vse, kar imajo, le majhen košček zemlje, če ga sploh imajo. Z misijonarji smo se skupaj pogovarjali, kako bi tem ljudem omogočili delo in zaslužek za preživetje družin. Prišli smo na idejo, da bi revni starši lahko dobili delo v zgradbah, ki smo jih gradili na misijonih. Potrebovali bi delavce za čiščenje, urejanje okolice šol, zdravstvenih centrov, porodnišnic, misijonov, čuvaje, ljudi, ki bi nasekali drva ... Poleg tega nas je k programu dela in dostojnega življenja navdihnil tudi kardinal Rodriguez (takratni predsednik Caritas Internationalis) z razmišljanji v svoji knjigi »Oznanjati Boga v svetu, ki meni, da ga ne potrebuje«. Iz teh dveh virov smo na Karitas črpali potrebo in idejo po začetku programa.

- Kako pri akciji pomagajo slovenski starši?
Odločili smo se, da bomo slovenske družine povabili k solidarnosti z revnimi družinami v Afriki, in sicer z mesečnim darom za podporo dela revnih staršev. Že leta 2010 smo začeli s prvo akcijo in takrat podprli delo 42 revnih žena iz Kigalija. Kmalu smo program razširili še na druge misijone in države, kjer delujejo naši misijonarji v Afriki, na koncu tudi v Albaniji in na Šrilanki. Na ta način smo nadgradili akcijo Za srce Afrike z akcijo Z delom do dostojnega življenja – da bi revnim ljudem omogočili možnost za delo in dostojnejše preživetje, da imajo za hrano, zdravila in šolanje otrok. Tako kot starši v Sloveniji si tudi starši v Afriki in drugje po svetu želijo preživeti svojo družino z lastnim delom.

tm za srce afrike okv8a Slovenski misijonarji in misijonarke, sestre domačinke in sodelavci Karitas ter družine, ki so deležne pomoči, smo vsem Slovencem za to veliko solidarnost neizmerno hvaležni. Še veliko družin pa čaka na našo pomoč. Zato na Slovenski karitas vabimo nove darovalce k podpori. Informacije najdete na info@karitas.si, zloženke za priključitev k akciji pa bodo na voljo v septembrski reviji Ognjišče.

LAMPE, Jana; ERJAVEC, Matej., Tema meseca, v: Ognjišče (2018) 08, str. 70-75.

Za srce Afrike

Zajemi vsak dan